Jedro

Tožena stranka je v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi obrazložila, da upoštevaje socialno stanje tožnika, naravo kršitve, odnos do storjenega dejanja, ravnanje tožnika po tem dejanju, zanikanje krivde in vrednost odtujenih izdelkov, ki presegajo mesečno plačo delavca, ni mogoče nadaljevati z delovnim razmerjem do izteka odpovednega roka. Na podlagi navedenih okoliščin in interesov pogodbenih strank so bili pogoji za zakonito izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podani.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek, da se razveljavi izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 9.9.2005 ter ugotovi, da je tožniku delovno razmerje prenehalo nezakonito in mu še traja z vsemi pravicami iz dela in po delu tudi po 9.9.2005. Zavrnilo je zahtevek, da je tožeča stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu vročiti v podpis pogodbo o zaposlitvi, za opravljanje dela, ki ga je opravljal pred prenehanjem delovnega razmerja ter mu za čas od 9.9.2005 dalje obračunati in izplačati plačo, v višini plače, ki bi jo prejemal, ko bi delal, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti mesečnih plač do plačila ter mu vpisati delovno dobo v delovno knjižico, za obdobje, ko ni delal, odvesti vse ustrezne davščine in prispevke ter mu priznati vse ostale pravice iz delovnega razmerja. Zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožnik iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih, to je okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank, zaradi katerih ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja, kar predstavlja kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. V tem delu je podana tudi nepopolna ugotovitev dejanskega stanja, saj sodišče ni ugotavljalo, katere okoliščine in interesi obeh pogodbenih strank so bili odločilni za to, da je tožena stranka sankcionirala ravnanje tožnika z najstrožjo kaznijo, to je izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Sodišče je pri odločanju tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ko dejanje tožnika ni ocenilo v smislu instituta dejanja majhnega pomena in je ravnanje tožnika ocenilo celo strožje kot to določa Kazenski zakonik RS. Škodljivih posledic za toženo stranko ni bilo, saj so se brusi nahajali pri njej. Tožnik je ves čas zatrjeval, da delodajalcu ni odtujil paketov rezalk in da tega namena tudi ni imel. Brusne plošče je odpeljal na popravilo v obdelavo, torej le v drug obrat. Na popravilo jih je odpeljal, ker jih je poškodoval. O navedenem obratovodje ni obvestil, ker je delal popoldan, obratovodja pa dopoldan, ko pa je naslednji dan prišel v službo pa je obratovodja že odšel. Pojasnil je tudi, zakaj je dal plošče v notranjost viličarja, ker ni hotel, da bi sodelavci videli, da je plošče odpeljal v popravilo. Zbal se je, da mu bo obratovodja odtrgal od plače, ker jih je sam poškodoval. Poudarja, da ni imel namena odtujiti brusnih plošč in jih ni odtujil, zato dejanja ni mogoče opredeliti kot kaznivega dejanja v smislu 211. člena Kazenskega zakonika RS. Tožena stranka je tožniku očitala naklep, kateri pa po mnenju tožnika ni izkazan, saj ni želel in ni imel namena odtujiti brusnih plošč. Četudi je ravnal na neobičajen način, takega ravnanja ni mogoče opredeliti kot dejanja, ki ima znake kaznivega dejanja in zato tudi ne more biti sankcionirano. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje oz. podrejeno, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi zahtevku tožnika v celoti in tožencu naloži povrnitev stroškov postopka. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem prereka pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da je v sami izredni odpovedi navedla tudi okoliščine in razloge, ki preprečujejo nadaljevanje delovnega razmerja s tožnikom in sicer je to izrecno višina nastale škode, nevarnost nadaljevanja s kršitvami in vpliv izredne odpovedi na sodelavce. Upoštevani so bili poglavitni razlogi s strani tožnika, ki pa niso mogli odtehtati teže razlogov, ki so botrovali izredni odpovedi. Tožena stranka tudi meni, da v konkretnem primeru institut dejanja majhnega pomena ni uporabljiv, ker že iz same izredne odpovedi izhaja, da je nastala škodljiva posledica zaradi odtujitve brusov, kot materialna škoda v višini cca. 185.000,00 SIT. To, da so se kasneje brusi „našli“ na samo dejanje tožnika ne vpliva, saj je bila tatvina dokončana.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter da v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere opozarja pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in jih ne ponavlja glede na pritožbene navedbe pa le še dodaja: Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih, to je okoliščinah in interesih obeh pogodbenih strank, zaradi katerih ni mogoče nadaljevanje delovnega razmerja kot to določa 110. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002). Iz sodbe sodišča prve stopnje namreč jasno izhaja, da je sodišče zaključilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi pravilna in zakonita, da je odpovedni razlog resen in utemeljen in da so podane tudi okoliščine in interesi delodajalca v smislu 110. člena ZDR, zaradi katerega delovno razmerje ni mogoče nadaljevati do izteka časa, to je do poteka odpovednega roka, kot to izhaja iz strani 5 in 6 sodbe sodišča prve stopnje. Dejstvo, da se tožeča stranka s tem dokaznim zaključkom sodišča ne strinja, pa ne pomeni, da sodišče prve stopnje tega ni obrazložilo, kot se zmotno zavzema tožeča stranka. Z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje se strinja tudi pritožbeno sodišče. Zakaj nadaljevanje delovnega razmerja ni možno do poteka odpovednega roka in je tožena stranka izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi tožniku, izhaja tudi iz same izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki se nahaja v prilogi spisa A2, saj je tožena stranka obrazložila, da je upoštevala tako socialno stanje tožnika, na katerega je opozoril v svojem mnenju sindikat in tudi samo naravo kršitve, odnos delavca do storjenega dejanja, njegovo ravnanje po storjenem dejanju in zanikanju krivde kot tudi vrednost odtujenih izdelkov, ki presegajo mesečno plačo delavca, zato je tožena stranka zaključila, da glede na vse okoliščine in interese delavca in delodajalca ne more upoštevati okoliščin delavca v taki meri, da pogodbe o zaposlitvi ne bi izredno odpovedala. Z drugimi besedami, ocenila je, da so podani pogoji za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi kot to predvideva določba 110. člena ZDR. Zato so pritožbene navedbe v smeri, da sodišče prve stopnje ni preizkusilo utemeljenosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi neutemeljeni.

