Jedro

Sodišče prve stopnje je izvedlo kontradiktoren postopek že v fazi odločanja o predlogu za izdajo začasne odredbe tako, da je dolžniku poslalo predlog v odgovor. Navedeno ravnanje sodišča prve stopnje samo po sebi ni bilo nepravilno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi se prvo toženki prepovedale vse aktivnosti, usmerjene v sklenitev pogodbe s katerokoli tretjo osebo, katere predmet bi bila oddaja v najem oziroma zakup celotnega oglasnega prostora v programu radijske postaje Radio X., oziroma produkcija vsebin radijskega programa Radia X., vključno s sklenitvijo takšnih pogodb. Prepovedala naj bi se ji tudi sklenitev drugih pravnih poslov ter oprava drugih pravnih dejanj s primerljivim učinkom. Prvo toženki naj bi se tudi prepovedalo storiti karkoli, kar bi lahko povzročilo škodo tožeči stranki, v primeru kršitve bi se določila denarna kazen v višini 100.000,00 EUR.

2. Zoper takšen sklep se je brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da zoper prvo toženko izda predlagano začasno odredbo, skupaj s stroškovno posledico. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in višjemu sodišču predlagala, da jo kot neutemeljeno zavrne. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. O predlogu za izdajo začasne odredbe se praviloma odloča zgolj na podlagi podatkov, ki izhajajo iz predloga upnika, brez sodelovanja dolžnika. Na podlagi teh podatkov sodišče predlog upnika bodisi zavrne ali izda začasno odredbo. V primeru, da sodišče izda začasno odredbo, ima dolžnik možnost ugovora, ki mora biti poslan upniku v odgovor. V fazi obravnavanja ugovora torej postane postopek kontradiktoren.

6. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje izvedlo kontradiktoren postopek že v fazi odločanja o predlogu za izdajo začasne odredbe tako, da je dolžniku (toženi stranki) poslalo predlog v odgovor. Navedeno ravnanje sodišča prve stopnje samo po sebi ni bilo nepravilno. O tem je sodna praksa enotna (prim. VSL sklep I Cpg 216/2011 z dne 15. 3. 2011, VSL I Cpg 816/2017 z dne 28. 11. 2017 in VSL sklep I Cpg 951/2009 z dne 18. 11. 2009).1 Sodišče na navedbe in predložene dokaze dolžnika v odgovoru tudi lahko opre odločitev o predlogu za izdajo začasne odredbe. Edini pogoj v tem primeru je, da je sodišče upnika seznanilo z dolžnikovim odgovorom in mu dalo možnost, da nanj odgovori. Da bi bil ta pogoj kršen, pritožnica ne zatrjuje, temveč le pavšalno navaja, da sodišče procesnega gradiva dolžnika ne bi smelo upoštevati, kar pa, kot zgoraj pojasnjeno, ne drži. Poleg tega iz izpodbijanega sklepa niti ne izhaja, da bi sodišče prve stopnje odločitev oprlo na navedbe ali dokaze iz dolžnikovega odgovora, tega pa niti pritožnica izrecno ne zatrjuje.

7. Tožeča stranka nadalje trdi, da je izpodbijani sklep neobrazložen, ker v njem manjka ugotovitev sodišča, kateri so razlogi, ki govorijo v prid obstoju terjatve pritožnice do tožene stranke, in kateri so razlogi, ki temu nasprotujejo, ter katerih od teh razlogov je več. Stališče pritožnice ni utemeljeno. Za kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) bi šlo lahko le v primeru, ko sklepa zaradi napak v izreku ali v obrazložitvi objektivno sploh ni mogoče preizkusiti. Kaj takega v konkretnem primeru ni podano. Sodišče prve stopnje je namreč navedlo razloge, zakaj terjatev tožeče stranke do tožene stranke ni z verjetnostjo izkazana (prim. zlasti 8. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa), razlogov, ki govorijo v prid obstoju terjatve tožeče stranke pa očitno ni našlo. Takšna obrazložitev je zadostna in omogoča preizkus. Zato očitana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ni podana.

8. Višje sodišče se strinja s pritožnico, da je vprašanje verjetnosti razveljavitve klavzule o pravnomočnosti in izvršljivosti na zamudni sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani XI Pg 420/2018 z dne 20. 12. 2018 (v nadaljevanju Zamudna sodba) bistveno za njen uspeh s predlogom za izdajo začasne odredbe (če razveljavitev klavzule ni verjetna, tudi ni verjetno, da bo tožeči stranki nastala terjatev do tožene stranke na ničnost vpisa v sodni register in na vzpostavitev prejšnjega stanja vpisa v sodnem registru). To (predhodno) vprašanje pa je v času odločanja višjega sodišča v tej zadevi že razrešeno – Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom I Cpg 561/2020 z dne 13. 10. 2020 potrdilo odločitev prvostopenjskega sodišča, da se zavrne predlog tu tožeče stranke za razveljavitev klavzule o pravnomočnosti in izvršljivosti na Zamudni sodbi.

9. Ker tožeča stranka ni uspela izpodbiti omenjene klavzule na Zamudni sodbi, ni verjetno, da ji bo nastala terjatev do tožene stranke na ničnost vpisa v sodni register in na vzpostavitev prejšnjega stanja vpisa v sodnem registru (torej, da se kot kot edina družbenica v prvo toženki spet vpiše tožeča stranka). Sporni vpis, tj. da se v sodni register kot 100 % družbenica vpiše druga toženka (katerega si tožeča stranka prizadeva odpraviti), je bil namreč izveden (o tem sedaj ni več nobenega dvoma) na podlagi pravnomočne in izvršljive sodbe, na katero so sodišča vezana.

10. Glede na to, da je bil predlog tožeče stranke za razveljavitev klavzule o pravnomočnosti in izvršljivosti na Zamudni sodbi pravnomočno zavrnjen, se pritožbene navedbe v zvezi s tem, da tožeči stranki Zamudna sodba ni bila vročena in da bi zato ta klavzula morala biti razveljavljena, izkažejo za neutemeljene. Navedbe, s katerimi pritožnica pojasnjuje, zakaj je po njenem verjetno, da bo v pritožbenem postopku pred Višjim sodiščem v Ljubljani prišlo do razveljavitve omenjene klavzule, pa so iz istega razloga postale nerelevantne, zato višje sodišče nanje ni odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Pripomniti gre le, da bi se sicer do teh navedb (ker so bile pravno odločilne za verjetnost obstoja terjatve, odločitev višjega sodišča pa takrat še ni bila znana) sodišče prve stopnje moralo opredeliti. Ker pa je sedaj že jasno, da so bile vse te navedbe pritožnice neutemeljene (glede na to, da je bila njena pritožba zavrnjena in je odločitev, da se klavzula ne razveljavi, pravnomočna), bi bila vrnitev zadeve sodišču prve stopnje z namenom, da bi se do teh navedb opredelilo, nesmiselna.

11. Drži navedba pritožnice, da je v vlogi z dne 25. 8. 2020 razširila predlog še na prepoved izvajanja morebiti že sklenjenih pogodb o zakupu poslovnega prostora in produkcije programa Radia X. in da je ta (na novo dodana) točka predloga za izdajo začasne odredbe v izreku izpodbijanega sklepa izostala. Vendar je pritožnica sama predlagala, da se postopek s pritožbo nadaljuje neodvisno od tega, ali bo sodišče prve stopnje sledilo njenemu predlogu za izdajo dopolnilnega sklepa. Ob tem višje sodišče le še dodaja, da ta pomanjkljivost, glede na to, da je sodišče prve stopnje predlog za izdajo začasne odredbe (pravilno) zavrnilo že iz razloga neobstoja verjetnosti terjatve, niti ni bistvena; tudi če bi sporna točka bila vključena v izrek izpodbijanega sklepa, bi bila odločitev za tožečo stranko enaka – predlog za izdajo začasne odredbe bi bil v celoti (torej tudi v zvezi z naknadno dodano točko) zavrnjen.

12. Zatrjevana kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (ker naj bi sodišče prve stopnje zavlačevalo z odločitvijo o predlogu ter še dodatno z vročitvijo predloga za izdajo začasne odredbe dolžniku) ni predmet tega postopka; o njej bo odločalo pristojno sodišče v okviru vloženega pravnega sredstva, ki ga je tožeča stranka že vložila na podlagi Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Na te in na ostale pritožbene navedbe zato višje sodišče ni odgovarjalo, saj niso bile odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

13. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani niti ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi z 366. členom ZPP, vse v zvezi s 15. členom ZIZ), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

14. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, nosi sama svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, vse v zvezi s 15. členom ZIZ). Prav tako tožena stranka nosi sama svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni pripomogla k rešitvi le-te (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 Tudi odločba, na katero se sklicuje pritožnica (VSL sklep IV Cp 3299/2012 z dne 28. 11. 2012), nikjer ne določa, da sodišče ne bi smelo predloga vročati v odgovor. V odločbi je zgolj navedeno, da „sodišče - če presodi, da gre za urgenten primer z vidika varstva pravic otrok - o predlogu lahko odloči, ne da bi ga poprej sploh vročalo nasprotni stranki“.