Jedro

Obrazložitev izdane odločbe v upravni stvari mora obsegati ugotovljeno dejansko stanje, pravne predpise in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo odločitev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 546/97-8 z dne 23.9.1998

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbi tožeče stranke in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 3.2.1997, v izpodbijanem delu, ki se glasi "z dnem 23. april 1994". Z navedeno odločbo je tožena stranka tožnici podelila trajen naziv svetovalka, in sicer z dnem 23. april 1994. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je v tej zadevi že enkrat odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije, ki je s sodbo, št. U 1019/94 z dne 26.9.1996, odpravilo izpodbijani del izreka odločbe tožene stranke z dne 18.5.1994, to je datum (23.4.1994), od kdaj se šteje, da je tožnica pridobila naziv svetovalke in naložilo toženi stranki, da popolno ugotovi dejansko stanje o tožničinem poklicu in naravi njenega dela ter navede pravne podlage in razloge, ki glede na ugotovljeno stanje narekujejo sprejeto odločitev. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo ponovno odločila, da se tožnici prizna status svetovalke šele od uveljavitve Zakona o razmerju plač v javnih zavodih, državnih organih in organih lokalnih skupnosti (Ur. l. RS, št. 18/94, v nadaljevanju ZRPJZ), razlogov za to pa ni utemeljila v skladu z navodili navedene sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije. V zadevi ni sporno, da je tožnica surdopedagoginja, da ima pedagoško izobrazbo in da izvaja individualno slušno in govorno rehabilitacijo mladostnikov z motnjami v razvoju v vzgojno-izobraževalnem zavodu. Po mnenju sodišča ta dejstva kažejo na to, da bi bilo treba za njeno napredovanje uporabiti Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (Ur. l. RS, št. 12/91, v nadaljevanju ZOFVI), Zakon o plačah delavcev v javnih vzgojno-izobraževalnih zavodih (Ur. l. RS, št. 16/92, v nadaljevanju ZPDJVZ) in Pravilnik o napredovanju v nazive v osnovnem in srednjem šolstvu (Ur. l. RS, št. 39/92, v nadaljevanju Pravilnik /92), kar pa pomeni, da bi lahko tožnica napredovala v naziv svetovalke z dne 8.8.1992, če seveda dejavnost, ki jo opravlja, ne spada v zdravstveno dejavnost. Po mnenju sodišča je še vedno sporno, ali se tožnica šteje za pedagoško delavko in opravlja pedagoško dejavnost v smislu predpisov o vzgoji in izobraževanju, ali pa opravlja zdravstveno dejavnost v smislu določbe 1. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti (Ur. l. RS, št. 9/92, v nadaljevanju ZZDej) in se šteje za zdravstveno delavko v smislu 62. člena istega zakona. Tudi ni razčiščeno, ali se tožničino delo šteje za delo zdravstvene rehabilitacije v smislu 5. alinee 1. odstavka 7. člena ZZDej. V izpodbijani odločbi niso navedeni predpisi in morebitni drugi akti, ki so podlaga za razvrstitev tožničinega dela. Odločba se ne sklicuje na predpis iz 3. odstavka 62. člena ZZDej, s katerim minister pristojen za zdravstvo predpiše seznam poklicev za zdravstveno dejavnost. Po presoji sodišča je šele iz nesporne ugotovitve vrste dejavnosti, ki jo tožnica opravlja, možno določiti, po katerem predpisu in od katerega datuma dalje lahko tožnica napreduje v naziv svetovalka. Tega pa iz izpodbijane odločbe ni mogoče ugotoviti.

Zaradi navedenih pomanjkljivosti in tudi zaradi ne navedene pravne podlage za sklenitev pogodbe o zagotavljanju sredstev za plačo tožnice iz proračunskih sredstev Zavoda Republike Slovenije za zdravstveno zavarovanje, na katero se sklicuje tožena stranka v izpodbijani odločbi, ter zaradi nepojasnjenih razlogov, zakaj se kljub njenemu stališču, da tožnica opravlja zdravstveno dejavnost, njeno napredovanje izvaja delno po predpisih, ki urejajo napredovanje v šolstvu, po presoji sodišča prve stopnje, izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je odločilo na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. l. RS, št. 50/97, 65/97, v nadaljevanju ZUS) ker v izpodbijani odločbi dejansko stanje ni popolno ugotovljeno, kar ima lahko za posledico napačno uporabo materialnih predpisov.

