Jedro

Pri obdavčevanju po fakturirani realizaciji se pri ugotavljanju celotnega prihodka upoštevajo vsi izdani računi v poslovnem letu, ne glede na to ali so bili tudi plačani.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo proti odločbi uprave za družbene prihodke z dne 13.6.1991, s katero ji je bil odmerjen davek iz gospodarske dejavnosti za leto 1990. V obrazložitvi navaja, da je pri ugotavljanju celotnega prihodka bil upoštevan le tisti premalo knjižen dohodek, ki je bil dosežen z izdelano opremo za zadrugo v letu 1990. Za opravljeno storitev za stranko B. je bil račun izdan v letu 1990. Ker je bila tožnica obdavčena po fakturirani realizaciji, je navedeni dohodek utemeljeno upoštevan kot ustvarjen prihodek v letu 1990. Za navedeno storitev je v skladnu s 7. členom veljavnega zakona o obdavčenju proizvodov in storitev v prometu (Uradni list SFRJ, št. 43/83- 13/90) bil pravilno obračunan prometni davek, ne glede na trditev, da bo izdelana oprema (police in pulti) uporabljena za proizvodno dejavnost. Storitev za Š. je bila realizirana v poslovnem letu 1990 in je tožnica zanjo prejela tudi avans v višini 134.568,00 din, zato je to utemeljeno bilo upoštevano kot prihodek v tem letu. Zavezanec za plačilo prometnega davka je občan, ki opravi storitev, zaradi česar ni mogoče upoštevati ugovora, da stranka D. ni plačala davka.

Amortizacija pa je bila obračunana za tista osnovna sredstva, ki so se uporabljala pri opravljanju dejavnosti. Za osnovna sredstva, ki se niso nahajala v obratovalnici oziroma za katera niti tožnica ni vedela pojasniti kje so, pa ni bilo mogoče priznati amortizacije.

Tožnica v tožbi navaja, da ji je bil odmerjen davek za posamezna dela, ki niso bila dokončana. Oprema za slaščičarno B. je bila nasilno odpeljana brez plačila. Zaradi nasilnega odvzema opreme, takšnega dohodka ni mogoče šteti za fakturirano realizacijo, čeprav je tožnica bila obdavčena po fakturirani realizaciji. Zaradi neplačila te opreme teče spor pred sodiščem. Tudi v vseh drugih primerih je bila odločba izdana v nasprotju z dejanskim stanjem tako v zadevi opreme za Š., za S., za D., in amortizacije. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe iz razlogov navedenih v izpodbijani odločbi.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče je izpodbijano odločbo preizkusilo v okviru tožbenih ugovorov.

V obravnavani zadevi gre za odmero davka iz gospodarske dejavnosti za leto 1990 po fakturirani realizaciji, kot je to zahtevala tožnica v letni napovedi. V skladu z določbo 2. odstavka 83. člena takrat veljavnega zakona o davkih občanov (Uradni list SRS, št. 36/88 - ZDO) je pri ugotavljanju celotnega prihodka obratovalnice tako utemeljeno upoštevan izstavljeni račun za stranko B. v znesku 296.100,00 din z dne 3.7.1990. Po navedeni določbi se namreč šteje za celotni prihodek vrednost prodanih proizvodov in storitev (fakturirana realizacija ), če to zavezanec zahteva v letni napovedi. Zato ni mogoče upoštevati tožničinega ugovora, da naročnik B. ni plačal izdelane opreme za slaščičarno, saj se je tožnica v letni napovedi sama odločila za tak način obračuna davčnih obveznosti. Utemeljeno je bil obračunan tudi prometni davek od te storitve. Tožena stranka se glede tega sicer pomanjkljivo sklicuje le na 7. člen tedaj veljavnega zakona o obdavčenju proizvodov in storitev v prometu (Uradni list SFRJ, št. 43/83 - 13/90) in ne tudi na 6. člen tega zakona, ki določa kaj se ne šteje za promet proizvodov, ki so namenjeni za končno potrošnjo. V načelu se namreč plačuje davek od prometa proizvodov od vsake prodaje proizvodov, namenjene za končno potrošnjo, če v tem zakonu ni drugače določeno (4. in 5. člen ). Izjeme od tega pravila so določene v že citiranem 6. členu, vendar med nje ne spada oprema za slaščičarno in zato je tožnica že iz tega razloga zavezanka za plačilo prometnega davka od opravljene storitve. V 7. členu zakona so namreč določeni le nadaljnji pogoji, ki morajo biti izpolnjeni, da se promet proizvodov iz 1. od 7. točke 6. člena ne šteje za promet. Toda ta pomanjkljivost v obrazložitvi odločbe po oceni sodišča ni vplivala na zakonitost odločbe.

Na vse pritožbene ugovore glede izdelane opreme za Š., za D., za S. in obračuna amortizacije je tožena stranka odgovorila. Da bi sodišče lahko obravnavalo tožbene ugovore v zvezi s tem, bi ti morali biti konkretni, zgolj pavšalne navedbe, "da je tudi v vseh teh primerih odločba izdana v nasprotju z dejanskim stanjem" pa sodišče niti ni moglo obravnavati.

Iz navedenih razlogov je sodišče neutemeljeno tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih. V skladu s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) je sodišče zakon o obdavčenju proizvodov in storitev v prometu in zakon o upravnih sporih smiselno uporabilo kot republiška predpisa.