Jedro

Sodišče ne more odrediti varščine brez predloga obdolženca ali druge osebe. Tisti, ki ponudi varščino, mora tudi konkretno navesti, kakšno varščino je pripravljen dati, sodišče pa je ni dolžno sprejeti, če oceni, da njena višina ni ustrezna.

Pri navedbi pravne podlage v uvodu, izreku in obrazložitvi pisnega odpravka sklepa ne gre za formalno napako, ki bi jo bilo mogoče popraviti s popravnim sklepom.

Odreditev razpisa tiralice je procesno dejanje, ki povzroči pretrganje zastaranja kazenskega pregona.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Dežurna preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Krškem je s sklepom z dne 26. 9. 2013 na podlagi 525. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP zoper obdolženega tujca M. S., državljana Republike Bolgarije, odredila začasni pripor zaradi izročitve Federativni republiki Braziliji (v nadaljevanju Brazilija), v katerega mu je vštela tudi čas pridržanja od 24. 9. 2013 od 13.05 ure dalje. Istega dne je preiskovalna sodnica izdala še popravni sklep I Kpd 45489/2013, s katerim je popravila sklep o odreditvi začasnega pripora. Zoper oba sklepa (sklep o odreditvi začasnega pripora in popravni sklep) je obdolženčeva zagovornica vložila pritožbi, ki ju je zunajobravnavni senat istega sodišča z uvodoma navedenim sklepom z dne 30. 9. 2013 zavrnil. 2. Zoper pravnomočen sklep je zagovornica obdolženega vložila zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena ZKP in zaradi kršitve Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in pripor zoper obdolženega odpravi oziroma podredno, da odrejeni pripor nadomesti z milejšim ukrepom za preprečitev begosumnosti (varščino) oziroma da iz tega razloga vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena in predlaga njeno zavrnitev.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovi zagovornici, ki se je o odgovoru vrhovne državne tožilke izjavila in vztraja pri navedbah iz zahteve za varstvo zakonitosti.

B.

5. Zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti trdi, da je izpodbijani pravnomočni sklep nezakonit, ker je bil izdan na podlagi Evropske konvencije o izročitvi, ki pa se v obravnavanem primeru ne bi smela uporabiti, saj Brazilija ni podpisnica te konvencije. Preiskovalna sodnica je sicer s popravnim sklepom iz pisnega odpravka sklepa o odreditvi začasnega pripora črtala vse besedilo, ki se nanaša na Evropsko konvencijo o izročitvi, vendar s tem po mnenju zagovornice ni popravila očitne pisne pomote, temveč je, v nasprotju z določbo 365. člena ZKP, popravila oziroma spremenila materialno pravno podlago za odreditev pripora.

6. Kot izhaja iz pisnega odpravka sklepa o odreditvi pripora z dne 26. 9. 2013, je preiskovalna sodnica izdani sklep oprla na določbo 525. člena ZKP in določbo 16. člena Evropske konvencije o izročitvi. Zagovornica je že v pritožbi in sedaj enako v zahtevi utemeljeno opozorila, da se v obravnavanem primeru Evropska konvencija o izročitvi ne bi smela uporabiti kot pravna podlaga za odreditev začasnega pripora, saj Brazilija (država prosilka) ni podpisnica te konvencije. To nepravilnost je poskušala odpraviti že preiskovalna sodnica sama in je dne 26. 9. 2013 izdala popravni sklep, s katerim je popravila pisni odpravek sklepa o odreditvi začasnega pripora v uvodu, izreku in obrazložitvi tako, da je iz sklepa izpustila vse besedilo, ki se nanaša na Evropsko konvencijo o izročitvi. Ta popravek je preiskovalna sodnica utemeljila s tem, da gre za neskladje med razglašenim sklepom o odreditvi pripora na zapisniku in pisnim odpravkom sklepa, poleg tega pa Brazilija tudi ni podpisnica Evropske konvencije o izročitvi. Po prvem odstavku 365. člena ZKP popravi pomote v imenih in številkah ter druge očitne pisne in računske pomote, pomanjkljivosti glede oblike in neskladnosti pisno izdelane sodbe z izvirnikom s posebnim sklepom predsednik senata na zahtevo strank ali po uradni dolžnosti. V obravnavanem primeru gre že na podlagi obrazložitve popravnega sklepa pritrditi vložnici, da preiskovalna sodnica s popravnim sklepom ni popravila očitne pisne pomote, kot jo določa prvi odstavek 365. člena ZKP, temveč pravno podlago, na podlagi katere je izdala sklep o odreditvi začasnega pripora zoper obdolženca. Ker torej pri navedbi Evropske konvencije o izročitvi v uvodu, izreku in obrazložitvi pisnega odpravka sklepa ni šlo za formalno napako, ki bi jo bilo mogoče popraviti s popravnim sklepom po prvem odstavku 365. člena ZKP, temveč za takšno vsebinsko napako, ki jo je mogoče odpraviti le s pravnim sredstvom, popravni sklep v obravnavanem primeru ni bil izdan v skladu z določbo prvega odstavka 365. člena ZKP. Vendar ta kršitev po presoji Vrhovnega sodišča obdolžencu ni odvzela pravice do učinkovitega pravnega sredstva ali kako drugače vplivala na zakonitost izpodbijanega pravnomočnega sklepa. Popravni sklep z dne 26. 9. 2013 je bil vročen obdolžencu in njegovi zagovornici, ki je zoper popravni sklep vložila pritožbo in v njej uveljavljala kršitev 365. člena ZKP, ker sodišče s popravnim sklepom ni popravilo očitne pisne pomote, temveč je spremenilo materialnopravno podlago svoje odločitve, kršitev pravice do obrambe in razlog zmotne uporabe materialnega prava. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišče v Krškem je presodil, da uveljavljane kršitve niso podane. Preiskovalna sodnica je resda kot pravno podlago za odreditev začasnega pripora zmotno navedla Evropsko konvencijo o izročitvi, vendar pa je ob tem kot pravno podlago za odreditev pripora hkrati navedla tudi pravilno pravno podlago, to je 525. člen ZKP. Ker iz vsebine sklepa o odreditvi pripora izhaja, da je preiskovalna sodnica odločitev o odreditvi začasnega pripora zaradi izročitve sprejela na podlagi izpolnjenih pogojev, predpisanih v 525. členu ZKP, navedba Evropske konvencije o izročitvi kot pravne podlage za odreditev pripora ob hkratni navedbi in upoštevanju določbe 525. člena ZKP po presoji zunajobravnavnega senata ne predstavlja takšne kršitve, da bi bilo potrebno sklep o odreditvi pripora razveljaviti. Kot izhaja iz vložene zahteve za varstvo zakonitosti, se zagovornica s takšno odločitvijo zunajobravnavnega senata ne strinja, vendar z razlogi, ki jih navaja, po presoji Vrhovnega sodišča ne more omajati pravilnosti in zakonitosti navedene odločitve.

