Jedro

Po ugotovitvi, da je od avgusta 1985 dalje med tožnico in tožencem obstajalo tako razmerje, ki je omogočalo pridobitev skupne lastnine, sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili določilo 51. člena ZZZDR, ko sta premoženje, ki je bilo pridobljeno pred nastankom te skupnosti, šteli za toženčevo osebno premoženje, tisto, ki je bilo pridobljeno po tem in to z delom v času trajanja izvenzakonske oziroma zakonske skupnosti, pa za skupno premoženje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka krije svoje stroške za odgovor na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v zadevi razsodilo drugič. Tokrat je pod 1. in 2. izreka sodbe zavrnilo primarni in sekundarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala, naj ji prvotoženi (razvezani mož) in drugotožena (njegova mati) priznata, da spadajo v skupno premoženje razvezanih zakoncev stanovanje v nadstropju hiše v L., na parceli št. 12/2, vložek št. 50 k.o..., v skupni površini 104,80 m2, garaža v pritličju s površino 27,26 m2 in zunanje betonsko dvoramno stopnišče. Zaradi tega je zavrnilo tožničin zahtevek, da je do 1/2 lastnica tega premoženja, oziroma da je do 1/3 lastnica vse zgradbe, ter da ji morata toženca izstaviti ustrezno listino, na podlagi katere bo vpisala solastninsko pravico v zemljiški knjigi. O tožbenem zahtevku, ki se je nanašal na premično premoženje razvezanih zakoncev, pa je sodišče razsodilo pod 3. točko izreka, tako da je ugotovilo, da spada v skupno premoženje tožnice in prvega toženca oprema v dnevni sodbi (divan in nizke regalne omarice), akvarij za ribe, garderobna omara na hodniku, šivalni stroj Bagat, dnevna soba Poles, spalnica (v D.), sedežna garnitura, pomivalni stroj Candy in osebni avtomobil Fiat 132 ter da znaša njun delež na tem premoženju vsakega do polovice. Višji tožbeni zahtevek glede premičnega premoženja je zavrnilo.

Proti taki sodbi se je pritožila tožeča stranka, toda sodišče druge stopnje je njeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Proti zavrnilnemu delu v prvi sodbi, ki je postal pravnomočen z odločitvijo pritožbenega sodišča, je tožeča stranka pravočasno vložila revizijo. Uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

Predlaga ugoditev reviziji in razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Navaja, da sta sodišči šteli za začetek življenjske skupnosti tožnice in prvega toženca mesec avgust 1985, ko sta si uredila stanovanje v hiši tožničinih staršev. Po tožničinem mnenju to ne drži, ker so številne priče izpovedale, da sta živela kot mož in žena že od leta 1981, toda sodišče je verjelo le tožencu. Tudi iz listin o nakupu pohištva izhaja, da je bilo stanovanje v D. gotovo najkasneje 6.4.1984. Ne glede na to je sodišče ugotovilo, da je bila pogodba za izgradnjo spornega stanovanja sklenjena dne 20.7.1985 in da so se dela začela izvajati avgusta 1985, torej v času trajanja izvenzakonske skupnosti, ki se je končala s poroko 4.4.1986 (zakonska zveza je nato trajala do razveze dne 14.5.1991). Na dan poroke je bilo sporno stanovanje že toliko dograjeno, da bi se zakonca lahko vselila, zato je ugotovitev prvega sodišča na enajsti strani sodbe, češ da so bila vsa večja gradbena dela opravljena in tudi dokončana že pred začetkom zunajzakonske skupnosti, v nasprotju s prej navedenimi ugotovitvami, zaradi česar so razlogi sodbe v medsebojnem nasprotju. Nadaljnje nasprotje med razlogi sodbe in med izrekom vidi tožnica na deseti strani prve sodbe, kjer povzema ugotovitev izvedenca, da je bila nepremičnina po stanju v maju 1990 vredna 14,374.462 tolarjev, kar je 8,414.062 tolarjev več v primerjavi s stanjem v letu 1981, ko je bila vredna 5,960.400 tolarjev. Toda sodišče prezre, da objekta, ki je bil leta 1981 podarjen tožencu, ni več, ker je porušen. Zato je vrednost 14,374.462 tolarjev skoraj v celoti nova vrednost, ki je bila ustvarjena med trajanjem skupnosti tožnice in toženca. Ker je sodišče zapisalo, da spada v skupno premoženje vse, kar je pridobljeno z delom v teku trajanja zakonske ali izvenzakonske skupnosti, ni pravilno izračunalo vrednosti povečane nepremičnine (na deseti strani) v znesku 1,026.104 tolarjev. Ob tem se tožeča stranka ne strinja z razlago, da je delež skupnega premoženja na stanovanju tako majhen, da na njem ne more zahtevati svojega deleža. Če namreč skupno premoženje obstaja, potem ni v skladu z razlogi, da nepremičnina ne spada v skupno premoženje.

Tožeča stranka je na nasprotje o razlogih prve sodbe opozorila že v pritožbi, toda sodišče druge stopnje se je zadovoljilo le s splošno razlago, da teh nasprotij ni. Tožeča stranka tudi ne razume, kako je mogoče trditi, da je že aprila in decembra 1984 pridobila skupno premoženje na kuhinji in spalnici, medtem ko sporno stanovanje ne spada v skupno premoženje. Sodišče pri tem navaja dogovor o skupni gradnji med tožencem in njegovimi starši v letu 1981, vendar se zdi to stališče tožnici pravno zgrešeno, ker zakonska ali izvenzakonska partnerja nista dolžna skleniti posebne pogodbe, saj je že dejansko skupno življenje dovolj za nastanek skupnega premoženja. Poleg tega tudi za nakup pohištva (kuhinje in spalnice) ni bila sklenjena posebna pogodba. Glede na vse navedeno tožeča stranka meni, da je bilo zaradi zmotne uporabe prava nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ker sodišče sploh ni ugotavljalo prispevka tožnice, toženca ter njunih svojcev in prijateljev. Tako sodišče ni ugotavljalo koliko od najetih posojil je bilo vrnjenih med trajanjem skupnosti tožnice in toženca in koliko je tožnik, ki je moral vračati posojila, lahko prispeval k skupnemu življenju, kolikšen je bil tožničin prispevek v gospodinjstvu in podobno.

Po 390. členu Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 (ZPP, Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) je bila revizija vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Opozarja na to, da izvajanje tožeče stranke temelji na dejanskem stanju, kar ne more biti predmet revizije. Sodiščema pritrjuje, da sta pravilno ugotovili trajanje izvenzakonske skupnosti med tožnico in prvim tožencem, ker pred tem ni bilo njune volje živeti skupaj in ker navzven nista kazala tistih znakov, ki so pomembni za zakonsko zvezo; in da sta pravilno ugotovili, da je bila gradnja sporne hiše končana v letu 1985, saj jo je toženec začel graditi v letu 1982, ko je nabavil ves material. Po njenem izpodbijanje izvedenčevega mnenja ni več dovoljeno, ker spada med ugotovitve dejanskega stanja, ne glede na to pa je pravilno, ker je sodišče upoštevalo gradnjo kot celoto, ki ni bila porušena, kot navaja tožnica. Revizijski razlagi, da sta tožnica in prvi toženec "nekaj skupaj gradila" pa dodaja, da je sodišče pravilno pojasnilo, da gre za tožničino obligacijsko pravico, ne pa za stvarnopravno pravico iz naslova zakonske ali njej podobne skupnosti. Dejstvo je, da je treba za nastanek solastnine nekaj več kot samo morebitno sodelovanje tožnice in njenih svojcev pri gradnji.

Revizijsko sodišče je v zadevi odločalo po pravilih ZPP iz leta 1977, čeprav je 14. julija 1999 začel veljati nov Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99), ker je treba po prvem odstavku 498. člena novega zakona nadaljevati postopek po prejšnjih predpisih, če je bila pred uveljavitvijo ZPP na prvi stopnji izdana sodba, s katero se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje.

Revizija ni utemeljena.

Uvodoma je treba pritrditi toženi stranki, ki v odgovoru na revizijo opozarja, da v reviziji ni mogoče izpodbijati dejanskega stanja.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti le iz omejenih in v 385. členu ZPP taksativno določenih razlogov. Ker je revizija namenjena predvsem poenotenju uporabe prava, to je uporabe procesnih in materialnih predpisov, je v tretjem odstavku 385. člena ZPP izrecno določeno, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Med dejanske ugotovitve spada tudi dokazna ocena nižjih sodišč in kolikor revizija izraža nezadovoljstvo z dokazno oceno, ki sta jo naredili sodišči prve in druge stopnje, tega ni mogoče upoštevati.

