Jedro

Dolžnost uporabnika je sporočiti spremembo le-tega (7. tč. 33. čl. Odloka). Dotlej je v zavezi za plačilo zapadlih računov prejšnji uporabnik, ki je s prijavo oz. pridobitvijo soglasja za priključek prevzel dolžnost plačila računov (8. tč. 33. čl. Odloka). In ker se prevzem dolga opravi s pogodbo med dolžnikom in prevzemnikom, v katero je privolil upnik (446. čl. ZOR), na takšno pogodbo pa se tožeča stranka ne sklicuje, po presoji pritožbenega sodišča ni podlage za obveznost tožene stranke za plačilo računov, ki so zapadli v plačilo pred prijavo tožene stranke kot uporabnika vode pri tožeči stranki. Prijave tožene stranke dne 20.7.1994 tudi ne gre razumeti kot pristop k dolgu (451. čl. ZOR) ali kot prevzem izpolnitve (453. čl. ZOR). Prijava je namreč okoliščina, na podlagi katere ni moč zanesljivo sklepati, da je tožena stranka z njo (konkludentno) podala izjavo, ki bi jo zavezovala za plačilo dotlej zapadlih, pa ne plačanih računov (prim. 1. odst. 28. čl. ZOR).

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da glasi: "1. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr.št. ... z dne ..., ostane v 1. tč. izreka v veljavi za znesek 162.572,00 z zamudnimi obrestmi po obrestni meri, določeni v zakonu, od 16.8.1994 do plačila in za zamudne obresti po obrestni meri, določeni v zakonu, -od zneska 47.109,00 SIT od 16.11.1994 do 14.2.1995, -od zneska 99.485,00 SIT od 16.10.1994 do 14.2.1995, ter za stroške izvršilnega postopka v znesku 3.877,23 SIT z zamudnimi obrestmi po obrestni meri, določeni v zakonu, od 13.2.1995 do plačila; v preostalem delu se razveljavi zaradi delnega umika tožbe oz. zavrnitve zahtevka v znesku 525.191,00 SIT s pp. 2. Tožena stranka mora tožeči stranki plačati 4.182,85 SIT z zamudnimi obrestmi po obrestni meri, določeni v zakonu, od 7.6.2000 do plačila za nadaljnje stroške postopka, v roku 8 dni. Tožeča stranka mora toženi stranki plačati 127.429,20 SIT za stroške nadaljnega pravdnega postopka, v roku 8 dni."

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. ... z dne ... za znesek 850.335,36 SIT s pp. Tako je odločilo, ker je zavzelo stališče, da je tožena stranka dolžna plačati vse račune, tudi tiste, ki so zapadli v plačilo, ko še ni bila evidentirana kot prejemnica računov. Proti sodbi sodišča prve stopnje je vložila pravočasno pritožbo tožena stranka. V pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, ali pa naj sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila. Pritožba je delno utemeljena. Pritožbeno sodišče razume Odlok o oskrbi z vodo drugače kot sodišče prve stopnje. V smislu določil tega Odloka je uporabnik tisti, ki je dobil soglasje za priključek na javni vodovod (prim. 1. tč. in 8. tč. 33. člena tega Odloka). Zato ni pomembno, kdo je dejansko uporabljal vodo, torej, kdo je opravljal obrt v zgradbi, v kateri je sporni priključek. Trditvena podlaga spora tudi ni dajala opore za uporabo 25. čl. tega Odloka. Nobena izmed pravdnih strank namreč ni zatrjevala, da bi več (samostojnih) "uporabnikov" uporabljalo vodo preko enega priključka. Dolžnost uporabnika je sporočiti spremembo le-tega (7. tč. 33. čl. Odloka). Dotlej je v zavezi za plačilo zapadlih računov pač prejšnji uporabnik, ki je s prijavo oz. pridobitvijo soglasja za priključek prevzel dolžnost plačila računov (8. tč. 33. čl. Odloka). In ker se prevzem dolga opravi s pogodbo med dolžnikom in prevzemnikom, v katero je privolil upnik (446. čl. ZOR), na takšno pogodbo pa se tožeča stranka ne sklicuje, po presoji pritožbenega sodišča ni podlage za obveznost tožene stranke za plačilo računov, ki so zapadli v plačilo pred prijavo tožene stranke kot uporabnika vode pri tožeči stranki. Prijave tožene stranke dne 20.7.1994 tudi ne gre razumeti kot pristop k dolgu (451. čl. ZOR) ali kot prevzem izpolnitve (453. čl. ZOR). Prijava je namreč okoliščina, na podlagi katere ni moč zanesljivo sklepati, da je tožena stranka z njo (konkludentno) podala izjavo, ki bi jo zavezovala za plačilo dotlej zapadlih, pa ne plačanih računov (prim. 1. odst. 28. čl. ZOR). Pritožbeno sodišče je zato izpodbijano sodbo na podlagi 4. tč. 358. čl. ZPP spremenilo tako, da je razveljavilo sklep o izvršbi za zneske po računih, ki so zapadli v plačilo do 20.7.1994, ko se je tožena stranka po skladnih trditvah obeh pravdnih strank prijavila kot uporabnica vode s spornega priključka, in v tem delu zavrnilo tožbeni zahtevek. Iz doselj razloženega pa je razviden tudi odgovor na vprašanje, zakaj mora tožena stranka plačati račun, ki je zapadel v plačilo 15.8.1994 in ki glasi na znesek 162.572,00. Sprememba izpodbijane sodbe je vplivala na stroškovni del odločitve (2. odst. 154. čl. v zvezi z 2. odst. 165. čl. ZPP). Tožena stranka je uspela z 81 %, tožeča pa z 19 %. Tožeči stranki zato pripada 19 % odmerjenih stroškov, kar znese 4.182,85 SIT (19% od 22.015,00 SIT). Toženi stranki pa gre 81 % njenih stroškov, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo na 157.320,00 SIT: -152.320,00 SIT za odvetniške stroške (1280 tč.: 180 tč. za ugovor, 700 tč. za pripr. vlogi in 400 tč. za pristopa na naroka za glavno obravnavo, X 19 %), -5000,00 SIT za takso za ugovor, -kar je 157.320,00 SIT, -81 % od 157.320,00 SIT pa je 127.429,20 SIT.