Jedro

Ker je povratnica javna listina, dokazuje vročitev. Sicer lahko tožena stranka vročitev zanika, vendar pa sama nosi trditveno in dokazno breme.

Negativnih dejstev stranka navadno ne more dokazati, lahko jih le zanika. V tej zadevi je zaradi posebnih okoliščin primera nekoliko drugače. Vročalo se je namreč odvetniški družbi po pravilih 138. člena ZPP. Glede tega bi lahko tožena stranka vsekakor podala trditve, katera oseba je glede na notranjo organizacijo dela pristojna za podpis vročilnice in bi lahko tudi predlagala dokaze. Nič od tega tožena stranka ni storila – tudi še v pritožbi zgolj navaja, da domneva, da ji vloga prav nikoli ni bila vročena, kakršnihkoli podrobnosti pa ne navaja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti 444,48 EUR pritožbenih stroškov v 15 dneh po prejemu te sodbe, po preteku roka za prostovoljno plačilo pa še z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki bodo začele teči s prvim dnevom po preteku roka.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je upravnik zgradb na naslovu Ulica 4a, a4 in 4c. Tožena stranka je lastnica posameznega dela stavbe v zgradbi na Ulici 4b. Tožeča stranka je zahtevala plačilo dveh zneskov, in sicer 5.402,94 EUR in 249,40 EUR. Prvi znesek se nanaša na obnovo strehe in kritine, drugi na rekonstrukcijo odseka kanalizacije pri skupni greznici. Tožeča stranka je kot upravnica poravnala oba izdatka, od tožene stranke pa zahtevala povrnitev dela stroškov od tožene stranke, in sicer v višini solastniškega deleža na skupnih delih.

2. Prvostopenjsko sodišče je obema tožbenima zahtevkoma ugodilo.

3. Zoper prvostopenjsko sodbo je vložila pritožbo tožena stranka. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prav ima pritožba, da se pred prvostopenjskim sodiščem ni vodil spor majhne vrednosti. Vrednost spornega predmeta je bila previsoka, da bi se lahko vodil spor takšne vrste. Postopek se do izdaje sodbe namreč niti ni vodil kot spor majhne vrednosti. Tožena stranka je v postopku pred prvostopenjskim sodiščem do izdaje sodbe brez dvoma imela priložnost podati izjave v zoper njo vodenem postopku. Razlog, da jo je izkoristila le slabo, je bil na njeni strani in bo v nadaljevanju te obrazložitve še pojasnjen. Šele v sodbi je prvostopenjsko sodišče podelilo toženi stranki zmoten pravni pouk glede upravičenja do pritožbe. Takšen pravni pouk res ustreza sporu majhne vrednosti. Z napačnim pravnim poukom pa prvostopenjsko sodišče vendarle ni storilo takšne kršitve, ki bi bistveno vplivala na izid pravdnega postopka. To potrjuje tudi pritožba. Kakršnihkoli konkretnih očitkov, v čem naj bi bila tožena stranka zaradi tega v slabšem položaju, pritožba ne navaja. Navaja namreč zgolj vrsto določb ZPP, ki naj bi bile kršene, in pa , da naj bi bilo dejansko stanje v zadevi nerazjasnjeno.

6. Pritožbeno sodišče bo glede na to, da ne gre za spor majhne vrednosti, obravnavalo in odgovorilo tudi na očitke o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja, ki jih navaja pritožba tožene stranke.

7. Osrednji pritožbeni očitek je bil, da toženi stranki ni bila vročena (edina) pripravljalna vloga tožeče stranke. Na to vlogo tožena stranka ni odgovorila, kar priznava tudi pritožba sama. Pritožba trdi, da iz pravdnega spisa ne izhaja, da bi bila pripravljalna vloga dejansko vročena v pisarno pooblaščencev tožene stranke, oziroma, je zapisano v pritožbi „je podpis osebe, ki naj bi prevzela vlogo, nečitljiv. Tožena stranka domneva, da ji vloga prav nikoli ni bila vročena, zaradi česar nanjo ni mogla odgovoriti.“ Podatki v spisu kažejo povsem drugačno sliko. K l. št. 31 je pripeta vročilnica, na katere hrbtu je podpis, ki je v začetnem delu čitljiv „P....“. Povratnica je bila pooblaščencu tožene stranke predočena na naroku dne 1. 6. 2012. Pooblaščenec na samem naroku po predočitvi povratnice, vročitve celo sploh ni izpodbijal. 8. Ker je povratnica javna listina (149. člen in 1. odstavek 224. člena ZPP), dokazuje vročitev. Sicer lahko tožena stranka vročitev zanika, vendar pa sama nosi trditveno in dokazno breme (4. odstavek 224. člen ZPP). To velja ne glede na to, da dokazuje negativno dejstvo, namreč da do vročitve ni prišlo. Negativnih dejstev stranka navadno ne more dokazati, lahko jih le zanika.