7. Postopek za izročitev obdolžencev in obsojencev, vključno s priporom, je poseben postopek, ki je namenjen ugotavljanju pogojev za izročitev tujega državljana tuji državi na njeno prošnjo. Namen pripora v tem postopku je zagotoviti navzočnost tujca v postopku odločanja o izročitvi in s tem možnost njegove dejanske izročitve. Določbe ZKP, ki urejajo ta postopek, imajo subsidiaren značaj (prvi odstavek 521. člena ZKP), kar pomeni, da se uporabljajo le, če v mednarodni pogodbi (dvostranski ali večstranski) ni drugače določeno. Za odločitev o pravilni pravni podlagi za odreditev začasnega pripora zaradi izročitve je zato potrebno najprej ugotoviti, ali morebiti obstoji kakšna mednarodna pogodba, ki obvezuje državo prosilko in zaprošeno državo, in drugače ureja postopek za izročitev obdolžencev in obsojencev. Vrhovno sodišče ugotavlja, da takšna mednarodna pogodba, ki bi obvezovala Republiko Slovenijo in Brazilijo in bi drugače urejala postopek izročitve obdolžencev in obsojencev v zvezi s kaznivim dejanjem uporabe ponarejenih dokumentov, ne obstoji. Vrhovno sodišče zato pritrjuje stališču pritožbenega sodišča, da so pravilna pravna podlaga za začasno odreditev pripora zaradi izročitve v konkretnem primeru le določbe ZKP, natančneje 525. člen ZKP. Po določbah 525. člena ZKP je moč v nujnih primerih, ko je nevarno, da bi tujec pobegnil ali se skril, na prošnjo pristojnega tujega organa tujcu vzeti prostost, preiskovalni sodnik pa lahko zoper njega po zaslišanju odredi pripor. Prošnja tujega organa mora vsebovati podatke za ugotovitev tujčeve istovetnosti, naravo in označbo kaznivega dejanja, številko odločbe ter datum, kraj in naslov tujega organa, ki je odredil pripor in izjavo, da bo izročitev zaprošena po redni poti. Pogoj za odreditev pripora na podlagi 525. člena ZKP je torej obstoj odločbe države prosilke o priporu oziroma temu enakovreden drug akt, obstoj pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP in neogibna potrebnost pripora za zagotovitev tujčeve navzočnosti v postopku odločanja o njegovi izročitvi državi prosilki.

8. V obravnavanem primeru so bili izpolnjeni vsi zgoraj omenjeni pogoji. Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu ugotovilo istovetnost zahtevane osebe, navedlo konkretne razloge, s katerimi je utemeljilo obstoj pripornega razloga begosumnosti ter tudi neogibno potrebnost pripora za izvedbo postopka izročitve, ker drugače ni mogoče zagotoviti obdolženčeve navzočnosti v postopku. Zagovornica, ki se s takšno odločitvijo ne strinja, v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je sodišče glede na življenjske (obdolženec je državljan Bolgarije in ekonomski migrant v Španiji) in družinske (obdolženec je oče dveh šoloobveznih otrok) okoliščine obdolženca napačno presodilo, da obstoji priporni razlog begosumnosti. Zagovornica s takšnimi navedbami ponuja lastno dokazno oceno okoliščin, na podlagi katerih je sodišče sklepalo o obstoju pripornega razloga begosumnosti pri obdolžencu, pri čemer se njena dokazna ocena razlikuje od tiste, ki jo je sprejelo sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu. S tem pa vložnica uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar po drugem odstavku 420. člena ZKP ni podlaga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva. Sodišče je v konkretnem primeru odreditev pripora presojalo tudi z vidika sorazmernosti in neogibnosti ter zaključilo, da je glede na stopnjo nevarnosti, da bo obdolženi v primeru izpustitve zapustil Republiko Slovenijo in se tako izognil nadaljnjemu postopku, pripor zoper njega neogibno potreben in sorazmeren. Utemeljitev sodišča glede neogibnosti pripora za zagotovitev tujčeve navzočnosti v postopku odločanja o njegovi izročitvi oziroma njegove nenadomestljivosti z drugim, milejšim ukrepom, je potrebno povezati z ostalimi razlogi sklepa, iz katerih je razvidno, da obdolženca na Republiko Slovenijo ne veže prav nič, da se ne strinja z izročitvijo Braziliji in da je za kaznivo dejanje, ki se mu očita, predpisana relativno visoka kazen, tj. 5 let zapora. Poleg tega naj bi obdolženec enkrat že pobegnil uradnim osebam, ko so te želele izvesti postopek deportacije iz Brazilije. Po presoji Vrhovnega sodišča sta sodišči v izpodbijanem pravnomočnem sklepu ob zanesljivo ugotovljenem pripornem razlogu begosumnosti utemeljeno presodili, da pripor v obravnavanem položaju predstavlja sorazmeren ukrep in da ga z milejšim ukrepom ni mogoče nadomestiti. Vložnica zahteve se ne strinja z oceno sodišča o sorazmernosti in neogibni potrebnosti pripora za izvedbo izročitve in trdi, da je glede na težo očitanega kaznivega dejanja ponarejanja listin, višino zagrožene kazni in dejstvo, da se v Sloveniji za tovrstna kazniva dejanja izrekajo milejše kazni (pogojne obsodbe in denarne kazni) ter upoštevajoč, da je država prosilka teritorialno zelo oddaljena država in bodo zato kontakti dolgotrajni, odrejeni pripor z vidika omejitve obdolženčeve pravice do osebne svobode izrazito nesorazmeren ukrep, ki že prerašča v kazensko sankcijo. Vendar pa vložnica tudi s takšnimi trditvami ne more uspeti, saj z njimi podaja zgolj lastno presojo v pravnomočnem sklepu ugotovljenih dejstev, na podlagi katerih je sodišče sklepalo o sorazmernosti in neogibni potrebnosti pripora. S tem pa zopet uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, torej razlog, zaradi katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

9. Glede na pravilno ugotovitev izpodbijanega pravnomočnega sklepa, da je v obravnavanem primeru pravilna pravna podlaga za odreditev začasnega pripora zaradi izročitve 525. člen ZKP, in da iz izpodbijanega pravnomočnega sklepa izhaja, da so za odreditev začasnega pripora zoper obdolženega tujca izpolnjeni vsi zakonski pogoji, predpisani v tem členu, Vrhovno sodišče zaključuje, da je izpodbijani pravnomočni sklep pravilen in zakonit. Glede na to, da bi bila odločitev pritožbenega sodišča enaka tudi v primeru, če popravni sklep z dne 26. 9. 2013 ne bi bil izdan, Vrhovno sodišče ugotavlja, da ugotovljena kršitev 365. člena ZKP, ki se upošteva v okviru 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, torej le, če je takšna kršitev vplivala na zakonitost sodne odločbe, na zakonitost izpodbijanega sklepa ni vplivala, zato uveljavljanja kršitev iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP ni podana. Ravno tako ni podana uveljavljana kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker iz razlogov izpodbijanega pravnomočnega sklepa ni razvidno, ali in kako je sodišče ugotovilo, da ni nobene mednarodne pogodbe, ki bi jo bilo potrebno uporabiti v konkretnem primeru na podlagi 521. člena ZKP. Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu navedlo, da je pravilna pravna podlaga za odreditve pripora 525. člena ZKP, ki na podlagi 521. člena ZKP ureja odreditev začasnega pripora v primerih, ko ni druge mednarodne pogodbe. S tem se je sodišče opredelilo tudi do tega, da ne obstoji nobena mednarodna pogodba, ki bi jo bilo potrebno uporabiti v obravnavanem primeru. Način oziroma opis okoliščin, kako je sodišče prišlo do takšne ugotovitve o neobstoju mednarodne pogodbe, pa ne predstavlja odločilnega dejstva v smislu 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj ne gre za dejstvo, na katerega bi bila vezana uporaba materialnopravno ali procesnopravno relevantnih dejstev. Po stališču Vrhovnega sodišča (npr. sodba I Ips 418/2008 z dne 12. 3. 2009 in druge) so namreč odločilna le tista dejstva, na katera se neposredno veže uporaba splošnega in posebnega dela kazenskega zakonika (materialnopravno relevantna dejstva) ali kakšne določbe kazenskega procesnega prava (procesnopravno relevantna dejstva).

10. Vložnica zahteve se tudi ne strinja z odločitvijo sodišča, da je ponujeni znesek varščine absolutno prenizek, in meni, da bi moralo sodišče ob tem, da je obdolženec ponudil plačilo varščine, na podlagi 197. člena ZKP in tam določenih okoliščin samo določiti njeno višino. Navedenemu po presoji Vrhovnega sodišča ni moč pritrditi. Varščina je nadomestni (milejši) ukrep za pripor iz pripornega razloga begosumnosti (in v določenih primerih ponovitvene nevarnosti), o katerem sodišče odloča, če je varščina ponujena, saj lahko le na tak način presodi, ali varščina ustreza konkretnim okoliščinam obravnavanega primera. Po veljavni ureditvi sodišče ne more odrediti varščine brez predloga obdolženca ali druge osebe. Tisti, ki ponudi varščino, mora tudi konkretno navesti, kakšno varščino je pripravljen dati (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS XI Ips 15/2009 z dne 5. 3. 2009). Sodišče ponujene varščine ni dolžno sprejeti, če oceni, da njena višina ni ustrezna, zato zatrjevana kršitev iz 197. člena ZKP ni podana.

11. Obdolženčeva zagovornica v zahtevi še uveljavlja, da je izpodbijani pravnomočni sklep nezakonit tudi zato, ker niso izpolnjeni vsi pogoji za izročitev iz prvega odstavka 522. člena ZKP, saj je kazenski pregon zoper obdolženca po domačem zakonu že zastaral. Po določbi 6. točke prvega odstavka 522. člena ZKP namreč izročitev ni dovoljena, če je po domačem zakonu zastaral kazenski pregon ali zastarala izvršitev kazni, preden je bila oseba priprta ali zaslišana kot obdolženec. Tudi te navedbe vložnice so po presoji Vrhovnega sodišča neutemeljene, saj je zunajobravnavni senat pravilno presodil, da v obravnavanem primeru kazenski pregon zoper obdolženca še ni zastaral. Kot izhaja iz mednarodne tiralice št. 2007/3119, ki jo je zoper obdolženca izdal Interpol Brazilija dne 8. 9. 2009, je bilo kaznivo dejanje ponarejanja listin storjeno 10. 12. 2007, zagrožena kazen zanj pa je 5 let zapora. Po določbi 4. točke prvega odstavka 111. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja, je kazenski pregon za kazniva dejanja, za katera se sme po zakonu izreči zapor nad eno leto, zastaral v petih letih. Po prvem odstavku 112. člena KZ se zastaranje kazenskega pregona začne tistega dne, ko je bilo kaznivo dejanje storjeno, po določbi tretjega odstavka istega člena pa zastaranje pretrga vsako procesno dejanje za pregon storilca zaradi storjenega kaznivega dejanja. Za takšno procesno dejanje, ki povzroči pretrganje zastaranja kazenskega pregona, se po stališču sodne prakse šteje tudi odreditev razpisa tiralice (tako Vrhovno sodišče RS v sodbi I Ips 19/2000 z dne 22. 5. 2003). Zastaranje kazenskega pregona zoper obdolženca je bilo zato v vsakem primeru pretrgano z izdajo mednarodne tiralice št. 2007/3119 dne 8. 9. 2009, zato dne 26. 9. 2013, ko je bil obdolženec priprt, še ni pretekel petletni rok za zastaranje kazenskega pregona.

12. Glede zatrjevane kršitve 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo vložnica vidi v tem, da zunajobravnavni senat pri svoji odločitvi, da je bilo zastaranje kazenskega pregona v obravnavanem primeru pretrgano z odločbo sodnih organov Republike Brazilije št. 15/2008 z dne 19. 11. 2008, ni pojasnil, na podlagi katerih določb mednarodnega prava je ugotovil, da ima ta odločba vse značilnosti listine, ki bi bila enakovredna odločbi o priporu oziroma pripornemu nalogu, pa je potrebno vložnici odgovoriti, da navedba pravnih predpisov, na katere je sodišče oprlo svojo odločitev, ne predstavlja odločilnega dejstva v smislu 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Zato tudi ta kršitev ni podana.

C.

13. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona in Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, na katere se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje zagovornica obdolženega, niso podane, vložila pa jo je tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.