Jedro

Druga varianta poti bi terjala rušenje podpornega zidu, ogrozila varnost in zasebnost, česar pri prisojeni varianti ni bilo. Pot po trasi I je bistveno bolj odmaknjena od objekta, kar pomeni manjši vpliv nanj. Pot po varianti I ni najkrajša, vendar dolžina poti ne more biti edini kriterij za določitev stvarne služnosti ob delitvi solastnega premoženja.

Vsakršno vlaganje v solastno nepremičnino pomeni spremembo solastne stvari, kar pa je posel, ki presega redno upravljanje, za kar pa se zahteva soglasje vseh solastnikov.

V postopku delitve solastnine krijejo solastniki skupne stroške v sorazmerju z velikostjo solastninskih deležev.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sklepa potrdita.

II. Prva nasprotna udeleženka, tretja nasprotna udeleženka in četrti nasprotni udeleženec sami krijejo svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 21. 6. 2021 (1.) razdružilo solastne nepremičnine parc. št. 006/17, 006/18, 006/19, 006/3 in 006/8, k. o. ..., z deležem A. A. in B. B., vsake do 1/8, C. C., D. D. in E. E., vsake do 1/6 in F. F. do 1/4. Pri tem je (a) razdelilo parc. št. 006/19, k. o. ..., na parceli 006/31 in 006/30, k. o. ..., parc. št. 006/3, k. o. ..., na parceli 006/29 in 006/28, k. o. ... Nato je (b) odločilo da A. A. in B. B. prejmeta v solast nepremičnini parc. št. 006/29 in 006/30, k. o. ..., vsako do ½, (c) C. C., D. D. in E. E. prejmejo v solast parc. št. 006/17, 006/18, 006/8 in 006/28, k. o. ..., vsak do 1/3, in (d) F. F. v izključno last parc. št. 006/31, k. o. ... Nato je (2.) naložilo zneske, ki sta jih dolžni plačati nasprotnim udeležencem predlagateljici, (3.) ustanovilo zastavno pravico nasprotnih udeleženk C. C., D. D. in E. E. na nepremičnini parc. št. 006/29 in 006/31, k. o. ..., (4. - 6.) za potrebe parc. št. 006/29 in 006/30, k. o. ..., je v korist vsakokratnega lastnika teh parcel dovolilo služnostno pot v širini 3 m in skupni površini 211 m2, ki poteka od javne ceste (parc. št. 003/12, k. o. ...) po delu parc. št. 006/28, v površini 129 m2, delu parc. št. 006/8 v površini 72 m2 in po delu parc. št. 006/28 v površini 10 m2, vse v k. o. ..., za to služnost določilo, da je potek razviden iz skice sodnega izvedenca mag. G. G. in dovolilo uporabo poti za hojo in vožnjo z vozili z maso od 1 do 3 tone ter za občasno vožnjo za srednje težka vozila z maso 3 do 7 ton.

2. S sklepom z dne 31. 8. 2021 pa je bilo odločeno o stroških postopka: F. F. svoje stroške krije sam (I.), skupne stroške 9.949,15 EUR pa krijejo udeleženci vsak glede na svoj solastniški delež (II.), tako da so (III.) dolžni povrniti predlagateljicama: C. C. in E. E. 739,86 EUR, D. D. 654,85 EUR in F. F. 2.317,29 EUR, vsi s pripadajočimi zamudnimi obrestmi

3. Zoper sklep se pravočasno pritožujeta nasprotni udeleženki C. C. in E. E. (v nadaljevanju: pritožnici).

O PRITOŽBI ZOPER SKLEP Z DNE 21. 6. 2021

4. Pritožnici izpodbijata celoten sklep (izrecno navajata točke 1a-c, 3. alinejo točke 1d in 2 – 6 točko) in predlagata spremembo sklepa tako, da se nujna pot določi po varianti II ali III (kot sta opredeljeni v izpodbijanem sklepu) in se v skladu s tem spremeni razdelitev solastnih nepremičnin. Podredno predlagata, da se sklep razveljavi in zadeva vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, v vsakem primeru naj se predlagateljicama naložijo v plačilo stroški pritožbenega postopka. Podrobnosti pritožbe bodo povzete v nadaljevanju skupaj z odgovori pritožbenega sodišča. 5. Predlagateljici sta na pritožbo odgovorili 8. 10. 2021, pritrjujeta izpodbijani odločitvi in predlagata zavrnitev pritožbe. Enako v odgovoru z dne 11. 10. 2021 tudi F. F., ki priglaša tudi stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev sprejelo na pravilni materialno pravni podlagi in pri tem upoštevalo določbo 70. člena Stvarnopravnega zakonika1 ter opravilo fizično delitev solastnine. Pravilno je tudi pojasnilo, da v skladu s 125. členom Zakona o nepravdnem postopku2 v postopku za delitev stvari odloči sodišče po uradni dolžnosti tudi o ustanovitvi stvarne služnosti, če posamezni udeleženec dela stvari, ki so mu bile dodeljene, sploh ne more ali delno ne more uporabljati brez uporabe drugega dela razdeljene stvari, in takšno stvarno služnost tudi ustanovilo. In ravno ustanovitev te je jedro pritožbe.

8. Pritožnici namreč nasprotujeta zlasti odločitvi sodišča, ki je ustanovilo stvarno služnost po varianti I in v širini 3 m. Za pritožnici je pot preširoka, sodišču očitata, da je krilo načelo čim manjše obremenitve tuje nepremičnine. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem v celoti pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, ki je na podlagi obširnega dokaznega postopka pravilno ugotovilo dejansko stanje in po primerjavi posameznih tras služnosti tudi pravilno ugotovilo, da je najustreznejša trasa po varianti I. V izogib nepotrebnemu ponavljanju se pritožbeno sodišče sklicuje na 44. do 54. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa, v katerih je bilo odgovorjeno na vse pomisleke pritožnic, ki jih ponavljata tudi v pritožbi.

9. Zakaj je potrebna v obravnavanem primeru širina služnosti 3 m, je pojasnjeno v 24. in 25. točki obrazložitve sodišča prve stopnje. Zlasti prepriča ugotovitev izvedenca gradbene stroke, da je pot namenjena tudi vožnji gasilskih vozil, vozil prve pomoči, dostavnih vozil, traktorskemu dostopu in da je maksimalna širina tovornega vozila v prečnem profilu porabe prostora 2,5 m, z vzvratnimi ogledali 2,95 m, zaradi česar je minimalna širina poti 3 m, ob tem da ni na obeh straneh dostopne poti zidanih ali drugačnih fizičnih ovir. Zato je pravilna presoja, da ne prepriča zatrjevanje pritožnic (ki ga ponavljata tudi v pritožbi), da bi za normalno obratovanje stanovanjske hiše zadoščala širina poti 2,1 m in da širina 2,5 m zadošča za vsa vozila. Izvedenec je glede tega izpostavil tudi standard SIST DIN 14090, ki za površine za dostop intervencijskih vozil določa, da mora biti širina dostopne poti najmanj 3 m. Tudi nas pomisleke pritožnic, ki menita, da je prisojena služnost preširoka glede na potrebe in ki sta se sklicevali na sodno prakso3 je že odgovorilo sodišče prve stopnje. Pritožnici te svoje pomisleke ponavljata tudi v pritožbi.4 Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, je treba izhajati iz okoliščin konkretnega primera: širina poti je v vsakem primeru odvisna od razpoložljivega terena, ki je v vsakem primeru drugačen. V obravnavanem primeru je glede na specifične okoliščine po presoji pritožbenega sodišča, ki se opira na izvedeniško mnenje, za služnostno pot potrebna širina 3 m. Glede ugotovitev sodišča prve stopnje, da v sodnih zadevah na katere se sklicujeta pritožnici ne izhaja neposredna bližina objektov, ki bi omejevali služnostno pot, pritožba navaja še nekatere sodne odločbe, kjer je bila pot na obeh straneh omejena z zidanimi ovirami. V zvezi s sodno odločbo VSL I Cp 2658/2017 pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je šlo v navedeni zadevi za ustanovitev nujne poti in da sta predlagatelja predlagala razširitev obstoječe služnostne poti širine 2 m na 2,5 m. Z navedeno sodno odločbo je bil prvostopenjski sklep razveljavljen in zadeva vrnjena v ponovno odločanje. Res je, da je bilo v postopku (I Cp 2658/2017) ugotovljeno, da je bil na ogledu uspešno opravljen preizkus vožnje s traktorjem širine 2,3 m, iz česar je mogoče sklepati, da predlagana širina nujne poti (2,5 m) zadošča, a vendarle v obravnavani zadevi govorimo o širini vozila z vzvratnimi ogledali 2,95 m in ne 2,3 m. V zadevi I Cp 3406/2013 je bila res prisojena nujna pot v širi 2,7 m, a predlagatelji niso v pritožbi uveljavljali širše poti, ampak nasprotni udeleženec, da je prisojena pot preširoka. Hkrati je tudi v navedeni sodni zadevi govora o lastnostih prostora med nepremičnina, kar pomeni, da je bila nujna pot odmerjena glede na specifike prostor, ki je bil na voljo. Poleg tega je tudi ugotovljeno, da bi druga varianta poti, ki bi terjala rušenje podpornega zida, ogrozila varnost in zasebnost, česar pri prisojeni varianti ni bilo.

10. Ko se očita sodišču in izvedeniškemu mnenju, da nobena od variant služnosti ne ustreza pogojem nosilnosti poti,5 je treba pojasniti, da gre ponovno za specifike konkretne nepremičnine – nikakor ne bi bilo primerno, da se iz razloga, ki ga izpostavlja pritožba, sploh ne bi določila stvarna služnost. Res je, kar nadalje izpostavlja pritožba, da je izvedenec ugotovil, da je danes gradbena mehanizacija prilagodljiva in se po velikosti prilagaja za delo v urbanih soseskah in mestnih jedrih. Pritožnici zato menita, da bi isti argument lahko uporabili tudi glede primernosti poti po varianti III. Pritožba torej govori o (prilagodljivi) gradbeni mehanizaciji, vendar pri tem spregleda, da služnostna pot ni namenjena le prevozu gradbene mehanizacije ampak tudi dostopu intervencijskih vozil, kot je npr. gasilski tovornjak, za kar pa ni bilo ugotovljeno, da bi bila tudi ta vozila prilagodljiva. Dostop gasilskih vozil seveda ni nekaj rednega, a je takrat, kadar je to potrebno, dostop nujen in zato služnostna pot zahteva temu primerno širino. Glede pomislekov, da bo širina poti omogočala tudi vožnjo vozil z večjo maso od 7 ton, je sodišče prve stopnje pojasnilo, da bosta predlagateljici morali morebitno gradnjo prilagoditi ugotovljenim omejitvam,6 s čimer soglaša tudi pritožbeno sodišče. Vse to pomeni, da širina poti 3 m ne bo prekormeno obremenjevala nepremičnine pritožnic,

