Jedro

Do pravnomočnosti odločitve o predlagani začasni odredbi tožnik ne more z novim predlogom uveljavljati istovrstne začasne odredbe, kot je storila tožeča stranka s ponovnim predlogom, vloženim dne 11. 03. 2010.

Izrek

1. Pritožba zoper sklep z dne 15. 02. 2010 se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

2. Pritožbi zoper sklep z dne 17. 03. 2010 se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi in predlog za izdajo začasne odredbe, vložen 11. 03. 2010, zavrže.

Obrazložitev

: S sklepom z dne 15. 02. 2010 je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožeče stranke za oprostitev plačila sodne takse, ki ga je tožeča stranka vložila 04. 02. 2010. Zoper sklep je tožeča stranka v pritožbenem roku vložila pritožbo in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi.

S sklepom z dne 17. 03. 2010 je prvostopenjsko sodišče zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katero je tožeča stranka predlagala, da toženi stranki prepove izvajati javni razpis za izvajanje programa, izdaje in izposoje medicinsko tehničnih pripomočkov št. 9001-16/2009-DI/4 z dne 12. 09. 2009 in da se izvajanje tega javnega razpisa zadrži do zaključka tega pravdnega postopka, kakor tudi, da se toženi stranki prepove odstopiti od pogodbe o dobavi, vzdrževanju in servisiranju medicinsko tehničnih pripomočkov št. 5401-8/01, sklenjene med pravdnima strankama dne 01. 02. 2002 s sklenjenimi aneksi.

Zoper sklep je v pritožbenem roku pritožbo vložila tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb ZPP, ker se odločbe ne da preizkusiti, zaradi kršitve materialnega prava, ker ni upoštevan Zakon o javnem naročanju ter zaradi nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ker ni upoštevano, da tožnica posluje s toženo stranko. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izda predlagano začasno odredbo, podrejeno temu pa, da razveljavi sklep z dne 17. 03. 2010 in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču pred drugim sodnikom.

Neutemeljena je pritožba zoper sklep z dne 15. 02. 2010, utemeljena pa je pritožba zoper sklep z dne 17. 03. 2010. Glede pritožbe zoper sklep z dne 15. 02. 2010 Iz prošnje tožeče stranke z dne 04. 02. 2010, ki je na sodišče prispela 05. 02. 2010 je razvidno, da je uveljavljala oprostitev plačila sodnih taks po plačilnem nalogu z dne 18. 01. 2009, s katerim ji je bila odmerjena sodna taksa za tožbo v višini 855,00 EUR. 13. člen Zakona o sodnih taksah (Ur. l. RS, št. 37/08) določa, da učinkuje sklep o oprostitvi sodnih taks od dne, ko je pri sodišču vložen predlog za oprostitev in velja za takse za vloge in dejanja, za katere je nastala taksna obveznost tega dne ali pozneje. Ker je tožeča stranka predlog za oprostitev plačila sodne takse za tožbo vložila po vložitvi tožbe, potem ko ji je bila sodna taksa odmerjena s plačilnim nalogom, tožeča stranka skladno s 13. členom ZST-1 že iz tega razloga ni mogla uspeti s svojim predlogom na oprostitev plačila takse za tožbo, v posledici česar se izkaže kot pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je predlog tožeče stranke zavrnilo. Iz navedenih razlogov se pritožbenemu sodišču ni bilo potrebno ukvarjati s pritožbenimi navedbami, s katerimi je izpodbijala dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča glede neizkazanosti pogojev za oprostitev plačila sodnih taks iz 3. odstavka 11. člena ZST-1. Ker pritožbeno sodišče v tem delu v izpodbijanem sklepu ni ugotovilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.

Glede pritožbe zoper sklep z dne 17. 03. 2010 Iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča v obrazložitvi izpodbijanega sklepa z dne 17. 03. 2010 in navedb tožeče stranke v pritožbi izhaja, da je tožeča stranka v zavarovanje tožbenega zahtevka, ki ga tožeča stranka uveljavlja v tej pravdi na podlagi tožbe, vložene 04. 12. 2009, že pred vložitvijo tožbe predlagala izdajo začasne odredbe z enako vsebino, kot je bila predlagana s predlogom, o katerem je prvostopenjsko sodišče odločalo z izpodbijanim sklepom. Iz podatkov v spisu Zg 56/2009 prvostopenjskega sodišča je razvidno, da je tožeča stranka že dne 10. 11. 2009 pred prvostopenjskim sodiščem vložila predlog za izdajo ureditvene začasne odredbe, katerem je prvostopenjsko sodišče odločilo s sklepom z dne 11. 01. 2010, s katerim je zavrnilo predlagano začasno odredbo. Ne glede na to pa je tožeča stranka v tem postopku dne 11. 03. 2010 vložila ponovni predlog za izdajo začasne odredbe za zavarovanje iste terjatve, ki jo tožeča stranka uveljavlja v tej pravdi, pri čemer je uveljavljala povsem enako začasno odredbo, kot jo je prvostopenjsko sodišče že zavrnilo s sklepom, opr. št. Zg 56/2009-8, z dne 11. 01. 2010. Sodišče prve stopnje je odločitev o zavrnitvi predlagane začasne odredbe s sklepom, Zg 56/2009-8, z dne 11. 01. 2010 utemeljilo na neizkazanosti verjetnosti terjatve, ki naj bi bila predmet zavarovanja z začasno odredbo. Pravilnost odločitve prvostopenjskega sodišča v tem okviru je mogoče preizkušati zgolj z uveljavljanjem pritožbe zoper tovrstno odločitev o zavrnitvi predlagane začasne odredbe. V kolikor tožeča stranka s takšnim pravnim sredstvom ne uspe, učinek pravnomočnosti odločitve o predlogu upnika izključuje možnost uveljavljanja enakega zavarovanja z identično začasno odredbo. Prav tako pa do pravnomočnosti odločitve o predlagani začasni odredbi tožnik ne more z novim predlogom uveljavljati istovrstne začasne odredbe, kot je storila tožeča stranka s ponovnim predlogom, vloženim dne 11. 03. 2010. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev, da je ponovno vsebinsko obravnavalo istovrsten predlog za izdajo začasne odredbe, o katerem je že odločalo s sklepom, Zg 56/2009, z dne 11. 01. 2010, utemeljilo na s strani tožeče stranke zatrjevanih spremenjenih okoliščinah, ki naj bi bile v veliki nevarnosti, da bi zaradi nelikvidnosti nad tožečo stranko bil uveden stečajni postopek.

Takšna utemeljitev prvostopenjskega sodišča je materialnopravno zmotna. Razlogi, ki jih navaja tožeča stranka v predlogu z dne 11. 03. 2010, se nanašajo na utemeljevanje verjetnosti obstoja terjatve, ki naj bi jo imela do tožene stranke. Gre torej za okoliščine, ki jih tožeča stranka lahko uveljavlja le kot pritožbeni razlog zoper odločitev prvostopenjskega sodišča v sklepu, s katerim je sodišče prve stopnje predlagano začasno odredbo že zavrnilo. Ne gre torej za zatrjevanje novih dejanskih okoliščin, ki bi nastopile po zavrnitvi predlagane začasne odredbe s sklepom, Zg 56/2009, z dne 11. 01. 2010 in jih tožeča stranka ni mogla uveljavljati v okviru prvega postopka o njenem predlogu za izdajo začasne odredbe. Prvostopenjsko sodišče je s tem, ko je vsebinsko obravnavalo istovrsten predlog za izdajo začasne odredbe, kot je bil predmet postopka na predlog tožeče stranke, vodenega pod opr. št. Zg 56/2009, storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 12. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, v posledici česar je pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa izpodbijani sklep razveljavilo in ponovni predlog za izdajo začasne odredbe, vložen 11. 03. 2010, zavrglo (2. odstavek 354. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).