Jedro

Ni mogoče s sigurnostjo govoriti o goljufivem namenu obdolženke, katera je ob naročanju in prevzemu blaga za svojo trgovino poznala svoj slab finančni položaj, ko tudi iz izpovedi oškodovancev izhaja, da je dolgove skušala zmanjšati s sprotnimi plačili iz blagajne in dogovori o odlogu plačil in dobička iz nadaljnjega poslovanja, katero je potekalo.

Izrek

Pritožba okrožne državne tožilke - svetnice se z a v r n e kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z v uvodu navedeno sodbo je bila obdolžena M. B., v njunem izreku pod točko I/A, po določilu čl. 358 točka 3 Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oproščena storitve nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po čl. 217/I KZ, pod točko II izreka pa je bila obtožba zaradi nadaljnjega kaznivega dejanja goljufije po čl. 217/I KZ zoper njo,po določilu čl. 357 točka 1 ZKP zavrnjena. Obdolžena je bila, pod točko I/B oproščena tudi storitve kaznivega dejanja krive ovadbe po čl. 288/I KZ, tokrat iz razloga po čl. 358 točka 2 ZKP. Nadalje je bilo odločeno, da po določilu čl. 96/I ZKP obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1.-5.točke II. odstavka 92. člena ZKP, pa tudi potrebni izdatki obdolženke in potrebni izdatki z nagrado njenega zagovornika, proračun. Po določilu čl. 105/III ZKP so bili v izreku izpodbijane sodbe navedeni oškodovanci,s svojimi tam zapisanimi premoženjsko-pravnimi zahtevki napoteni na pravdo.

Proti navedeni sodbi, zgolj zaradi kaznivega dejanja, zajetega v njenem izreku pod točko I/A se je pritožila okrožna državna tožilka - svetnica Okrožnega državnega tožilstva v C. iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ter obdolženko spozna za krivo tam opisanega kaznivega dejanja ali pa jo v tem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Drugače kot pritožnica pritožbeno sodišče, enako kot v izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje, ugotavlja, da dokazni postopek ni postregel z dokazi, kateri z vso gotovostjo potrdili, da je obdolženka z v izreku izpodbijano sodbo navedenimi dobavitelji poslavala v goljufivem namenu, zlasti, da je ta obstajal že od vsega začetka, torej že ob naročilu in sprejemu blaga, kar je predpogoj za kaznivost storilca kaznivega dejanja goljufije, kakor je to pravilno zapisalo v njeni obrazložitvi prvostopno sodišče. Dokazni postopek je namreč zanesljivo potrdil, je da obdolženka, sprva pod imenom T. S., od 1. 7. 1997 dalje pa pod lastnim imenom, vse do zaprtja trgovine na P. tam poslovala, kar pomeni, da je naročeno in prevzeto blago, skupaj z N. Š., prodajala in zanj prejemala kupnino. Ne glede na to,da poslovanje obeh ni bilo vzgledno v pogledu vodenja poslovne dokumentacije, tudi izdaje računov kupcem, pritožbeno sodišče zgolj v tem dejstvu ne vidi dokaza, da je obdolženka to počela zato, da dobaviteljem dolžnih zneskov ne bi poravnala. Za kaj takšnega niti pritožba ne ponuja dokazov, še več, niti z besedo ne omenja tistih zaslišanih predstavnikov oškodovancev, naštetih po sodišču prve stopnje v obrazložitvi sodbe, kateri so potrdili, da je obdolženka skušala vsaj z delnimi plačili iz blagajne dolg zmanjšati oz.

poravnati in se tudi dogovarjala o odlogu plačil. Gre za okoliščine, katere potrjujejo njeno trditev, da je bila prepričana, da se bo iz dolga izkopala z nadaljnjim poslovanjem, ko ni slutila, kasneje pa ne verjela, da je njen slabši finančni položaj, po vsej verjetnosti, povzročen tudi z ravnanjem sodelavke. Pritožnici je pri tem pritrditi, da kakšna nezakonitost v delu Š. ni dokazana, pri čemer pa ta vendarle spregleda, da je dokazni postopek postregel z vrsto podatkov, kateri temu vsaj ne nasprotujejo, tako da je to okoliščino potrebno šteti obdolženki v prid. V danem primeru še toliko bolj, ker pritožnica tudi v tem delu ne navaja prav ničesar, kar bi povedano omajalo. Ob upoštevanju nadaljnjega dejstva, izhajajočega iz izpovedi kot priče zaslišane M. S., da obdolženka sedaj živi še slabše, kot je živela pred odprtjem trgovine, kar dokazuje, da denar od tam ni odtekal v njen žep, se tako dokončno pokaže pravilnost sprejete odločitve sodišča prve stopnje o oprostitvi obdolženke tudi glede očitanega ji nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po čl. 217/I KZ.

Zaradi povedanega pritožbi okrožne državne tožilke - svetnice ni bilo mogoče ugoditi, ampak jo je bilo potrebno kot neutemeljeno zavrniti.

Pri tem je v zvezi z njenimi trditvami dodati le še to, da ni videti potrebe po predlaganem ugotavljanju časa, ko se je obdolženka poslovna razšla s T. S., saj ta okoliščina, ob vsem prej povedanem za razsojo zadeve ni odločilnega pomena.