11. Glede sodne odločbe I Cp 2897/2014, na katero se sklicuje pritožba, je treba pojasniti, da je navedeni sklep razveljavil odločitev sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo obstoj stvarne služnosti po že obstoječi asfaltirani cesti širine 2,90 m in dolžine 30 m, in utrjeni gramozni cesti v dolžini 48 m, od konca asfalta najprej v širini 2,70 m, ter vse do zožitve na širino 2,10 m med stanovanjskima hišama toženih strank, vse v razdalji 26,70 m, od asfalta do zožitve pri betonskih stopnica, nato pa v nadaljevanju vse do meje s parcelo tožeče stranke v širni 2,50 m. Kot je razvidno iz odločbe, je bilo pritožbeno sporno že samo izvajanje služnosti (za katero je pritožba trdila, da je šlo za prekarij) in da je tožnik služnost izvrševal nepošteno, z zlorabo in jo tako brez dovoljenja širil preko 1,50 m in jo prekomerno utrjeval). Tudi v tem primeru tako sodišče ni presojalo ali je (glede na konkretne okoliščine nepremičnin in postavljeni tožbeni zahtevek) pot prej navedene širine primerna za dovoz z vozili, kar je bilo predmet presoje v predmetnem nepravdnem postopku.

12. Pravilna je pritožbena ugotovitev, da se nujna pot od priposestvovane služnosti razlikuje, da njeni parametri niso odvisni zgolj od prejšnje uporabe, ampak tudi od potreb gospodujoče nepremičnine. A vendar pritožbeni pomisleki ne morejo ovreči pravilne in strokovno podprte ugotovitve sodišča prve stopnje, da je pot po trasi I primernejša od poti po trasi III. Pri takšni presoji vsekakor ni mogoče ugotoviti, da bi pomenila kršitev načela sorazmernosti iz 89. člena SPZ. Kot je namreč ugotovilo sodišče prve stopnje bi bilo v primeru določitve služnosti po trasi III treba deloma porušiti obstoječe stopnišče, poleg tega bi bila ta pot bolj vzporedna s severno zunanjo steno kot pri varianti I, kar je problematično z vidika obremenitve na objekt. Ob tem je pomembno tudi, da gre za barjanska tla, kjer se vpliv prevoza raznih vozil lahko še toliko bolj prenaša na stavbe, kar terja čim večji odmik poti od objektov. Glede tega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je pot po trasi I bistveno bolj odmaknjena od objekta, kar pomeni manjši vpliv nanj. Na pripombo pritožnic, da gre varianta I tik ob njuni stavbi, je sodišče prve stopnje prepričljivo odgovorilo, da je glede na lego objektov ob trasah I in III pri varianti I problematičen le vogal stavbe, medtem ko bi pri varianti III pot potekala ob celotni severni steni stanovanjske hiše. Nadalje je pomembna tudi ugotovitev, da pot po parc. št. 006/18 obremenjuje 23 % te nepremičnine, a že v celoti obstoji in že služi dostopu do treh parcel in stanovanjske hiše s pomožnim objektom. Obstoječa pot zavzema tudi 2 % parc. št. 006/8, preostalih 16 % poti pa predstavlja novo obremenitev. Po drugi strani bi stvarna služnost po varianti III na novo obremenila 16 % nepremičnin, kar je povsem primerljivo z varianto I. Poleg tega pri uporabi poti po varianti I ne gre za izključiti njene dosedanje uporabe tudi za parc. št. 006/3. Pritožbeno sodišče glede na te prepričljive ugotovitve ne more slediti pritožbenim trditvam, da pot po varianti I predstavlja za 129 % večjo obremenitev nasproti varianti III.

13. Glede pasu med potjo po varianti I in mejo zemljišča (pritožba v zvezi s tem opozarja, da tega pasu ne bo mogoče uporabljati za nič konkretnega) je na pripombe pritožnic odgovorilo sodišče prve stopnje v 60. točki obrazložitve. Pritožbeno sodišče pritrjuje pojasnilu sodišča prve stopnje, da bo tudi v bodoče ta pas ostaja enak kot je bil, ko ga je bilo mogoče uporabljati le za zelenico. Tudi doslej ta pas ni imel posebne uporabne vrednosti in ni urejen kot prostor bodisi za vrtnarjenje bodisi za preživljanje prostega časa in tudi ne za gradnjo. Vse to zaradi ozke širine tudi doslej ni bilo mogoče. K temu ni kaj dodati.