9. V tej zadevi je zaradi posebnih okoliščin primera nekoliko drugače. Vročalo se je namreč odvetniški družbi po pravilih 138. člena ZPP. Glede tega bi lahko tožena stranka vsekakor podala trditve, katera oseba je glede na notranjo organizacijo dela pristojna za podpis vročilnice in bi lahko tudi predlagala dokaze. Nič od tega tožena stranka ni storila – tudi še v pritožbi zgolj navaja, da domneva, da ji vloga prav nikoli ni bila vročena, kakršnihkoli podrobnosti pa ne navaja.

10. Ker je torej šteti, da je tožena stranka pripravljalno vlogo tožeče stranke prejela, prvostopenjsko sodišče ni kršilo svojega bremena, da nudi stranki materialno procesno vodstvo (285. člen ZPP). Sodišče je sicer dolžno skrbeti, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, ne pa, da pripravi toženo stranko do tega, da odgovori na trditve in dokazne predloge tožeče stranke, ki jih je dala v svoji pripravljalni vlogi. Prav tako ni naloga sodišča, da ugotavlja materialno resnico. Tega ZPP 1999 ne pozna več. Ni dolžnost stranke odgovarjati na navedbe nasprotne stranke. Če tega ne stori, nosi le kvarne posledice svoje neaktivnosti.

11. Prvostopenjsko sodišče je določno pojasnilo, zakaj je ugodilo tožbenemu zahtevku na sorazmerno plačilo stroškov (glej prvostopenjsko sodbo, r. št. 10). Sorazmerni del stroškov mora tožena stranka nositi v skladu s 14. členom Pogodbe o medsebojnih razmerjih, 4. odstavkom 25. člena SZ-1 in 30. členom SZ-1 kot etažna lastnica in kot solastnica deleža na skupnih delih stavbe v višini 10,0859 %. Glede solastniškega deleža je pravotvorna seveda pogodba o medsebojnih razmerjih (116. člen SPZ) v povezavi z v zemljiško knjigo vpisano velikostjo solastniškega deleža. Pogodbo o medsebojnih razmerjih v je tožeča stranka predložila (priloga A10), tožena stranka pa obstoja etažne lastnine in solastniškega deleža na skupnih delih ni zanikala.

12. Tožena stranka glede tega, zakaj naj pogodba o medsebojnih razmerjih ne bi bila pomembna za razdelitev stroškov, ni postavila nobene določne trditve in ne dokaznega predloga. Zaslišanje N. D. je predlagala že v ugovoru zoper sklep o izvršbi na temelju verodostojne listine. Predlagala ga je zgolj zato, da potrdi da pravdni stranki „nista v drugih poslovnih razmerjih, …, kar lahko, zaslišan, potrdi predstavnik dolžnika“. To je bil prav N. D. (l. št. 10 spisa, ki se nanaša na izvršbo na temelju verodostojne listine). Zaslišanje N. D. je torej tožena stranka predlagala sploh zaradi povsem drugih trditev, ki niti niso bile v zvezi s solastniškim deležem. Potem, ko je tožeča stranka predložila pripravljalno vlogo, v kateri je postavila določne trditve glede tega, kako se delijo z etažno lastnino povezani stroški, in predložila tudi pogodbo o medsebojnih razmerjih, tožena stranka vseh teh navedb niti ni prerekala. Trditve tožeče stranke so veljale s tem za dokazane (1. odstavek 214. člena ZPP), kakor je pravilno odločilo že prvostopenjsko sodišče. 13. Očitno neutemeljen je pritožbeni očitek, da je prvostopenjsko sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ker je svojo odločbo oprlo na SZ-1. Prvostopenjsko sodišče je ravnalo pravilno tako zato, ker tako določa 2. člen Pogodbe o medsebojnih razmerjih. Ta se sicer sklicuje na SZ, vendar pa v uvodnem delu pojasni, da je s tem mišljen SZ-1, objavljen v Ur. l. RS, št. 69/2003. 14. Pritožba še graja domnevno zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Tožena stranka šele v pritožbi postavlja trditve, ki so povsem splošne, in brez vsakega dokaznega predloga, in so že zaradi tega neupoštevne.

15. Pritožbeno sodišče mora po uradni dolžnosti paziti na nekatere bistvene kršitve določb pravdnega postopka (2. odstavek 350. člena ZPP). V okviru uradnega preizkusa izpodbijanega dela sodbe ni našlo niti takšnih kršitev, niti tistih, ki so bile uveljavljane v pritožbi. Pritožbo je zato Višje sodišče zavrnilo in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Pritožbeno sodišče je moralo odločiti še o stroških pritožbe (1. odstavek 165. člena ZPP). Povrnitev pritožbenih stroškov lahko zahteva le stranka, ki uspe s pritožbo (1. odstavek 154. člena ZPP). Ker pritožba ni bila uspešna, pritožnica ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov. Pač pa je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov odgovora na pritožbo. Upravičena je do 350,40 EUR (taf. št. 3210 ZOdvT), 20 EUR (tar. št. 6002 ZOdvT) in 20 % DDV od vsote prej navedenih zneskov (tar. št. 6007 ZOdvT). Skupaj mora tožena stranka tožeči stranki povrniti 444,48 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude še z zakonskimi zamudnimi obrestmi (1. odstavek 378. člena OZ).