Jedro

Vse revizijske trditve o tem, da so razlogi o odločilnih dejstvih nejasni in med seboj nasprotni, da je nasprotje med razlogi sodbe in vsebino listin ter da ni razlogov o odločilnih dejstvih, ostajajo na splošni ravni brez kakršnekoli konkretizacije, kar je v postopku z izrednim pravnim sredstvom revizijo taka pomanjkljivost, ki ne omogoča preizkusa utemeljenosti teh trditev; revizijsko sodišče pa nobenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ne preizkuša po uradni dolžnosti, ampak upošteva revizijo v mejah v njej navedenih razlogov.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Na podlagi izvršilnega naslova, to je sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Pd 868/95 z dne 7.11.1996, v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 1499/99 z dne 7.4.2000, je toženec kot upnik v izvršilnem postopku predlagal izvršbo zoper tedanjega dolžnika, sedaj tožnika, zaradi izterjave 2.074.715,10 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sklepom opr. št. I 9573/2000-2 z dne 22.5.2001 izvršbo dovolilo. Po dolžnikovem ugovoru, da je obveznost izpolnil, je izvršilno sodišče dolžnika, sedanjega tožnika, po določbi tedaj veljavnega 59. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Uradni list RS, št. 51/98) napotilo na pravdo zaradi ugotovitve nedopustnosti izvršbe.

V tej pravdi je sodišče prve stopnje razsodilo, da je izvršba nedopustna, ker je upnikova (toženčeva) terjatev zaradi dolžnikovega (tožnikovega) plačila glavnice in obresti prenehala.

Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in prvostopenjsko sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je toženec vložil revizijo.

Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da je višje sodišče z napadeno sodbo bistveno kršilo določbe postopka. Razlogi o odločilnih dejstvih so nejasni in med seboj v nasprotju. Glede odločilnih dejstev je prisotno nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi listinami. Tožena stranka je razočarana nad odločitvijo pritožbenega sodišča. Prepričana je namreč, da je to sodišče zgolj pavšalno sledilo prvostopenjskemu sodišču, pri čemer pritožbenih navedb sploh ni obravnavalo. Namesto, da bi pritožbeno sodišče izvajalo, tehtalo in vrednotilo vsak dokaz posebej ter nato vse skupaj in o stvari objektivno odločilo, je zgolj pavšalno in brez podlage ugotovilo, da je tožba tožeče stranke utemeljena in pri tem sledilo prvostopenjskemu sodišču. Očitno je, da je povsem nepopolno in nepravilno ugotovilo dejansko stanje, zaradi česar ni ugotovilo objektivne materialne resnice. Gre torej za napačno odločitev v smeri razrešitve tako dejanskega kakor tudi pravnega vprašanja o konkretni zadevi. Sodbi nižjih sodišč sta očitno arbitrarni in samovoljni.

Tožena stranka je prizadeta, ko z grozo ugotavlja, da tudi višje sodišče sprejema nesprejemljive ugotovitve prvostopenjskega sodišča ter nadaljuje z nepotrebno pristranskostjo do tožene stranke. Poseg v pravnomočno sodbo, to je v pravnomočni izvršilni naslov (sodba opr. št. II Pd 868/95 v zvezi z opr. št. Pdp 1499/99), s strani konkretnega prvostopenjskega in višjega sodišča z napadenima sodbama je zagotovo nedopusten. Negacija vseh pravic tožene stranke, ki izvirajo iz delovnega razmerja in ki so zapisane v pravnomočni sodbi delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, nikakor ni sprejemljiva. Toženec ni bil mezdni delavec, pač pa delavec v rednem delovnem razmerju za nedoločen čas, upravičen izplačila nadomestila iz naslova izgube na plači po pravnomočnem izvršilnem naslovu. Gre torej za nadomestilo iz naslova delovnega razmerja, kar je tožena stranka med drugim podkrepila tudi z listinami, katere je v prilogi pritožbe prvostopenjskemu sodišču tudi že predložila. Sicer pa o nedopustnosti izvršbe ni mogoče govoriti. Na podlagi pravnomočnega izvršilnega naslova tožeča stranka kot dolžnik tožencu kot upniku ni plačala ničesar. Zato je bila tožena stranka primorana vložiti izvršilni predlog zaradi prisilne izterjave izkazanega dolga. Izvršba je bila dopustna. Toženec se je že med postopkom skliceval na identično izvršilno zadevo med tožencem in Mestno občino Ljubljana, v kateri je izvršilno sodišče primerno odločilo, nikakor pa ne napačno v smeri napotitve na pravdo. Ta dejstva bi moralo upoštevati tudi višje sodišče, po predhodnem vpogledu v potrebno listinsko dokumentacijo in nato o zadevi objektivno odločiti. Glede na nesprejemljive odločitve nižjih sodišč po predhodnih hipotetičnih ugotovitvah brez podlage se tožena stranka ne počuti pravno varno, zaradi česar tudi upravičeno dvomi v pravno državo. Evidentne so namreč kršitve določb 2.,23., 49., 50. in 132. člena Ustave Republike Slovenije ter zakonov s področja zaposlovanja, pokojninskega in invalidskega zavarovanja ter zakonodaje s področja dohodnine. Zaradi opustitve ocene ter vrednotenja vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj pa je višje sodišče tudi napačno uporabilo materialno pravo.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99, 96/2002 in 2/2004) je bila revizija vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Tožnik je tako v izvršilnem postopku, kakor tudi v tej pravdi trdil, da je sporni dolg poravnal tožencu. Tudi napotitveni sklep izvršilnega sodišča v zadevi opr. št. I 9573/2000 je temeljil na tej trditvi oziroma ugovoru. Šlo je za tako imenovani opozicijski ugovor, ki ga ima dolžnik v izvršilnem postopku, kadar trdi, da je terjatev prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo po izvršljivosti odločbe kot izvršilnega naslova (8. točka 55. člena ZIZ). V pravdi zaradi nedopustnosti izvršbe po 59. členu ZIZ se torej ugotavlja, ali je terjatev, ki je predmet konkretnega izvršilnega postopka, prenehala. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka prišlo do dejanske ugotovitve, da je tožnik terjatev, vsebovano v sklepu o izvršbi (glavnico in obresti v znesku 6.417.088,44 SIT) plačal, toženec pa je navedeni znesek prejel. S tem je terjatev, glede katere je bila dovoljena izvršba, prenehala. Zato je izvršba nedopustna. Dejanske ugotovitve in materialno-pravne zaključke je v pritožbenem postopku preizkusilo drugostopenjsko sodišče, ugotovilo neutemeljenost pritožbe in prvostopenjsko sodbo potrdilo.

Sodišči prve in druge stopnje sta vsako posebej izčrpno navedli razloge za svojo odločitev in v njih navedli vse razloge o odločilnih dejstvih, navedli predpise ter utemeljili uporabo materialnega prava. Revizijsko sodišče vse navedene razloge sprejema in ugotavlja, da v izpodbijanih sodbah ni nobene arbitrarnosti in samovoljnosti, kot neutemeljeno trdi revizija.

Toženec na več mestih postavlja trditve o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka, vendar povsod zgolj abstraktno, kot so navedene v zakonu, nikjer pa konkretno ne navede, s katerim dejanjem ali s katero sodbo oziroma njenim delom naj bi katero od sodišč bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Vse revizijske trditve o tem, da so razlogi o odločilnih dejstvih nejasni in med seboj nasprotni, da je nasprotje med razlogi sodbe in vsebino listin ter da ni razlogov o odločilnih dejstvih, ostajajo na splošni ravni brez kakršnekoli konkretizacije, kar je v postopku z izrednim pravnim sredstvom revizijo taka pomanjkljivost, ki ne omogoča preizkusa utemeljenosti teh trditev; revizijsko sodišče pa nobenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ne preizkuša po uradni dolžnosti, ampak upošteva revizijo v mejah v njej navedenih razlogov (371. člen ZPP).

