Jedro

Pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje, da si obtoženi sredstva pridobiva s kriminalno dejavnostjo pa zlasti ob tem, ko je bil slednji že 14-krat pravnomočno obsojen tudi zaradi premoženjskih kaznivih dejanj, pritožnik ne postavi pod vprašaj z zatrjevanjem, da je obtoženi prejemnik socialne pomoči, upravičen do subvencionirane najemnine in da se lahko s prihodki, ki jih ima iz iger na srečo, normalno preživi skozi mesec.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so priporni razlogi zoper obtoženega še vedno podani.

2. Zoper sklep se pritožuje zagovornik obtoženega, ki smiselno uveljavlja pritožben razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga odpravo pripora oziroma podredno, nadomestitev pripora z milejšim ukrepom.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ni pokazal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, preizkus izpodbijanega sklepa v luči pritožbenih navedb pa je pokazal, da ni moč slediti pritožniku pri zavzemanju za spremembo izpodbijanega sklepa. Drugostopenjsko sodišče namreč ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo ter razumno in prepričljivo utemeljilo danost vseh pogojev za pripor. Gre za utemeljen sum storitve obtožencu očitanega kaznivega dejanja, njegovo ponovitveno nevarnost ter za sorazmernost in neogibno potrebnost pripora, v smislu določb 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5. Drugače od trditev pritožbe drugostopenjsko sodišče po pregledu pritožbeno izpodbijanega sklepa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in razumno zaključilo o obstoju utemeljenega suma, da je obtoženi storil očitano mu kaznivo dejanje. Takšen zaključek je sodišče pravilno oprlo na pravnomočno obtožnico ter vse dokaze, na katerih le-ta temelji in zaključilo, da se od zadnjega odločanja o obstoju pripornih razlogov, z izjemo pravnomočnosti obtožnice, okoliščine glede obstoja dokaznega standarda niso v ničemer spremenile. Sklepa, da je podana večja verjetnost, da je obtoženec storil očitano mu kaznivo dejane, kot da ga ni, tako pritožnik ne more spodnesti z že večkrat (tudi pritožbeno) preizkušenimi trditvami, da naj bi prepovedano drogo nabavljal za lastne potrebe, kot tudi ne z relativiziranjem zasežene količine droge, v luči pridobljenega izvedenskega mnenja.

6. Sodišče je ob izpostavljenih objektivnih okoliščinah, nanizalo tudi številne okoliščine, ki so na strani obtoženca in so relevantne za presojo ponovitvene nevarnosti. Obrazložitev pripornega razloga, zajeta v točki 5. izpodbijanega sklepa je za pritožbeno sodišče povsem sprejemljiva. Pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje, da si obtoženi (ko je brez zaposlitve, nima vira dohodkov za preživetje in pokritje življenjskih potreb) sredstva pridobiva s kriminalno dejavnostjo pa zlasti ob tem, ko je bil slednji že 14-krat pravnomočno obsojen tudi zaradi premoženjskih kaznivih dejanj, pritožnik ne postavi pod vprašaj z zatrjevanjem, da je obtoženi prejemnik socialne pomoči, upravičen do subvencionirane najemnine in da se lahko s prihodki, ki jih ima iz iger na srečo, normalno preživi skozi mesec. Glede na navedeno pritožbene navedbe ne morejo omajati sprejemljivosti ugotovitve sodišča prve stopnje o obstoju ugotovljenega pritožbenega razloga ponovitvene nevarnosti.

7. V izpodbijanem sklepu je sodišče razumno utemeljilo tudi nujnost in neogibnost pripora ter ugotovilo, da pri obtožencu ni mogoče uporabiti nobenega drugega ukrepa, s katerim bi bilo mogoče doseči cilja zagotoviti varnost ljudi, njihovega življenja in zdravja. Tudi po sodbi pritožbenega sodišča glede na obtoženčeve osebne lastnosti, ni mogoče pričakovati, da bi bil že pritožbeno predlagani hišni pripor zadosten ukrep za preprečitev ponovitvene nevarnosti, saj je za uspešnost milejšega ukrepa potrebno sodelovanje obtoženca in njegova volja, da ukrepa ne bo kršil, na kar iz dosedanjega načina življenja obtoženca ni mogoče utemeljeno sklepati. Kot neutemeljeno pa se izkaže tudi pritožbeno problematiziranje dosedanjega trajanja pripora, saj iz listin spisa izhaja, da sodišče na zadevi dela kontinuirano in je le nekaj dni po pravnomočnosti obtožnice razpisalo predobravnavni narok. Na mestu je torej zaključek, da sodišče odloča brez nepotrebnega odlašanja in v celoti spoštuje svojo dolžnost, da postopa posebno hitro, zato se pritožbene navedbe tudi v tem delu izkažejo za neutemeljene.

8. Glede na obrazloženo se izkaže, da pritožbene navedbe niso utemeljene. Ker tudi uradni preizkus ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Pravno podlago za takšno odločitev daje določilo tretjega odstavka 402. člena ZKP.

9. Če bo za obtoženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenska postopka (določilo prvega odstavka 95. člena ZKP) bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper predmetni sklep, po pravnomočnosti sodbe, odmerilo sodišče prve stopnje.