14. V zvezi z očitki arbitrarnosti glede ugotovitev, da naj bi pot po varianti I že sedaj bila dostop do parc. št. 006/3, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sama ta ugotovitev sodišča prve stopnje ni ključna za izpodbijano odločitev, saj utemeljenost in pravilnost sprejete odločitve izhaja iz ostalih prepričljivih zaključkov (od katerih so nekateri povzeti tudi v tej obrazložitvi), ki pa so podprti z ugotovitvami izvedencev.

15. Glede trditev pritožbe o tem, da pot po varianti I ni najkrajša, je treba pojasniti, da dolžina poti ne more biti edini kriterij za določitev stvarne služnosti ob delitvi solastnega premoženja. Posamezne pomisleke pritožnic, zakaj bi bila po njunem bolj primerna pot po variantah II ali III je prepričljivo zavrnilo že sodišče prve stopnje in se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju ponovno sklicuje na 44. do 54. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa. Ponoviti velja pojasnilo, da pot po varianti I poteka v bližini stavbe le v bližini enega vogala, medtem ko bi zaradi same širine zemljišča, ki je na voljo, po varianti III pot potekala ob celotni severni steni stanovanjske hiše, kar bi (ob upoštevanju, da gre za barjanska tla) bistveno bolj obremenjevalo stavbo, kot pot po varianti I. Glede pilotiranja je izvedenec pojasnil, da je potrebno le za zaščito temeljev stavb in ne na delih, kjer pot ne poteka mimo stavb – tam je treba le z nasipnimi materiali zagotoviti ustrezno nosilnost terena. Poleg tega je pot po varianti I po mnenjih izvedencev H. H. in I. I. že dovolj utrjena za vozila mase do 7 ton. Če upoštevamo, da ima pot po varianti I že obstoječ priključek na javno cesto, ki ga varianta III nima in za katerega bi bilo treba pridobiti soglasje upravljavca javne ceste (MOL) ter da bi se trasa poti po varianti III še zožila (na maksimalno 2 m) zaradi utrditve poti s pilotiranjem (ob objektu), je povsem jasno, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

16. Poteka poti po varianti I in III sta razvidna iz sklice na list. št. 342. Kot je sodišče prve stopnje pojasnilo, je potek poti po varianti III bolj vzporeden s severno zunanjo steno objekta, ob tem bi bilo treba celo porušiti del stopnišča. Pot po varianti I ima večji odmik od objekta, ki tudi ne stoji vzporedno s potjo, ampak je bližina podana le v SV vogalu stavbe.

17. Pritožba govori o tem, da v primeru ustanovitve stvarne služnosti po varianti III ne gre za posege, ki bi bili nesorazmerni v primerjavi s tem, kar pomeni pot po varianti I glede na njeno bistveno večjo dolžino. Edino, kar pri tej pritožbeni navedbi drži je, da je pot po varianti daljša od variante III. Vendar je bilo ugotovljeno naslednje: pot po varianti I vsaj v delu že obstoji, je bolj oddaljena od stanovanjskega objekta, problematičen je lahko le SV vogal stavbe, sicer pa poteka od javne poti (z urejenim priključkom) delno po že obstoječi asfaltni dovozni poti, nadaljevanje te je tlakovano in nato še del v makadamski izvedbi, pri čemer je obstoječa dovozna pot dovolj utrjena za vozila z maso od 1 do 3 ton in za občasno vožnjo vozil z maso 3 do 7 ton. Pri poti po varianti III bi bilo treba še vzpostaviti, pridobiti soglasje za ureditev priključka na javno pot, celoten del poti ob stanovanjskem objektu bi bilo treba utrditi s pilotiranjem tudi za vožnjo z vozili mase do 7 ton, podreti bi bilo treba del betonske ograje in tudi vsaj dela stopnišča. Iz te primerjave je razvidno, da bi bili posegi v primeru ureditve poti po varianti III bistveno večji kot pri ureditvi poti po varianti I. 18. O opozorilih, da sodišče ni angažiralo izvedenca prometne stroke, je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je izvedenec I. I. izvedenec gradbene in hkrati prometne stroke, kar je bilo pravnemu predniku pritožnic pojasnjeno 29. 8. 2013, ko je na naroku vztrajal pri angažiranju izvedenca prometne stroke. Na takšno pojasnilo pravni prednik (oz. njegov pooblaščenec) nista imela pripomb.

