Jedro

Za dosego zahtevanega odškodninskopravnega varstva bi morala tožnica dokazati, da škoda, ki jo povzroča toženec, presega običajne meje. Tožnica je namreč svoj tožbeni zahtevek oprla na določilo tretjega odstavka 133. člena OZ, ki ureja pravico do povračila škode, kadar ta nastane pri opravljanju splošno koristne dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojni organ. V takem primeru ni nedopustna vsa škoda, ampak le čezmerna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnica je s tožbo zahtevala od toženca plačilo 16.875,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje. Sodišče prve stopnje je njen tožbeni zahtevek zavrnilo, tožnici pa naložilo, da mora tožencu povrniti 1.925,67 EUR pravdnih stroškov z obrestmi.

2. Tožnica se je pravočasno pritožila brez navedbe zakonskih pritožbenih razlogov in brez opredeljenega pritožbenega predloga. V pritožbi navaja, da vsi dokazi kažejo njej v prid. Zahtevana odškodnina je še prenizka, saj že več kot trideset let živi v degradiranem okolju, kar ji je pustilo posledice na zdravju. Smetišče ni imelo nobenega strokovnega dovoljenja, iskati so ga začeli šele v letu 2008, ko so krajani izvedli zaporo ceste na smetišče. Kljub zavrnjenemu okoljevarstvenemu dovoljenju za novo odlagalno polje še kar vozijo in odlagajo nesnago. Smetišče je nastalo na treh studencih z zdravo pitno vodo, kar je skregano z zdravo pametjo. Sodba je pisana na kožo lastnikom kapitala, ki jim je vse dovoljeno. Pojasnjuje še, da je zadnji narok zamudila zaradi nesreče na cesti.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Kot je tožnici pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, bi za dosego zahtevanega odškodninskopravnega varstva morala dokazati, da škoda, ki jo povzroča toženec, presega običajne meje. Tožnica je namreč svoj tožbeni zahtevek oprla na določilo tretjega odstavka 133. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki ureja pravico do povračila škode, kadar ta nastane pri opravljanju splošno koristne dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojni organ. V takem primeru ni nedopustna vsa škoda, ampak le čezmerna.

6. V postopku na prvi stopnji ni bilo sporno, da ravnanje s komunalnimi odpadki, ki ga kot gospodarsko javno službo izvaja toženec, predstavlja splošno koristno dejavnost. Sprva tudi ni bilo sporno, da ima toženec za opravljanje te dejavnosti vsa predpisana dovoljenja. Med pravdo je tožnica začela navajati, da je sporna deponija nelegalna gradnja, kar pa ni bistveno, ker je njena lastnica Občina Domžale, ki ni stranka tega postopka. Tožnica vprašanje dovoljenja za obratovanje deponije ponovno izpostavlja v pritožbi, ki ji prilaga dopis Agencije Republike Slovenije za okolje z dne 12.5.2008. Očitno je tožnica z navedeno listino razpolagala že pred izdajo izpodbijane sodbe. Iz vsebine dopisa izhaja, da je sporno odlagališče imelo veljavno okoljevarstveno dovoljenje za obratovanje do konca leta 2008 oziroma do zapolnitve kapacitet. Pritožba sicer nakazuje, da je toženec kršil izdano dovoljenje, vendar tožnica pri tem niti ne poskuša pojasniti, zakaj te za presojo odškodninske odgovornosti bistvene okoliščine ni mogla uveljavljati že v postopku na prvi stopnji. Potemtakem gre za nedopustno pritožbeno novoto, ki je po prvem odstavku 337. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pri odločanju o pritožbi ni več mogoče upoštevati.

7. Sodišče prve stopnje se je na podlagi izvedenih dokazov lahko zanesljivo prepričalo, da obremenitve vode, zraka, hrupa in tal v okolici odlagališča ne presegajo dovoljenih, saj po opravljenih meritvah emisij mejne vrednosti niso bile prekoračene. Tožnica uporabnih nasprotnih dokazov ni predložila. Celo vabilu na svoje zaslišanje se ni odzvala. Ko je sodišče odredilo dokaz z izvedencem okoljske stroke, ni založila zahtevanega predujma, s čimer je onemogočila izvedbo tega dokaza. Sodišče prve stopnje je, upoštevaje pravilo o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena, zato pravilno zaključilo, da tožnica svojih trditev ni dokazala. Njena pritožbena trditev, da vsi dokazi govorijo njej v prid, je očitno protispisna. Glede na izid dokaznega postopka ni podlage za sklepanje o tem, da škoda ki jo zaradi toženca trpi tožnica, presega običajne meje. Potemtakem je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka pravilna.

8. Ostale pritožbene trditve za pritožbeni preizkus niso bile relevantne. Na domnevno neustrezno lokacijo odlagališča bi morala tožnica opozoriti v postopku izdaje okoljevarstvenega dovoljenja, na njeno pravico do odškodnine, ki jo uveljavlja v tej pravdi, pa to dejstvo ne vpliva. Tudi razlogi, zaradi katerih je zamudila zadnji narok za glavno obravnavo, niso (več) pomembni, ker sodišče predlagane vrnitve v prejšnje stanje ni dovolilo.

9. Pritožbeni razlogi torej niso podani. Ker v postopku na prvi stopnji ni bilo niti uradoma upoštevnih procesnih ali materialnih kršitev, je sodišče druge stopnje tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo prvo sodbo.

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 155. členom istega zakona. Čeprav je tožnica s pritožbo propadla, toženec do povračila svojih stroškov za odgovor na pritožbo ni upravičen. Njegov odgovor namreč ni bistveno prispeval k odločitvi o pritožbi. Upoštevaje obrazložitev izpodbijane sodbe in vsebino tožničine laične pritožbe bi toženec lahko ocenil, da mu ne preti zanj neugodna odločitev o pritožbi oziroma morebitna sprememba prve sodbe. To pomeni, da stroški za odgovor niso bili potrebni in jih mora toženec kriti sam.