Jedro

Kljub domnevi nedolžnosti Ustava in ZKP dopuščata posege sodišča in drugih državnih organov v obdolženčeve pravice, tudi v pravico do osebne svobode iz 19. člena Ustave.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega A.K. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sklepoma je bil zoper obdolženega A.K. po vložitvi obtožnice za kaznivi dejanji ropa po prvem odstavku 213. člena in neupravičenega prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena KZ na predlog okrožne državne tožilke podaljšan pripor zaradi ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), zaradi katerega je bil pripor tudi odrejen.

Zagovornik obdolženega A.K. je zoper sklepa vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena ZKP. Navaja, da je z njima sodišče kršilo domnevo nedolžnosti po 27. členu Ustave, ker se v sklepu sodišča prve stopnje uporabljajo besedne zveze kot da je storitev obeh kaznivih dejanj, ki ju je obdolženi A.K. obtožen, ugotovljena s pravnomočno sodbo. S tem je sodišče „prejudiciralo“ odločitev o obtožnici. Takšna ugotovitev sklepa sodišča prve stopnje je tudi „protispisna“. Obramba je to nezakonitost uveljavljala v pritožbi, njene navedbe pa je pritožbeno sodišče s kršitvijo prvega odstavka 395. člena ZKP zavrnilo s pavšalnimi in neargumentiranimi razlogi. Stališče pritožbenega sodišča, da sodišče ob preizkusu pogojev za podaljšanje pripora po vložitvi obtožnice v skladu z drugim odstavkom 355. člena ZKP ne presoja verodostojnosti dokazov, je v nasprotju z njegovim stališčem, da sodišče prve stopnje s svojo jasno dokazno oceno ni „prejudiciralo“ zadeve v škodo obdolženca. S tem je tudi pritožbeno sodišče kršilo domnevo obdolženčeve nedolžnosti in njegovo pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave in bistveno kršilo kazenski postopek po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Predlaga, da se izpodbijana sklepa razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Vrhovni državni tožilec na navedbe v zahtevi odgovarja, da sodišči nista prejudicirali sodbe; sodišče prve stopnje je navedlo dokazne vire in njihovo vsebino, s katerimi je obrazložilo utemeljenost suma, da je obdolženi Kovač storil kaznivi dejanji, kar je eden od pogojev za podaljšanje pripora. Predlaga, da se zahteva zavrne.

Zahteva zagovornika obdolženega A.K. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah prvega, drugega in četrtega odstavka 420. člena in prvega odstavka 421. člena ZKP lahko zagovornik vloži zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora po vložitvi obtožnice zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona ali bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po prvem odstavku 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa samo, če so vplivale na zakonitost sklepa. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zahteve ni mogoče vložiti.

Čeprav zahteva v uvodu uveljavlja vse razloge po prvem odstavku 420. člena ZKP, v obrazložitvi uveljavlja samo kršitev določb 27. in 23. člena Ustave ter bistveno kršitev postopka po 8. in 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP in določb prvega odstavka 395. člena ZKP.

Domneva nedolžnosti po 27. členu Ustave pomeni, da obdolženi kaznivega dejanja velja za nedolžnega, dokler krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo. Toda kljub tej ustavni presumpciji Ustava in ZKP dopuščata posege sodišča in drugih državnih organov v obdolženčeve pravice, tudi v pravico do osebne svobode iz 19. člena Ustave. V 20. členu ter drugem in tretjem odstavku 19. člena Ustave je določeno, da se sme osumljenca storitve kaznivega dejanja pripreti pod določenimi pogoji in ga takoj poučiti o njegovih pravicah. Pogoji za odreditev in podaljšanje pripora so določeni v drugem odstavku 192. člena ter členih 200 do 208 ZKP, med njimi je tudi pogoj, da obstaja utemeljen sum, da je priprti storil določeno kaznivo dejanje (uvodni stavek prvega odstavka 201. člena ZKP).

Sklep sodišča prve stopnje je v petem odstavku na 2. strani obrazložil utemeljenost suma, da je obdolženi A.K. storil kaznivo dejanje ropa. V tem delu sklep v prvem stavku in nato še večkrat poudarja, da utemeljen sum, ne pa obsodba za to kaznivo dejanje, izhaja iz izpovedb obeh oškodovancev, analizira njuni izpovedbi ter napravi sklep, da je „torej podan utemeljen sum, da je s takšnim ravnanjem izpolnil vse znake kaznivega dejanja ropa po prvem odstavku 213. člena KZ“. Enako velja glede obrazložitve utemeljenega suma, da je storil kaznivo dejanje po prvem odstavku 196. člena KZ: v prvem stavku prvega odstavka na 3. strani sklepa sodišče ugotavlja, da je podan utemeljen sum, da je obdolženec storil to kaznivo dejanje na podlagi zagovora soobdolženega M.T. ter izpovedb A.B., M.S. in J.L., nato pa zaključi, da je „zato podan utemeljen sum storitve kaznivega dejanja“.

Zahteva citira iztrgana besedila sklepa in tako bodisi spreminja njihov pomen (npr. zamolči, da je besedilo „da denarna sredstva za nakup droge pridobiva“ neposredno za besedilom „kar kaže na to“, na tak način pa zahteva prikaže sklepanje sodišča kot ugotovitev dejstva) ali pa delne citate besedila, s katerimi je sklep utemeljil obstoj pripornega razloga, ne pa utemeljenost suma o kaznivih dejanjih, prikaže kot ugotovitev odločilnih dejstev in okoliščin v obsodilni sodbi, čeprav je očitno, da gre zgolj za premajhno pozornost sodišča pri dosledni uporabi pravno pravilnih izrazov. Glede na to, da gre za sklep o podaljšanju pripora, da je v sklepu večkrat poudarjeno, da gre le za ugotavljanje dejstev in okoliščin na ravni utemeljenega suma, ne pa gotovosti, potrebne za obsodilno sodbo, da je bil sklep o podaljšanju pripora izdan po vložitvi obtožnice, ne pa obsodilne sodbe, je povsem jasno, da ne gre za „prejudiciranje“ zadeve, kot to uveljavlja zahteva za varstvo zakonitosti. Vrhovno sodišče zato pritrjuje stališču pritožbenega sodišča, da je sodišče prve stopnje s kritiziranimi besednimi zvezami le utemeljevalo obstoj pripornega razloga, ne pa vnaprej sprejelo odločitev o obtožbi (za tako odločitev pa niti ni bilo pristojno). Zaradi tega tudi zavrača stališče zahteve, da je sklep sodišča prve stopnje tako napačen, da to predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

Na katere nedovoljene dokaze v smislu 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP se izpodbijana sklepa opirata, zahteva ne pojasni in je v tem delu ni mogoče preizkusiti.

Pritožbeno sodišče je pritožbeno navedbo o „prejudiciranju“ zadeve v skladu s prvim odstavkom 395. člena presodilo in svojo odločitev ustrezno obrazložilo v drugem odstavku na 3. strani svojega sklepa, zato Vrhovno sodišče ne sprejema navedbe zahteve, da je pritožbeno sodišče arbitrarno zavrnilo to pritožbeno navedbo in s tem kršilo 23. člen Ustave o obdolženčevi pravici do sodnega varstva.

Ker zahteva zagovornika obdolženega A.K. za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.