Toženi stranki je tudi pojasniti, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato je neupoštevna revizijska trditev, da je pritožbeno sodišče nepopolno in nepravilno ugotovilo dejansko stanje. Pritožbeno sodišče ne izvaja, tehta in vrednoti dokazov, zato je še dodatno neutemeljena revizijska trditev, da tega pritožbeno sodišče ni storilo. Sodišče druge stopnje le preizkuša dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča in ker se je v obravnavanem primeru z njimi strinjalo, velja za ugotovljeno, da je tožeča stranka terjatev, ki jo je toženec uveljavljal v izvršilnem postopku, poravnala. Na dejansko ugotovitev, da je zaradi izpolnitve obveznosti toženčeva denarna terjatev do tožnika, ki je bila predmet izvršilnega postopka, prenehala, je revizijsko sodišče vezano. Ob ugotovitvi, da je terjatev prenehala, pa je pravilna nadaljnja materialno-pravna presoja, da je izvršba zaradi izterjave te terjatve nedopustna.

Odločitev obeh nižjih sodišč je torej tudi v materialnopravnem smislu pravilna.

Toženec v reviziji, ki vsebuje tudi nepotrebno nepravno argumentacijo, nikjer jasno ne pove, v čem naj bi bilo materialno pravo zmotno uporabljeno. Navaja sicer, da tožeča stranka tožencu ni plačala ničesar, kar je sicer vprašanje dejanskega stanja, ki ga v revizijskem postopku ni več mogoče obravnavati, vendar je zapisano mogoče razumeti, da tožeča stranka ni plačala obveznosti po izvršilnem naslovu do začetka izvršilnega postopka. Da je bila obveznost poplačana takoj po izdaji sklepa o izvršbi pa tožena stranka niti ne zanika. Iz revizijskih trditev je razbrati, da toženec šteje, da mu tožeča stranka še dolguje določene obveznosti v zvezi z delovnim razmerjem. Vse tovrstne trditve, vključno s trditvijo o negaciji vseh pravic tožene stranke iz delovnega razmerja, so neutemeljene, kot je obrazložilo že pritožbeno sodišče z razlogi, s katerimi se revizijsko sodišče v celoti strinja. V tej pravdi zaradi nedopustnosti izvršbe se odloča o dovoljenosti konkretne izvršbe, torej izvršbe, ki jo je s predlogom za izvršbo začel toženec in ki jo je s sklepom o izvršbi dovolilo sodišče. Predmet te izvršbe opr. št. I 9573/2000 pa je bila samo izterjava glavnice 2.074.715,10 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Za to terjatev je ugotovljeno, da je bila poravnana. Nobene druge terjatve toženec kot upnik v izvršilnem postopku zoper sedanjo tožečo stranko ni uveljavljal. S tem, ko je bila izrečena za nedopustno izvršba na navedeno terjatev, ni bilo na noben način poseženo v pravnomočno sodbo, ki je izvršilni naslov ali v katerokoli drugo pravico, ki jo morebiti ima toženec iz delovnega razmerja. Z odločitvijo nižjih sodišč, ki sta pravilni in zakoniti, ni bila kršena nobena toženčeva ustavna pravica, tako tudi ne pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS, ki mu je bila zagotovljena. Izpodbijana sodba ni v nasprotju z načelom pravne države (2. člen Ustave RS) ne posega pa v tudi toženčevo pravico svobode dela ali v pravico do socialne varnosti (49. in 50. člen Ustave RS). Z izpodbijano sodbo tudi ni kršena določba 132. člena Ustave RS, ki sicer ne vsebuje nobenih človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, temveč ureja del državne ureditve na področju sodstva.

Glede na opisano stanje stvari revizijsko sodišče zaključuje, da revizijski razlogi niso podani in je zato toženčeva revizija v celoti neutemeljena.

Glede na to jo je bilo treba zavrniti (378. člen ZPP).