Neutemeljeno je tudi pritožbeno zavzemanje tožeče stranke, da bi sodišče prve stopnje moralo oceniti dejanje tožnika kot dejanje majhnega pomena, zaradi česar niso izpolnjeni pogoji za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR. Iz izvedenega dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje namreč izhaja, da je tožnik v času malice 29.8.2005 naložil v notranjost viličarja, kar je neobičajen način prevoza, kup rezalk fi 300 in se odpeljal iz obrata sortiranja, nato je enak postopek ponovil še enkrat in na isti način odtujil paket rezalk fi 300 in jih odpeljal iz obrata sortiranje, pri čemer je bilo kasneje ugotovljeno, da je bilo tako protipravno odtujenih 150 kosov rezalk fi 300 v vrednosti najmanj 185.000,00 SIT. To dejanje je bilo ugotovljeno zaradi poostrenega nadzora, ker so pri toženi stranki opažali tatvine gotovih izdelkov umetnih brusov in med njimi zlasti rezalk. Pri toženi stranki so opravljali video nadzor in so z ogledom video posnetkov ugotovili, kdo je odtujil manjkajočih 150 kosov rezalk. Tožena stranka in tudi sodišče prve stopnje ni sledilo zagovoru tožnika, da je rezalke le odpeljal v popravilo, ker jih je poškodoval in da o tem ni obvestil predpostavljenega delavca iz razloga, ker se je bal, da mu bodo to odtegnili od plače. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo temu zagovoru, saj je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da še nobenemu delavcu niso odtrgali od plače zneskov zaradi poškodbe materiala. V zvezi s tem popravilom tožnik tudi ni izpolnil nobenih formularjev, čeprav je to potrebno v kolikor se jih da v predelavo. Tožnik je bil dolgoletni delavec in je vedel kakšen je postopek s popravilom. Glede na navedeno sodišče prve stopnje utemeljeno ni poklonilo vere zagovoru tožnika.

Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da tožnik ni imel namena odtujiti brusnih plošč in da jih ni odtujil. Iz dokaznega postopka izhaja, da so bile plošče dne 29.8.2005 odtujene. Dejstvo, da so se kasneje pojavile pri toženi stranki na to nima vpliva, zato je pravilen dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik storil očitano kršitev delovnih obveznosti, ki ima znake kaznivega dejanja, zaradi česar mu je bila utemeljeno izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi na temelju 1. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da gre za dejanje majhnega pomena, saj le tega ni mogoče oceniti kot dejanje majhnega pomena, ne glede na vrednost odtujenih predmetov, niti ne na sam način storitve. Vrednost odtujenih predmetov je bila 185.000,00 SIT, tožeča stranka pa je dejanje storila z naklepom kar izhaja iz načina storitve dejanja. Poleg navedenega pa je potrebno ugotoviti, da je za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pomembno dejstvo, da je tožnik kršil pogodbene obveznosti in da je imela kršitev znake kaznivega dejanja. Kršitev pa ima znake kaznivega dejanja tudi, če bi sprejeli tezo tožnika, da gre za dejanje manjšega pomena.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago po določbi 353. člena ZPP. Sklenilo je, da tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka iz razloga, ker s pritožbo ni uspela.