Jedro

V primeru, da je terjatev iskovina, upnik ni prišel k dolžniku po predmet obveznosti, ampak je predlagal izvršbo, ta ni nedovoljena, lahko pa je nepotrebna. To pa se lahko izrazi samo pri presoji potrebnosti izvršilnih stroškov.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Stroške revizijskega postopka nosita stranki spora vsaka svoje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev nedopustnosti izvršbe pod opr. št. I 486/92 Temeljnega sodišča v M., enote v M.. Pritožbo tožeče stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je tožeča stranka pravočasno vložila revizijo. V njej uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in revizijskemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa naj sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki. Ta je nanjo odgovorila in predlagala, naj jo sodišče zavrže, podrejeno pa naj jo zavrne kot neutemeljeno.

Revizija ni utemeljena.

Ker ni podan nobeden od razlogov za zavrženje revizije, navedenih v 392. členu ZPP, revizijsko sodišče revizije ni zavrglo, ampak je odločalo o njeni utemeljenosti.

Razlogi, ki preprečujejo izvršbo, dovoljeno na podlagi izvršljivega izvršilnega naslova, so navedeni v 50. členu ZIP. Med njimi so tudi razlogi, ki se nanašajo na terjatev samo (njen obstoj). Navedeni so v 8. točki 50. člena ZIP. Na terjatev pa se ne nanaša okoliščina, da gre za iskovino, katere predmet bi lahko dobil upnik pri dolžniku tako, kot to določa 2. odst. 319. člen ZOR, upnik pa te možnosti ni izkoristil. Samo okoliščina, da je dolžnik (tožeča stranka) morda nudil upniku (toženi stranki) predmet obveznosti na svojem domu, upnik pa ni prišel ponj, namreč nima za posledico prenehanja obveznosti. Čim terjatev obstoji, glede na obstoječi izvršilni naslov izvršba ni nedopustna. Nastopi lahko sicer vprašanje njene potrebnosti, ki pa se odrazi samo pri presoji potrebnosti izvršilnih stroškov. To sta tožeči stranki že pravilno obrazložili sodišči prve in druge stopnje (slednje se je s stališčem sodišča prve stopnje strinjalo). Razlogi, ki jih navaja tožeča stranka, zato nimajo za posledico nedovoljenosti izvršbe.

V zvezi z ostalimi revizijskimi navedbami pa revizijsko sodišče pripominja, da tožeči stranki, kljub napotitvenemu sklepu izvršilnega sodišča, tožbe ni bilo treba vložiti. Odločitev o stroških pritožbenega postopka pa ni predmet revizijskega izpodbijanja. O njih lahko odloča revizijsko sodišče samo, če ugodi reviziji zoper odločitev v glavni stvari.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče potem, ko je preizkusilo izpodbijano odločbo tudi z vidika 386. člena ZPP, ugotovilo, da revizija ni utemeljena. Zato jo je na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo.