Jedro

Ker se je tožena stranka s poslovnim razlogom za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi seznanila najkasneje, ko je izdala obvestilo o nameravani odpovedi, bi ravnala zakonito le, če bi odpoved podala v nadaljnjih 30 dneh.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku na razveljavitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 2. 10. 2003, ki jo je izdala tožena stranka tožniku. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnika z dnem prenehanja delovnega razmerja vrniti na delo, ga prijaviti v socialno zavarovanje po osnovi 149.657,40 SIT (sedaj 624,51 EUR) in mu vpisati od dneva prenehanja delovnega razmerja dalje delovno dobo v delovno knjižico, vse v roku osem dni pod izvršbo. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v višini 1.559,04 EUR, v roku osem dni od vročitve sodbe, po izteku tega roka pa s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, pod izvršbo.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in spremeni tako, da zahtevek tožnika kot neutemeljen zavrne. V pritožbi navaja, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da naj bi tožena stranka podala odpoved pogodbe o zaposlitvi izven prekluzivnega roka 30 dni. Res je, da je bilo tožniku podano dne 28. 8. 2003 obvestilo o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, vendar navedeno obvestilo šele napoveduje in navaja, da bo zaradi potrebe po racionalizaciji dela in zmanjšanju števila režijskih stroškov, zaradi česar bo spremenjena organizacija dela, postalo delo tožnika nepotrebno in s tem podan razlog oziroma podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Bistvo obvestila pa je predvsem določilo 2. odstavka, ki glasi: „V kratkem, če ne bo mogoče najti druge rešitve, vam bo izdana odločba o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov“. Tožena stranka tako vse do dokončne odločitve pristojnih organov o tem, ali bo prišlo do napovedane pripojitve, ni mogla vedeti, če bo tožnikovo delo postalo nepotrebno iz poslovnih razlogov. Res je, da so obstajali razlogi za odpoved pogodbe znatno prej, kot to ugotavlja tudi samo sodišče prve stopnje, vendar pa je tožena stranka v skladu s 3. odstavkom 88. člena ZDR bila dolžna preveriti, če je možno tožnika zaposliti pod spremenjenimi pogoji na drugem delu, oziroma ga je možno dokvalificirati za delo, ki ga opravlja ali prekvalificirati. Šele ko je ugotovila, da teh možnosti ni, so nastopili pogoji za odpoved, to pa je končno postalo jasno 25. 9. 2003. Takrat je bila namreč sklenjena pogodba med X in toženo stranko. Nanašala se je na medsebojno opravljanje storitev. Ta pogodba se res ni nanašala na delo, ki ga je opravljal tožnik, je pa ta pogodba dokončno razjasnila usodo tistega, kar je bilo s strani tožene stranke napovedano v obvestilu z dne 28. 8. 2003. Šele od tega dne je tako tožena stranka praktično imela dokončno informacijo, da pripojitve, ki jo je napovedovala, ne bo, tako da tožnikovo delo dokončno ni potrebno in je tako nastopil razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tako je 30-dnevni subjektivni rok za odpoved šteti šele od takrat, ko se je delodajalec seznanil z okoliščino o nepotrebnosti dela tožnika, to pa je postalo jasno šele 25. 9. 2003. Tako je odpoved, ki jo je tožena stranka podala dne 2. 10. 2003, podana v okviru 30-dnevnega roka in je torej zakonita.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega pava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo tudi materialno-pravno odločitev.

Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijane sodbe in se v izogib ponavljanju nanje le sklicuje. Pritožbeno sodišče prav tako nima pomislekov v pravilnost dokazne ocene izvedenih dokazov, ki jo je podalo sodišče prve stopnje in z njo soglaša. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku izvedlo vse relevantne dokaze in ugotovilo vsa odločilna dejstva skladno s sklepom Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 368/2006 z dne 13. 3. 2007 in na podlagi tega utemeljeno zaključilo, da je tožbeni zahtevek tožnika zaradi ugotovitve nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi utemeljen, posledično pa tudi njegov reintegracijski in reparacijski zahtevek.

Iz izpodbijane sodbe in izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen za nedoločen čas najprej na delovnem mestu obračunovalec, ko pa so to delo prevzeli vodje posameznih gradbišč, pa je bil s pogodbo o zaposlitvi z dne 24. 3. 2003 zaposlen na delovnem mestu referent za kataster in banko cestnih podatkov. Tožena stranka je dne 28. 8. 2003 tožnika pisno obvestila, da bo zaradi potrebe po racionalizaciji dela in zmanjšanju režijskih stroškov prišlo v naslednjih mesecih do načrtovanih organizacijskih in statusnih sprememb, zaradi česar bo spremenjena tudi organizacijska shema tako, da bodo dela strokovnih in administrativnih služb tožene stranke in X združena v eno strokovno službo, nekatera dela pa bodo organizirana tako, da se bodo dela in naloge prerazporedile na ostale zaposlene z združevanjem del posameznih delovnih mest. V posledici tega je postalo delo tožnika na delovnem mestu referent za kataster in banko cestnih podatkov nepotrebno iz poslovnih razlogov in tožena stranka mu je dne 2. 10. 2003 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Ker se je tožena stranka z razlogi za redno odpoved seznanila že 28. 8. 2003, ko je tožniku podala obvestilo o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da se je 30-dnevni subjektivni rok za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz 5. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji) iztekel že dne 27. 9. 2003, zaradi česar je odpoved z dne 2. 10. 2003 podana prepozno in je iz tega razloga nezakonita.

Peti odstavek 88. člena ZDR med drugim določa, da mora delodajalec podati odpoved pogodbe o zaposlitvi najkasneje v 30-ih dneh od seznanitve z razlogi za redni odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je tožena stranka tožniku že 28. 8. 2003 podala obvestilo o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi (priloga A4). Iz tega obvestila, ki je bilo izdano na podlagi 3. odstavka 83. člena ZDR, izhaja, da tožena stranka obvešča tožnika, da bo šele prišlo do reorganizacije in prerazporeditve del, na drugem mestu pa, da je tožnikovo delo že postalo nepotrebno. Pritožbeno sodišče se pridružuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bila tožena stranka že ob izdaji omenjenega obvestila z dne 28. 8. 2003 seznanjena z razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. Ker je tožena stranka izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala tožniku šele 2. 10. 2003, je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila ta redna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana po izteku 30-dnevnega roka iz 5. odstavka 88. člena ZDR.

Neutemeljena je pritožbena trditev tožene stranke, da bi bilo potrebno kot datum seznanitve delodajalca z razlogi za izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga šteti datum 25. 9. 2003, ko je bila med njo in družbo X. sklenjena pogodba o medsebojnem opravljanju storitev (priloga B2), ker je šele od tega dne dalje imela dokončno informacijo, da pripojitve, ki jo je napovedovala, ne bo in da bo tožnikovo delo dokončno nepotrebno. Tožena stranka se je najkasneje ob izdaji obvestila o nameravani pogodbi o zaposlitvi iz poslovnih razlogov seznanila z razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, zato bi morala to pogodbo odpovedati v roku 30 dni od izdaje obvestila o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tega roka iz 5. odstavka 88. člena ZDR, ki je po svoji naravi materialni prekluzivni rok, tožena stranka ni mogla podaljševati s tem, da je kot datum seznanitve z razlogom za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga štela datum, ko je bila med njo in družbo X sklenjena pogodba o medsebojnem opravljanju storitev. Ker je bila torej izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku podana po izteku 30-dnevnega roka, je ta redna odpoved pogodbe o zaposlitvi že iz tega razloga nezakonita.

Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP)