Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Tožnica je izpolnila vse znake kršitve konkurenčne prepovedi – v času delovnega razmerja pri toženi stranki je brez (pisnega) soglasja delodajalca za svoj račun opravljala dela in sklepala posle na področju trženja medicinskih pripomočkov, kar sodi v dejavnost, ki jo opravlja tožena stranka kot delodajalec in zato pomenijo ali bi lahko pomenili za toženo stranko konkurenco. Zato je obstajal utemeljen razlog za izredno odpoved tožničine pogodbe o zaposlitvi, zaradi katerega nadaljevanje delovnega razmerja ni bilo mogoče niti do izteka odpovednega roka. Konkurenčna prepoved je namreč določena že v ZDR kot ena izmed temeljnih obveznosti delavca, z njeno kršitvijo pa delavec delodajalcu lahko povzroči (poslovno) škodo.
Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni v 1. in 2. odstavku I. točke, 1. odstavku II. točke in IV. točki izreka, tako da se glasi: „ I. Zavrne se tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki se glasi: „Ugotovi se, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala 4. 7. 2011, nezakonita in se razveljavi. Tožeči stranki je delovno razmerje pri toženi stranki 7. 7. 2011 nezakonito prenehalo. Tožena stranka je dolžna tožnici za čas od 1. 10. 2011 do 31. 3. 2012 priznati delovno dobo, obračunati pripadajoče nadomestilo plače, kot da bi delala, odvesti in plačati z zakonom predpisane davke in prispevke, ter tožnici izplačati neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska, to je od 16. dne v mesecu za pretekli mesec, zmanjšano za ta čas priznane pravice s strani Zavoda RS za zaposlovanje.
Tožena stranka je dolžna tožnici izplačati odškodnino v višini 8.500,00 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila, da ne bo izvršbe.
Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila.“
II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 19,24 EUR, v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila.“ Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi nespremenjeni del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.
Stranki sami krijeta stroške pritožbenega postopka.
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da: - je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala 4. 7. 2011, nezakonita in se razveljavi; - je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki 7. 7. 2011 nezakonito prenehalo; - je tožena stranka dolžna tožnici za čas od 1. 10. 2011 do 31. 3. 2012 priznati delovno dobo, obračunati pripadajoče nadomestilo plače, kot da bi delala, odvesti in plačati z zakonom predpisane davke in prispevke, ter tožnici izplačati neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska, to je od 16. dne v mesecu za pretekli mesec, zmanjšano za ta čas priznane pravice s strani Zavoda RS za zaposlovanje. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (I. točka izreka sodbe).
- je tožena stranka dolžna tožnici izplačati odškodnino v višini 8.500,00 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila, da ne bo izvršbe. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (II. točka izreka sodbe).
Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna obračunati tožnici razlike v plači za mesece februar, marec in maj 2010, maj 2011, za presežek plana za leto 2010 in presežek plana za leto 2011 in ji od tako obračunanih razlik odvesti in plačati z zakonom določene prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, nato pa izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska dalje do plačila, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe (III. točka izreka sodbe). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti pravdne stroške v višini 1.147,46 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila (IV. točka izreka sodbe).
Tožnica se zoper zavrnilni del navedene sodbe pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo (pravilno: izpodbijani del) spremeni, podredno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Sodišče prve stopnje je neupravičeno in neobrazloženo zavrnilo del zahtevka v I. točki izreka. V času od 8. 7. 2011 do 30. 9. 2011 je bila tožnica zaposlena v A. d.o.o. in v tem času prejemala nižjo plačo. Tožena stranka navedb o zaposlitvi in nižji plači ni prerekala. Ker je bila zaposlena, ji tožena stranka za ta čas ni dolžna priznati delovne dobe. Dolžna pa ji je obračunati razliko med plačo, ki bi jo prejemala pri toženi stranki, in plačo, ki jo je prejela pri A. d.o.o., plačati davke in prispevke, tožnici pa izplačati neto znesek. Nesprejemljiv je zaključek sodišča, da je bila tožnica zaposlena od 1. 4. 2012, ker ni dokaza, da s tem dnem ni bila zaposlena. Tožnica od 1. 4. 2012 do 11. 6. 2012 ni bila zaposlena, niti ni prejemala denarnega nadomestila na Zavodu za zaposlovanje, zato bi ji tožena stranka morala tudi za to obdobje priznati delovno dobo, obračunati nadomestilo, plačati davke in prispevke ter plačati neto znesek nadomestila.
Iz sodbe ni razvidno, kateri odstavek 118. člena Zakona o delovnih razmerjih je sodišče pri odločanju uporabilo. Če je odločalo na podlagi 2. odstavka, bi moralo samo zahtevati, katere dokaze naj predloži tožnica. Višina prisojene odškodnine v II. točki izreka je prenizka. Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena od 19. 6. 2006. Nove zaposlitve pa ni tako enostavno dobiti – tožnica je bila nezaposlena kar nekaj časa, sedaj pa je zaposlena za določen čas. Strah jo je, kako bo z zaposlitvijo v prihodnje. Sodišče je brez pravne podlage znesek zaokrožilo na 8.500,00 EUR, priznati pa bi moralo tudi zakonske zamudne obresti vsaj od vložitve zahtevka dalje. Tožnica je upravičena tudi do izplačila razlike v plači. Tožena stranka je plače znižala brez ustrezne pravne podlage, tožnica pa je svoje delovne obveznosti vestno izpolnjevala in oddala vsa poročila. Nekatera res kasneje, a je pravočasno navedla utemeljene razloge za zamudo. Tožnica je upravičena še do stimulacije za presežek plana, saj je plan presegla, navedbe o kalu pa ne držijo. Sodišče je napačno ocenilo korespondenco, elektronska sporočila in pričanje tožnice. Tožena stranka tudi ni predložila spiska kala z veljavnostjo. Očitno je tožena stranka odpisala vso blago, ki ni šlo v prodajo, čeprav je bilo veljavno še v prihodnjem letu. Med kalo pa je štela promovirano blago, kar ni pravilno.
Tožena stranka se iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pritožuje zoper ugodilni del navedene sodbe in odločitev o stroških postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, podredno pa, da sodbo spremeni tako, da zahtevek tožnice v celoti zavrne.
Tožnica je opravljala delo oziroma dejavnost, za katero je registrirana tožena stranka in katero tožena stranka tudi dejansko opravlja, in s tem posegla v njene interese. Zakonita zastopnica tožene stranke je izpovedala, da se je tožnica udeleževala tudi kongresa združenja oftalmologov, kjer so bili prisotni razstavljalci tudi za široko prodajo, in v kolikor se je toženi stranki to zdelo poslovno zanimivo, je navezala stik zaradi morebitne sklenitve posla. Naloga tožnice kot produktnega vodje je med drugim obiskovanje sejmov in kongresov, na katerih je navezovala stike z drugimi proizvajalci farmacevtskih izdelkov in medicinskih pripomočkov ter poskušala navezati kontakt, na podlagi katerega bi tožena stranka lahko postala zastopnik tega proizvajalca. Zakonita zastopnica je tudi pojasnila, da bi tožena stranka lahko bila zastopnik družbe B., ki proizvaja aparaturo ..., ter potrdila, da prodaja takega aparata zagotovo predstavlja konkurenco za toženo stranko. Tudi priča A.A. je povedala, da bi tak aparat lahko prodajala tožena stranka in da so se že pogovarjali, da bi se ukvarjali s prodajo takih aparatov. Naloga tožnice je bila iskati nove posle. Tožena stranka se je ukvarjala s slovenskim trgom in tudi širše, na področju EU (predvsem Češko in Poljsko). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka opravljala tudi posle v zvezi z medicinskimi pripomočki in da bi lahko prišlo tudi do sklenitve poslov za prodajo aparata, kot je ..., zato je odločitev, da v konkretnem primeru ni šlo za konkurenčno dejavnost in kršitev konkurenčne prepovedi, sama s seboj v nasprotju in se je ne da preizkusiti. Sodišče ni obrazložilo ugotovitve, da tožena stranka ni dokazala, da je njena dejavnost segala izven Slovenije. Iz izpovedb prič in poslovnih izkazov izhaja, da je imela tožena stranka v preteklosti promet tudi na tujih trgih, čemur tožnica ni oporekala. Dejstvo, da poslovanje s tujino ni bilo obsežno, ne pomeni, da si tožena stranka ni prizadevala navezati stikov, tožnica pa je s svojim ravnanjem še dodatno zmanjšala možnost za še uspešnejši prodor na tuji trg. Tožnica je aparat prodala na Poljsko, članico EU, ki se šteje za enotni trg. Tožnica je s svojim ravnanjem izpolnila vse znake kršitve konkurenčne prepovedi že z enkratnim dejanjem. Stališče sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala, da je v času očitane kršitve sklepala točno take posle, kot je bil tožničin, je pravno nevzdržno. Za kršitev konkurenčne prepovedi ni potrebno, da gre za enak posel, temveč da gre za posel, ki sodi v dejavnost delodajalca. Brezpredmetno je tudi navajanje sodišča prve stopnje, da bi tožena stranka morala že v pogodbi o zaposlitvi opisati tipične primere konkurenčnega ravnanja. Ustavno sodišče je v odločbi U-I-81/97 zavzelo stališče, da je lojalnost delavca do delodajalca kršena že s tem, če delavec v nasprotju s poslovnimi interesi delodajalca in brez njegovega soglasja pri svoji dejavnosti uporablja znanja, izkušnje in zveze, ki jih je pridobil v delovnem razmerju ali v zvezi z njim. Vrednost spornega posla je bila 85.400,00 EUR, kar predstavlja tretjino letnega obsega prodaje, za katerega je bila tožnica zadolžena pri toženi stranki. Tožena stranka je izgubila vsakršno zaupanje v tožnico, zato ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka pogodbenega roka.
Odmerjena odškodnina namesto reintegracije je nesorazmerna in v neskladju s sodno prakso, po kateri bi delavcu, kot je tožnica, pripadalo največ 1,5 plače. Sodišče prve stopnje svoje odločitve ni dovolj natančno obrazložilo in ni pojasnilo kriterijev, ki jih je upoštevalo pri določitvi odškodnine. Tožnica se je takoj naslednji dan po odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaposlila pri drugi družbi in ob prenehanju delovnega razmerja ni bila socialno ogrožena, zato je dosojena odškodnina nerazumljiva. Še posebej zato, ker tožnica ni ponudila nobene konkretne trditve, razen navedb o iskanju službe, nelagodnih občutkih in zdravstvenih težavah ki naj bi bile posledica izredne odpovedi, a jih ni z ničimer dokazala. Dejstva za presojanje višine odškodnine po 118. členu ZDR je dolžna predložiti tožnica, saj mora škodo, ki ji nastane, zatrjevati in dokazati. Tožena stranka je z e-mailom Zavoda za zaposlovanje dokazala, da je bilo v obdobju od 1. 7. 2011 do 29. 2. 2012 na območju C. in D. razpisanih 39 prostih delovnih mest za delovno mesto inženir živilske stroke (kar je izobrazba tožnice) in bi tožnica lahko zaposlitev dobile bistveno prej, če bi to želela. Po informacijah agencije E. d.o.o. pa je bilo v tem obdobju razpisanih 99 prostih delovnih mest za enako delo, kot ga je tožnica opravljala pri toženi stranki.
Sodišče prve stopnje je tudi napačno odmerilo stroške postopka. Potrebno bi bilo ločeno odmeriti stroške postopka glede nezakonitosti odpovedi, kjer se kot vrednost spora upošteva zadnjih šest bruto plač delavca, in stroške postopka glede denarnega zahtevka, katerega je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo. Tožena stranka je zato upravičena najmanj do povračila stroškov postopka v zvezi z denarnim zahtevkom tožnice.
Tožnica je v odgovoru na pritožbo tožene stranke izpostavila, da tožena stranka ni dokazala, da se je kadarkoli ukvarjala s prodajo spornega aparata, niti, da je imela dejanski namen opravljati take posle. Ta aparat ni medicinski pripomoček, ker se uporablja v proizvodnji za izdelavo končnih izdelkov. Tožena stranka na svoji spletni strani navaja, da je distributer za Slovenijo in ne oskrbuje proizvajalcev. Tožena stranka ni prodajala v tujino, šlo je le za odkup zalog. Družba B. tudi ne sodeluje na oftalmoloških kongresih. Tožnici ni potrebno dokazovati negativnega dejstva, torej da je brezposelna od 1. 4. 2012 dalje. Iz potrdila agencije za delo pa je razvidno, da je bila tožnica na uradu za delo v Nemčiji vodena od 4. 4. 2012 do 10. 6. 2012. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tožnice izpostavlja, da tožnica, razen trditev, ni postavila konkretnega zahtevka na izplačilo razlik v plači za čas od 8. 7. 2011 do 30. 9. 2011, zato bi sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek, če bi o tem odločilo. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna tudi v delu, ki se nanaša na priznanje pravic iz delovnega razmerja po datumu 31. 3. 2012. Tožnica namreč ni dokazala, da je bila od 31. 3. 2012 do 11. 6. 2012 brez zaposlitve. Tožnica tudi ni upravičena do višje odškodnine namesto reintegracije, saj glede nastale škode ni predložila nobenega dokaza. Višina odškodnine je bila določena z dnem izdaje prvostopne sodbe, zato ne more zapasti v plačilo vse do trenutka pravnomočnosti sodbe in poteka paricijskega roka. Zamudne obresti zato ne morejo teči že od vložitve zahtevka dalje. Sodišče prve stopnje pa je pravilno odločilo tudi glede zahtevka na izplačilo razlike v plači in stimulacije.
Pritožba tožene stranke je utemeljena, pritožba tožeče stranke pa ni utemeljena.
Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba tožene stranke. Pritožba tožeče stranke bistvene kršitve določb pravdnega postopka uveljavlja le pavšalno in je zato v tem delu sploh ni mogoče preizkusiti.
Sodišče ni storilo absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke 339. člena ZPP. Izrek sodbe je razumljiv, sodba je jasno obrazložena, in tudi razlogi sodbe niso v nasprotju sami s seboj. Pravilnost odločitve sodišča prve stopnje pa pritožbeno sodišče presoja v okviru preizkusa uporabe materialnega prava.
Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, a je na tako ugotovljeno dejansko stanje delno nepravilno uporabilo materialno pravo, zato je odločitev glede nezakonitosti odpovedi ni pravilna. V ostalem delu (zavrnitev denarnih zahtevkov) je sodišče prve stopnje na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in je sprejeta odločitev pravilna.
Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tožničin zahtevek na izplačilo razlik v plači za mesece februar, marec in maj 2010 ter maj 2011. Tožena stranka je pojasnila, da so odtegnitve dela plače za mesece februar in marec 2010 ter maj 2011 temeljile na Pravilniku o merilih za ugotavljanje delovne uspešnosti zaposlenih z dne 1. 1. 2009. Iz njega izhaja, da lahko tožena stranka delavcu, če ta ne dosega pričakovane delovne uspešnosti, zniža plačo, dogovorjeno v pogodbi o zaposlitvi, do 10 %. V 5. členu tega pravilnika je navedeno, katere naloge mora delavec opravljati za pričakovano delovno uspešnost. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka veliko veljavo dala (pravočasnemu) tedenskemu in mesečnemu poročanju o delu. Kot izhaja iz elektronskih pošt zakonite zastopnice tožene stranke Irene Žnidaršič je bila plača za mesece februar in marec 2010 ter maj 2011 odtegnjena predvsem zaradi neažurnega poročanja tožnice ter neizpolnjevanja ostalih dolžnosti. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bilo trditveno breme o tem, da je tožnica opravila vse dolžnosti in naloge, na njeni strani, vendar tega ni dokazala. Sodišče prve stopnje pa je zaradi izostale trditvene podlage utemeljeno zavrnilo tudi zahtevek za razliko v plači za mesec maj 2010. Prav tako je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ni uspela dokazati, da bi ji pripadala stimulacija za leti 2010 in 2011. Iz Aktov o stimulaciji za leti 2010 in 2011 z dne 18. 1. 2010 in 14. 1. 2011 izhaja, da pravico do stimulacije pridobijo zaposleni, ki so pri toženi stranki zaposleni vsaj 6 mesecev v letu, ki redno in kvalitetno oddajajo tedenska in mesečna poročila ter kvalitetno opravijo dogovorjeno število obiskov. Za tožničino delovno mesto (produktni vodja) je bil nadaljnji pogoj, da vrednost zalog s pretečenim rokom trajanja ne sme presegati 10 % vrednosti celotne zaloge programa, za katerega je zaposleni zadolžen. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo izpovedbo direktorice tožene stranke in izpisov zalog na dan 30. 12. 2010 in 31. 12. 2012, iz česar izhaja, da je bila vrednost vseh tožničinih odpisov več kot 10 %, zato ji stimulacija za leto 2010 v višini 1,6-kratnika plače ne pripada. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tudi zahtevek na izplačilo stimulacije za leto 2011, v zvezi s katero je ugotovilo, da je tožnica ni prejela zaradi nepravočasnega poročanja.
V tem individualnem delovnem sporu je tožnica izpodbijala tudi zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 7. 2011, ki ji jo je tožena stranka podala na podlagi 1. alineje 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS št. 42/2002 in naslednji). V njej ji je očitala hudo kršitev zakonskih in pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja (ker je tožnica kot samostojna podjetnica opravljala dejavnost konkurenčno dejavnosti tožene stranke, bila pa je tudi edina družbenica družbe A. d.o.o. z enako konkurenčno dejavnostjo, s čimer je kršila konkurenčno prepoved). Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožena stranka ni ravnala zakonito, ko je tožnici izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker za to ni bilo utemeljenega razloga, ki bi onemogočal nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Taka odločitev po oceni pritožbenega sodišča ni pravilna.
ZDR v 37. členu v okviru konkurenčne prepovedi določa, da delavec med trajanjem delovnega razmerja ne sme brez pisnega soglasja delodajalca za svoj ali tuj račun opravljati del ali sklepati poslov, ki sodijo v dejavnost, ki jo dejansko opravlja delodajalec in pomenijo ali bi lahko pomenili za delodajalca konkurenco. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica 9. 6. 2010 registrirala pravni subjekt A., trženje medicinske opreme, A.B., s.p., bila pa je tudi ustanoviteljica, prokuristka družbe A., trgovina in storitve d.o.o., ki je bila ustanovljena 25. 11. 2010. Oba subjekta imata registrirano dejavnost pod šifro ... (Trgovina na debelo s farmacevtskimi izdelki in medicinskimi potrebščinami in materiali), ki jo ima sicer kot glavno dejavnost registrirana tožena stranka. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnica ob ustanovitvi subjekta s.p. v juniju 2010 in družbe d.o.o. v novembru 2010 o tem ni obvestila tožene stranke.
Iz sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je dne 26. 6. 2010 tožnica kot s.p. kupcu iz Poljske prodala medicinsko aparaturo ... (najsodobnejši analizator radijev za kontaktne leče in proizvajalce ...), pri čemer je bil tožničin zaslužek 2.054,00 EUR. Nadalje je iz sodbe razvidno, da se je tožnica, potem ko je v juniju 2010 sklenila ta posel, udeležila kongresa oftalmologov, kjer so bili prisotni razstavljalci za sivo mreno in refraktivno kirurgijo, v juniju 2011 pa je zakonita zastopnica tožene stranke našla powerpoint predstavitve tožničinega podjetja.
Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je bila tožnica v okviru pogodbe o zaposlitvi zadolžena za pripravo marketinške strategije in odrejanje ciljev za tržišče Republike Slovenije, dolžna pa je bila iskati nova zastopstva ter se dogovarjati za nove posle izven pogodbenih zastopstev. Sodišče je zaključilo, da glede na točno opredeljeno delo, ki ga je tožnica opravljala v skladu s pogodbo, tožena stranka takih poslov v Sloveniji dejansko ni opravljala. Po oceni pritožbenega sodišča pa ni pomembno, kakšen opis nalog je imela tožnica v pogodbi o zaposlitvi, saj je za presojo ravnanj, ki so zajeta s konkurenčno prepovedjo, bistvena dejavnost, s katero se ukvarja tožena stranka kot delodajalec. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se tožena stranka ukvarja z zastopanjem več podjetij in distribucijo zdravil, medicinskih pripomočkov, prehranskih dopolnil in kozmetike ter dodalo, da bi v okviru zastopstva družbe B., če bi do zastopstva prišla, lahko prišlo tudi do sklenitve podobnih poslov za prodajo takega aparata, kot je .... Glede na takšne, pravilne ugotovitve pa si je sodišče prve stopnje napačno razlagalo obseg konkurenčne klavzule in zaključilo, da tožnica z navedenim poslom ni konkurirala svojemu delodajalcu in da na slovenskem ali evropskem trgu ni ponudila enakega posla, kot ga je do tedaj ponujala tožena stranka.