19. Pritožba opozarja tudi, da izvedenec ni pojasnil podlage za zaključek o 60-70 % nižji vrednosti zemljišč, po katerih poteka služnostna pot in da se je sodišče glede tega zadovoljilo s pavšalno navedbo izvedenca o dolgoletnih izkušnjah, kar pa ne omogoča preizkusa njegovih zaključkov. Res je, da sodišče v izpodbijani odločbi omeni tudi, da gre za izvedenca z dolgoletnimi izkušnjami, vendar ne izhaja zgolj iz tega, ampak iz analize vrednosti zemljišč za potrebe odkupov za ceste na območju Ljubljane in primerjave le-teh z vrednostjo stavbnih zemljišč, ki jih je izvedenec doslej že večkrat izdelal na območju Ljubljane, iz česar je prišel do zaključkov, da dejanska vrednost zemljišča za namene ceste dosega 30 % - 40 % vrednosti stavbnega zemljišča. Pritožbeno sodišče zato ne more slediti pritožbi, ki v zvezi s tem govori o arbitrarnosti.

20. Pritožba nadalje opozarja, da sodišče ni upoštevalo stroškov globokega temeljenja poti po varianti I v višini 20.000 EUR, kar je ocenil izvedenec H. H. Sodišče prve stopnje je o teh stroških res pisalo v 29. točki obrazložitve, a sta pritožnici spregledali, da gre za stroške v primeru ureditve poti za vožnjo vozil težjih vozil. Isti izvedenec je namreč ugotovil, da je obstoječa pot (po varianti I) dovolj utrjena za osebna in lahko tovorna vozila (od 1 do 3 tone) ter za občasno vožnjo vozil z maso 3 do 7 ton. Ko je torej govora o »vplivu težjih tovornih vozil in gradbene mehanizacije« in v zvezi s tem priporočeno dodatno utrditvijo, je izvedenec govoril o vozilih z maso na 7 ton, ki naj bi se uporabljala v času gradnje. V zvezi s tem pa je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje tudi že ugotovljeno, da je sodobna gradbena mehanizacija prilagodljiva terenu na katerem se izvajajo dela (kar pomeni, da za gradnjo vožnja »večjih tovornih vozil« niti ne bi bila potrebna). Opozoriti velja, da bi bilo potrebno dodatno utrjevanje poti po varianti III že tudi za vožnjo vozil z maso do 7 ton, kar ponovno pokaže, da bi bili za ureditev poti po varianti III potrebni večji posegi, kot za pot po varianti I. 21. Glede poti po varianti II pritožbeno sodišče soglaša z zaključki sodišča prve stopnje. Obstoječe stanje na zemljišču je tako, da bi bilo treba za ureditev poti po varianti II odstraniti garažo. Pravilno je sodišče upoštevalo, da ne more izhajati iz stanja, kot da garaže ni na zemljišču. Dejstvo je, da garaža stoji, da kot taka onemogoča dostop po varianti II in da bi z njeno morebitno rušitvijo nastali stroški (glej 88. člen SPZ).7 Pravilna je tudi nadaljnja ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi bila vzpostavitev poti po varianti II ob spremembi solastnih nepremičnin (in namena uporabe tega dela nepremičnine), za kar bi bili potrebna vlaganja, za katera ni bilo soglasja, saj je četrti nasprotni udeleženec nasprotoval takemu posegu. Vsakršno vlaganje v solastno nepremičnino8 pomeni spremembo solastne stvari, kar pa je posel, ki presega redno upravljanje, za kar pa se zahteva soglasje vseh solastnikov (prim. tretji odstavek 67. člena SPZ). Tega ne more spremeniti niti pritožbena trditev, da pri garaži ni dvoma, da gre za stvar četrtega nasprotnega udeleženca. Če izhajamo iz tega, potem je namreč še toliko bolj potrebno, da četrti nasprotni udeleženec soglaša s takim posegom.