Tožena stranka vlaga pritožbo zoper izpodbijano sodbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vztraja pri izpodbijani odločbi zaradi razlogov njene obrazložitve. Po njenih ugotovitvah ni sporno, da tožnica opravlja zdravstveno dejavnost znotraj vzgojno-izobraževalnega zavoda (specialni pedagog). Zmotna je ugotovitev sodišča, da ni v celoti navedla predpisov, ki so podlaga za takšno razvrstitev tožničinega dela, saj je navedla, da gre za izvajanje zdravstvene dejavnosti znotraj vzgojno-izobraževalnega zavoda in da je tožnica pridobila pravico do napredovanja v naziv svetovalka šele z dnem 23.4.1994, to je z dnem uveljavitve ZRPJZ. Za priznanje pravice, da lahko napreduje v naziv svetovalka z 8.8.1992 in ne šele z 23.4.1994, bi morala tožnica dokazati, da opravlja delo specialnega pedagoga v osnovnem in srednjem izobraževanju po določbah 1. člena Pravilnika/92. Pravna podlaga za odločitev o datumu pridobitve naziva je prav ZRPJZ, ki je uredil razmerje plač v javnih zavodih ne le s področja šolstva, temveč tudi s področja zdravstva. Smiselno ponovi navedbe iz odgovora na tožbo in ugotavlja, da tožnice po materialnih zakonih s področja vzgoje in izobraževanja, ki jih v pritožbi našteva, ni mogoče uvrstiti med druge strokovne delavce v smislu 3. člena ZOFVI. Po njenem mnenju lahko v naziv svetovalec z dne 8.8.1992 napredujejo le specialni pedagogi v osnovnem in srednješolskem izobraževanju, med katere pa ne spadajo tisti specialni pedagogi, ki opravljajo delo, ki ne spada v vzgojno-izobraževalno dejavnost, ki jo opravljajo drugi strokovni delavci po 3. členu ZOFVI. Zaradi navedenega je mogoče priznati pravico do napredovanja v nazive specialnim pedagogom šele z uveljavitvijo ZRPJZ. Zgolj dejstvo, da je Zavod za usposabljanje slušno in govorno motenih vpisan v razvid javnih vzgojno - izobraževalnih zavodov (kot zavod za izobraževanje otrok z motnjami v razvoju) tožnici še ne daje pravice do napredovanja v naziv z dnem 8.8.1992 po določbah ZOFVI in pravilnika, sprejetega na njegovi podlagi. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožena stranka pred izdajo izpodbijane odločbe, ni popolno ugotovila vseh dejstev in okoliščin pomembnih za odločitev od katerega datuma dalje gre tožnici naziv svetovalke. Tudi po presoji pritožbenega sodišča bo morala tožena stranka v skladu s pravili Zakona o splošnem upravnem postopku (glede na to, da ZRPJZ in ZOFVI nimata posebnih procesnih določb), popolno ugotoviti dejansko stanje. V obrazložitvi odločbe pa bo morala, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje, navesti ugotovljeno dejansko stanje, pravne predpise in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekuje odločitve o tem, od kdaj gre tožnici pridobljeni naziv (2. odstavka 209. člena ZUP).

Odločba v izpodbijanem delu nima takšne obrazložitve, zaradi česar je, tudi po presoji pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje ni moglo preizkusiti. Ker dejanske okoliščine v navedenem pogledu v izpobijani odločbi niso bile ugotovljene, so pa za odločitev v tej zadevi bistvene, je sodišče prve stopnje pravilno ravnalo, da je odločbo na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena ZUS v izpodbijanem delu odpravilo.

Na drugačno odločitev tudi ne morejo vplivati pritožbene navedbe, s katerimi tožena stranka podrobno navaja predpise, ki po njenem mnenju utemeljujejo sprejeto odločitev.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.