Jedro

Presoja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega F.P. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenca se oprosti plačila stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v Radovljici je bil obsojeni F.P. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po 1. odstavku 224. člena KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba ter določena kazen tri mesece zapora s preizkusno dobo enega leta ter nadaljnjim pogojem, da kazen ne bo izrečena, če bo v roku treh mesecev oškodovancu povrnil škodo v višini 48.334,85 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16.6.2000 dalje. Oškodovancu je bil prisojen premoženjskopravni zahtevek v navedeni višini. Po 4. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je bil obsojenec oproščen plačila stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je ob delni ugoditvi zagovornikovi pritožbi in po uradni dolžnosti prvostopenjsko sodbo spremenilo in obsojencu v okviru pogojne obsodbe določilo kazen en mesec zapora, kot posebni pogoj v okviru te sankcije pa je določilo le povrnitev škode brez zakonitih zamudnih obresti. V ostalem je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Proti navedeni pravnomočni sodbi je zagovornik dne 6.7.2005 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe ter zaradi kršitve kazenskega zakona. Predlagal je, da Vrhovno sodišče pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje ali pa obsojenca oprosti obtožbe.

Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec A.P. (2. odstavek 423. člena ZKP) in predlagal, da ji Vrhovno sodišče ugodi, drugostopenjsko sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Pritrjuje stališču vložnika zahteve, ki uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker je sodišče druge stopnje nepravilno in izmišljeno povzelo izpovedbo obsojenčevega brata, da je K. "še sam" tolkel po vozilu. Na ta način je izjava A.P. za obsojenca postala obremenilna, čeprav kot taka ni bila podana. Ne strinja pa se z navedbami zagovornika glede prisojenega premoženjskopravnega zahtevka, saj je oceno škode podala oseba, ki je strokovno usposobljen cenilec za ocenjevanje škod. Ugotavlja, da je iz razlogov sodbe mogoče jasno razbrati, da je sodišče z gotovostjo ugotovilo, da je obsojenec s svojim ravnanjem povzročil poškodbo na strehi oškodovančevega avtomobila, kar je prepovedana posledica in je zato tudi vzročna zveza podana.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve sodišču druge stopnje očita, da v obrazložitvi svoje sodbe (stran 4) "nepravilno in izmišljeno povzema izpovedbo A.P., da naj bi K. še sam tolkel po vozilu"; tega priča naj ne bi nikoli trdila, pa tudi zapis njegove izpovedbe v prvostopenjski sodbi naj bi bil bistveno drugačen. V navedenem zagovornik vidi precejšnje nasprotje med razlogi drugostopenjske sodbe in podatki spisa; uveljavlja torej t.i. protispisnost, ki pomeni absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Podatki spisa zatrjevane protispisnosti ne potrjujejo. Priča A.P. je na glavni obravnavi dne 25.10.2002 izrecno povedal (list. št. 117, četrti odstavek), da je potem, ko se je K. z avtom odpeljal naprej in kakšne 30 metrov navzdol po cesti ustavil svoj avtomobil, stopil iz njega in še sam tolkel po avtomobilu. Vsebinsko enako njegovo izpovedbo povzema tudi sodišče druge stopnje (sodba, stran 4) in enako tudi sodišče prve stopnje (sodba, stran 5). Obe sodišči na podlagi tega pričevanja ugotavljata, da je s tem tudi obsojenčev brat A.P. posredno potrdil, da je obdolženec udarjal po strehi oškodovančevega vozila. Zato zatrjevana procesna kršitev ni podana.

Po mnenju zagovornika izpodbijana pravnomočna sodba tudi naj ne bi imela razlogov o vzročni zvezi med ravnanjem obsojenca in prepovedano posledico; izrecno uveljavlja kršitev 4. člena KZ, smiselno pa zatrjuje, da pravnomočna sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih (vzročni zvezi), torej ima v mislih kršitev po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.

Tudi v tem delu zahtevi ni mogoče pritrditi. Že v izreku prvostopenjske sodbe je vzročna zveza jasno in logično izražena s trditvijo v opisu kaznivega dejanja, da je obsojenec tako močno z roko udaril po strehi vozila, da je na strehi nastala vdrtina, s čimer je oškodovancu povzročil škodo v višini 48.334,85 SIT. Tudi v obrazložitvi prvostopenjske sodbe (tretja in osma stran) sodišče povsem določno izraža prepričanje (četudi ne uporablja besedne zveze vzročna zveza, kot pravilno ugotavlja pritožbeno sodišče), da je do škode na avtomobilu prišlo zaradi obsojenčevega ravnanja. Izpodbijani sodbi zaradi navedenih razlogov ni mogoče očitati zatrjevanih pomanjkljivosti.

Po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP je kot razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti izrecno izključeno uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zatrjevanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja v konkretnem primeru pomenijo vložnikove navedbe, s katerimi izraža nestrinjanje z ugotovljeno višino premoženjske škode na osebnem avtomobilu, ki jo pravnomočna sodba ugotavlja na podlagi strokovno prepričljive ocene cenilca, vložnik zahteve pa dvomi v zanesljivost njegove cenitve škode.

Vložnikove pripombe na obrazložitev odločbe višjega sodišča, ki ji očita nejasnost razlogov, nekritičnost oziroma neobrazloženost v pritrjevanju razlogom prvostopenjske sodbe so povsem posplošene, zato s takšno obrazložitvijo, ki ne omogoča preizkusa, uvodoma zatrjevana kršitev 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ni izkazana.

Ker je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

Odločitev o oprostitvi plačila stroškov postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom (povprečnina), temelji na določbah 98.a člena ter 4. odstavka 95. člena ZKP. Sprejeta je bila na podlagi podatkov o obsojenčevih premoženjskih razmerah v času izdaje izpodbijanih sodb.