Dokazno oceno bi bilo mogoče izpodbijati samo v primeru, če bi prišlo do napak zaradi bistvene kršitve procesnih pravil pred sodiščem druge stopnje, toda v konkretnem primeru se to ni zgodilo. Sodišče druge stopnje je presodilo vse v pritožbi navedene ugovore tožeče stranke, a očitanih nasprotij med razlogi v prvi sodbi in med izrekom sodbe ni našlo. Da ni podana uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, se strinja tudi revizijsko sodišče, ki bo svoje stališče pojasnilo kasneje, pri razlagi pravilne uporabe materialnega prava. Kake druge kršitve procesnih pravil tožeča stranka ne uveljavlja in ker sodišče ni našlo kršitve iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na katero mora po 386. členu ZPP paziti po uradni dolžnosti, bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane.

Sodišči prve in druge stopnje sta tudi pravilno uporabili materialno pravo. Ker sta vezani na tožbeni zahtevek in na dejstva, na katera tožeča stranka opira svoj zahtevek (drugi in 186. člen ZPP), sta sporno razmerje presojali glede na posledice zakonske zveze ali z njo izenačene izvenzakonske skupnosti. Pri tem sta pravilno izhajali iz Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR, Uradni list SRS, št. 15/76 do 14/89 in RS, št. 13/94 in 82/94), ki ureja premoženjska razmerja med zakonci in v 51. členu določa, da ostane tisto premoženje, ki ga ima zakonec ob sklenitvi zakonske zveze, njegova last in z njim samostojno razpolaga, tisto premoženje, ki ga zakonca z delom pridobita v času trajanja zakonske zveze, pa je njuno skupno premoženje. Ker je tožeča stranka zatrjevala, da je že pred sklenitvijo zakonske zveze s tožnikom živela v izvenzakonski skupnosti, je moralo sodišče o tem odločiti kot o predhodnem vprašanju, ker prvi odstavek 12. člena ZZZDR določa za tako skupnost enake posledice, kot če bi šlo za zakonsko skupnost. Ker pa zakon zahteva, da gre za dalj časa trajajočo življenjsko skupnost moškega in ženske in da ni razlogov, zaradi katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna, je sodišče prve stopnje ugotavljalo obstoj take skupnosti. Zadržkov, zaradi katerih bi bila morebitna zakonska zveza neveljavna, ni našlo, zato je skrbno presojalo obstoj življenjske skupnosti med partnerjema in pravni standard dalj časa trajajoče skupnosti. Ker pri izvenzakonski skupnosti ni sklenitvenega akta (kot pri zakonski zvezi), je pravilno ravnalo, ko je na podlagi izpovedi pravdnih strank, njunih staršev in drugih prič ugotavljalo, kdaj je obdobje, ko sta se v letu 1981 videvala kot fant in dekle, prešlo v tako skupnost dveh partnerjev, ki je podobna zakonski zvezi. Sodišče prve stopnje je svoje pravno naziranje v zvezi s tem pravilno pojasnilo na peti in šesti strani utemeljitve sodbe, dokazno oceno pa je pojasnilo na šesti in sedmi strani. Revizijsko sodišče se vanjo ne more spuščati, zato sprejema, da so bili podani zahtevani elementi za obstoj izvenzakonske skupnosti v avgustu 1985. Po ugotovitvi, da je od avgusta 1985 dalje med tožnico in tožencem obstojalo tako razmerje, ki je omogočalo pridobitev skupne lastnine, sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili določilo 51. člena ZZZDR, ko sta premoženje, ki je bilo pridobljeno pred nastankom te skupnosti, šteli za toženčevo osebno premoženje, tisto, ki je bilo pridobljeno po tem in to z delom v času trajanja izvenzakonske oziroma zakonske skupnosti, pa za skupno premoženje. Pri svojem odločanju pa sta bili vezani na tožbeni zahtevek, ki se je nanašal na nepremično premoženje in na premično premoženje. V zvezi z nepremičnim premoženjem je sodišče ugotovilo, da je toženec pridobil z darilno pogodbo dne 16.10.1981 od svoje matere - drugotoženke polovico zemljiških parcel št. 4186 v naravi vrt, 1887/1 v naravi travnik, 1888 v naravi njiva in stavbno parcelo št. 12/2 v naravi hiša in dvorišče, vse vpisano pri vložku št. 50 k.o.... Tedaj se je s starši odločil za nadgraditev hiše in 11.11.1981 priglasil gradbena de-la. V času od avgusta 1982 do začetka aprila 1985 je najel štiri kredite, s katerimi je kupil ves material za gradnjo hiše (razen peska in cementa), dne 20.7.1985 pa je sklenil še pogodbo o izvedbi del. V tem času sta se s tožnico videvala kot fant in dekle, toda ker tožnica pri dogovoru o skupni gradnji leta 1981 še ni sodelovala, se je pravno lahko vključila v gradnjo šele z nastankom dalj časa trajajoče izvenzakonske skupnosti, to je od avgusta 1985 dalje. Dela, ki so potekala na podlagi pogodb od prej in so se izvajala v času izvenzakonske in nato zakonske skupnosti, se je ne tičejo in tega ne more uveljavljati. Skupno premoženje je začela pridobivati z delom šele odtlej, ko je s tožencem začela živeti v izvenzakonski skupnosti. Ker je tudi odtlej nastajalo skupno premoženje, je moralo sodišče s pomočjo izvedenca ugotoviti vrednost tega skupnega premoženja. Izvedenec je natančno pojasnil, da je toženec pred nastankom izvenzakonske skupnosti (s svojimi starši) z nadzidavo povečal vrednost nepremičnin na 14,374.462 tolarjev (izračun vrednosti je narejen na maj 1990), potem, ko je s tožnico živel v izvenzakonski in nato v zakonski skupnosti, pa še za 1,026.104 tolarjev, kar znese 6,8 odstotkov od skupne vrednosti nepremičnine. Tožničin revizijski ugovor, češ da pomeni skupna vrednost nepremičnine 15,400.566 tolarjev (in ne 14,374.462 tolarjev kot navaja) novo vrednost, ni resničen, ker stara hiša ni bila porušena in zemljišča niso bila "izgubljena", saj je šlo samo za nadgradnjo hiše. Ker je torej delež skupnega premoženja na nepremičnini zelo majhen, pa še od tega je tožnica prispevala le del, na sporni nepremičnini ni mogla pridobiti stvarnopravnih upravičenj in je sodišče ta del tožbenega zahtevka v I. in II. točki izreka prve sodbe utemeljeno zavrnilo. Zahtevka za vračilo vlaganj v denarju tožnica ni uveljavljala, zato revizijski očitki, češ da sodišče protislovno zanika obstoj skupnega premoženja na nepremičnini, da ni ugotavljalo prispevka tožnice in njenih svojcev pri gradnji in podobno, niso utemeljeni.