Sodišče prve stopnje je sicer pravilno navedlo, da mora delodajalec pri obravnavanju delavčevega dejanja upoštevati, če gre za ravnanje, ki bi potencialno, po teoriji, v zelo majhnem obsegu lahko pomenilo konkurenco in bi s tem spadalo v doseg konkurenčne prepovedi. Vendar si je doseg konkurenčne prepovedi in s tem 37. člen ZDR razlagalo napačno. Tožnica je namreč izpolnila prav vse znake kršitve konkurenčne prepovedi – v času delovnega razmerja pri toženi stranki je brez (pisnega) soglasja delodajalca za svoj račun opravljala dela in sklepala posle na področju trženja medicinskih pripomočkov, kar sodi v dejavnost, ki jo dejansko opravlja tožena stranka kot delodajalec in zato pomenijo ali bi lahko pomenili za toženo stranko konkurenco. Sodišče prve stopnje zato tudi ni pravilno zaključilo, da ni obstajal utemeljen razlog za podano izredno odpoved tožničine pogodbe o zaposlitvi, zaradi katerega nadaljevanje delovnega razmerja ni bilo mogoče niti do izteka odpovednega roka. Konkurenčna prepoved je namreč določena že v ZDR kot ena izmed temeljnih obveznosti delavca, z njeno kršitvijo pa delavec delodajalcu lahko povzroči (poslovno) škodo. Ob navedbah sodišča prve stopnje, da je bil prihodek od spornega tožničinega posla v juniju 2010 85.000,00 EUR, medtem ko je bil obseg letnega tožničinega dela pri toženi stranki približno 300.000,00 EUR, je jasno, da je šlo za utemeljen razlog za podajo izredne odpovedi in je sporna izredna odpoved zakonita.
Ker so v tem obsegu podani uveljavljani pritožbeni razlogi oziroma razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo ter na podlagi 5. alineje 358. člena ter 1. odstavka 351. člena ZPP spremenilo izpodbijano sodbo v I. in II. točki izreka tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Glede na navedeno se pritožbeno sodišče z ostalimi pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na višji tožbeni zahtevek iz naslova reparacije in reintegracije oziroma višino prisojene odškodnine, ni ukvarjalo. V ostalem delu pa je na podlagi 353. člena ZPP ob ugotovitvi, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in pritožbeni razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, zavrnilo pritožbo tožnice ter v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.
Glede na takšno odločitev je bilo potrebno spremeniti tudi odločitev o stroških postopka (IV. točka izreka) v skladu z določbo 2. odstavka 165. člena ZPP. Odločitev o stroških postopka na prvi stopnji temelji na določbi drugega odstavka 154. člena in določbi prvega odstavka 155. člena ZPP. Tožnica, ki v sporu ni uspela, je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka. Kakor v pritožbi pravilno opozarja tožena stranka, je potrebno ločeno odmeriti stroške za postopek glede nezakonitosti izredne odpovedi, in postopek v zvezi z denarnimi zahtevki. Skladno z določbo 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in spremembe; ZDSS) tožena stranka kot delodajalec sama nosi stroške postopka v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja, ne glede na izid postopka. Tožnica pa ni uspela niti v postopku v zvezi z izplačilom dela plače in stimulacije, zato je za ta postopek dolžna povrniti stroške postopka toženi stranki. Pritožbeno sodišče je toženi stranki skladno z Zakonom o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008 in spremembe) priznalo priglašeno kilometrino v višini 19,24 EUR za prihod na narok 7. 2. 2013. Tožnica mora stroške postopka toženi stranki povrniti v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.
Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbah 165. člena in 154. člena ZPP. Tožena stranka je s svojo pritožbo sicer uspela, a skladno z določbo 5. odstavka 41. člena ZDSS sama nosi stroške pritožbe. Tožnica pa s svojo pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Obe stranki sami krijeta tudi stroške odgovorov na pritožbo, ker z njima nista bistveno pripomogli k reševanju zadeve (1. odstavek 155. člena ZPP).