22. Pritožbeni pomisleki, da sodišče v tem postopku ne odloča o odstranitvi garaže, ampak o poteku nujne poti niso utemeljeni. Sodišče res odloča o vzpostavitvi služnosti v postopku razdelitve solastnine, vendar ob določitvi takšne poti, kot že pojasnjeno, ne more izhajati iz stanja, kot da objekta na zemljišču ne bi bilo. Pritožbeno sodišče pritrjuje pojasnilu sodišča prve stopnje, da takšna odločitev ne pomeni legalizacije črne gradnje, vendar pa bi bilo, dokler objekt dejansko stoji, povsem neživljenjsko, urediti pot na način, da bi se tak objekt moral odstraniti, ko je na voljo drugačna ureditev poti, ki ne terja nobenega rušenja.

23. Ugotovitev sodišča (ki temelji na ugotovitvi izvedenca), da je objekt na parc. št. 006/19 v slabšem stanju od objekta na parc. št. 006/18, za odločitev ne igra pomembne vloge. Gre zgolj za ugotovitev, ki pa, če hkrati ne bi obstajale tudi druge okoliščine, ki utemeljujejo določitev poti po varianti I (in ki jih je sodišče prve stopnje natančno pojasnilo), za določitev poti ne bi imela ključne vloge.

24. Glede posedanja terena pritožba ponavlja trditve, ki sta jih pritožnici podali že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Na te navedbe je bilo odgovorjeno v 30. točki obrazložitve, kjer je povzeto izvedeniško mnenje izvedenca geotehnične stroke mag. H. H., ki je pojasnil, da je obstoječa dovozna cesta z asfaltno in tlakovano površino na dvorišču hiše ... dovolj utrjena za vozila mase do 3 ton in za občasno vožnjo vozil z maso do 7 ton. Podobno je ugotovil tudi izvedenec I. I., sodišče pa je pojasnilo, da skladni mnenji dveh izvedencev (gradbene in geotehnične stroke), ki sta opravila tudi ogled in se na ta način seznanila tudi s stanjem v naravi,9 pretehtata nad pripombami pritožnic. Temu pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. 25. Ko pritožba govori o manjvrednosti zemljišč, je treba opozoriti, da je sodišče prve stopnje pojasnilo v 51. točki obrazložitve, da pot po parc. št. 006/18 (ki obremenjuje 23 % nepremičnine) že obstoji in služi za dostop, prav tako obstoji pot po parc. št. 006/8 (ki zajema njena 2 %), preostalih 16 % (63 m2 parcele 006/8 in 10 m2 parc. št. 006/28) pa predstavlja novo obremenitev. Po drugi strani pot po varianti III pomeni novo breme 16 % nepremičnine. Vse to pomeni, da pri obremenitvi ne gre za veliko odstopanje med variantama I in III. Glede manjvrednosti je na pomisleke pritožnic odgovorilo že sodišče prve stopnje, ki je v 57. točki obrazložitve pojasnilo, da gre v predmetni zadevi za pozidano zemljišče, kjer je raba služnostne poti že sedaj definirana z obstoječo pozidavo, tako da se dodatna omejitev ne bo bistveno povečala, da bo stvarna služnost potekala po obstoječi poti, ki jo že sedaj uporabljata pritožnici, poleg tega se pot ustanavlja po zemljiščih dosedanjih solastnikov in za potrebe solastnikov. Zato je upoštevani odstotek (13,571 %) ustrezen in lahko drugačen kot v metodologiji, ki je podlaga za oceno manjvrednosti. Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku, da gre v obravnavanem primeru za specifično situacijo, ki odstopa od dejanskega stanja, na katerega se nanaša metodologija. Ne gre namreč za klasično določanje nujne poti, ampak za določanje stvarne služnosti v postopku delitve solastnine. Vse to potrjuje pravilnost izvedenčevih ugotovitev, ki jim sledi tudi sodišče prve stopnje.

O PRITOŽBI ZOPER SKLEP Z DNE 31. 8. 2021

26. Pritožnici predlagata razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Navajata, da je poleg tega, da sodišče pri delitvi solastnine upošteva deleže udeležencev, pomembna tudi odločitev o razdružitvi. Ni možno mimo dejstva, da je bil v okviru postopka razdelitve solastnine določena tudi nujna pot, ki je bila določena v celoti v škodo pritožnic, kar bi bilo treba upoštevati pri odločanju o stroških. Poleg tega odločitev o delitvi ni pravnomočna, pritožnici pa menita, da bi morala biti odločitev drugačna, kar bi pomenilo tudi drugačno odločitev o stroških.

27. Predlagateljici in četrti nasprotni udeleženec v odgovorih na pritožbo predlagajo njeno zavrnitev. Četrti nasprotni udeleženec priglaša tudi pritožbene stroške.

28. Pritožba ni utemeljena.

29. Izpodbijani sklep je pravilen in zakonit, temelji pa na 126. členu ZNP, ki določa, da v postopku delitve solastnine krijejo solastniki skupne stroške v sorazmerju z velikostjo solastninskih deležev. Zakon ne določa, da bi se pri odločitvi o stroških postopka delitve solastnine upoštevalo po katerem delu (po zemljišču katerega od solastnikov) se ustanovi služnost, zato so pritožbene navedbe v celoti neutemeljene. Sama višina skupnih stroškov za pritožnici ni sporna, kot je razvidno iz sklepa, pa je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo solastniške deleže in temu sorazmerno porazdelilo skupne stroške. Glede na te ugotovitve je tudi pravilno določilo zneske, ki so jih dolžni posamezni nasprotni udeleženci poravnati predlagateljicama.

30. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je obe pritožbi zavrnilo in izpodbijana sklepa potrdilo (353. člen ZPP).

31. Prva in tretja nasprotna udeleženka s pritožbo zoper sklep z dne 21. 6. 2021 nista uspeli, zato v skladu z prvim odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP in 37. členom ZNP sami krijeta svoje pritožbene stroške. Prav tako sam krije stroške odgovorov na obe pritožbi četrti nasprotni udeleženec, saj z njima ni prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča (prim. prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP in 37. členom ZNP).

1 Uradni list RS, št. 87/2002 s spremembami, v nadaljevanju: SPZ. 2 Uradni list SRS, št. 30/1986 s spremembami, v nadaljevanju: ZNH. H. 3 VSL I Cp 1328/2012, VSL II Cp 2134/2010, I Cp 155/2004. 4 Dodajata pa še nekaj drugih instančnih sodnih odločb. 5 Ki bi morala presegati 10 ton, kot določa standard SIST DIN 14090. 6 Da je torej služnost dovoljena le za občasne vožnje vozil med 3 in 7 ton. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje tudi pravilno pojasnilo, da bi se v primeru potreb po dovozu večjih tovornih vozil, predlagateljici morali poslužiti drugih razpoložljivih pravnih možnosti. 7 VSL sklep I Cp 2452/2015. 8 Kar pomeni tudi vlaganje, ki bi bilo potrebno zaradi odstranitve sporne garaže. 9 Zato tudi fotografije na katere se sklicuje pritožba, za odločitev ne more biti ključne.