Proti odločitvi o premičnem premoženju se tožnica ni pritožila, zato tudi revizije ne more vložiti in je ne vlaga. Njen ugovor, češ da ne razume, kako je sodišče lahko ugotovilo skupno premoženje na kuhinji in spalnici, ki sta jo s tožencem kupila že aprila in decembra 1984, na nepremičnini pa ne, pa je treba zavrniti, ker njene navedbe ne držijo. Kuhinja ni bila predmet tožbenega zahtevka, za spalnico v L., ki je bila kupljena 28.12.1984, pa je na dvanajsti strani prve sodbe izrecno pojasnjeno, da ta ne spada v skupno premoženje, medtem ko je za spalnico v D. pojasnjeno, da jo je odplačevala tožničina mati z namenom, da bi razbremenila tožnico in toženca, ker sta kupovala novo pohištvo in da je zaradi tega skupno premoženje. Revizijsko izvajanje o tem, da je toženec zaradi odplačevanja kreditov manj prispeval v zakonsko skupnost in da je tožnica še gospodinjila, pa niso pomembna, saj je tožnica sama zahtevala ugotovitev, da znaša njen delež na skupnem premoženju 1/2. Tako se izkaže, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je sodišče po 393. členu ZPP zavrnilo revizijo. Ker revizija ni bila uspešna, je zavrnilo tudi predlog za povrnitev revizijskih stroškov tožeče stranke (prvi odstavek 166. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP). Tudi predlog za povrnitev revizijskih stroškov za odgovor na revizijo je sodišče zavrnilo, ker v njem ni bilo nič takšnega, kar bi odločilno prispevalo k odločitvi o reviziji (prvi odstavek 166. člena v zvezi s 155. členom ZPP).