Jedro

Tožeča stranka uspe tudi, če tožena stranka pripozna terjatev. Priznanje terjatve v postopku prisilne poravnave je mogoče primerjati z pripoznavo terjatve v pravdnem postopku. Ravnanje dolžnika, ki v postopku poenostavljene prisilne poravnave prizna terjatev, ima namreč enake učinke kot pripoznava tožbenega zahtevka v pravdnem postopku.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se prvostopenjski sklep spremeni tako, da se zavrne zahtevek tožene stranke za povrnitev stroškov postopka.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 60,00 EUR v 15 dneh od vročitve tega sklepa. V primeru zamude bo morala plačati še zakonske zamudne obresti, ki bodo začele teči s 16. dnevom od vročitve tega sklepa.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom naložilo tožeči stranki, da toženi stranki povrne njene stroške postopka.

2. Zoper sklep je vložila pritožbo tožeča stranka. V pritožbi navaja, da sami stroški niso bili potrebni za pravdo, ker tudi sama pravda ni bila potrebna. Tožena stranka je namreč celoten zahtevek iz pravde pripoznala v postopku poenostavljene prisilne poravnave. Za ugovor zoper sklep o izvršbi, in tudi za vodenje pravdnega postopka ni imela nobenega razloga. Kljub temu je prvostopenjsko sodišče naložilo plačilo stroškov pravdnega postopka tožeči stranki.

3. Pritožba je predlagala, da se prvostopenjski sklep spremeni tako, da se zavrne zahtevek tožene stranke za povračilo pravdnih stroškov, naloži pa naj se ji tudi plačilo sodne takse za pritožbo zoper izpodbijani sklep.

4. Pritožba je utemeljena. Pritožbeno sodišče ji je ugodilo na temelju 3. točke 365. člena v povezavi s 343. členom ZPP, in je izpodbijani sklep spremenilo.

5. Postopek se je začel s predlogom za izvršbo na temelju verodostojne listine 5. 3. 2013. Sklep o izvršbi je bil izdan 6. 11. 2013, ugovor zoper sklep je bil izdan 18. 11. 2013. Tožeča stranka je dopolnila tožbo 22. 4. 2014, tožena stranka pa je vložila potem 1. pripravljalno vlogo 21. 5. 2014. V njej je med drugim navedla, da se je nad toženo stranko z 11. 2. 2014 začel postopek poenostavljene prisilne poravnave.

6. Nad toženo stranko je bila s pravnomočnim sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. St 384/2014 z dne 20. 6. 2014 potrjena poenostavljena prisilna poravnava. Terjatev tožeče stranke, ki jo je vtoževala v pravdnem postopku, je bila v postopku s poenostavljeno prisilno poravnavo priznana v celoti.

7. Prvostopenjsko sodišče je nato s sklepom z dne z dne 4. 5. 2015 sklep o izvršbi razveljavilo tudi v 1. in 3. odstavku izreka in zavrglo tožbo. Tako je odločilo, ker je za to terjatev veljal 214. člen ZFPPIPP (2. odstavek in 4. odstavek 221b. člena ZFPPIPP). S priznanjem prijavljene terjatve je prenehala pravica tožeče stranke, uveljavljati terjatev v pravdnem postopku. Kolikor je bila terjatev namreč priznana v postopku prisilne poravnave, je sklep o potrditvi poenostavljene prisilne poravnave že izvršilni naslov (3. odstavek 215. člena ZFPPIPP). Glede preostanka pa je pravica tožeče stranke po uveljavljanju terjatve prenehala na temelju 214. člena ZFPPIPP.

8. Naknadno je z izpodbijanim sklepom odločilo še o stroških, in sicer tako, da jih je v plačilo naložilo tožeči stranki.

9. Temeljno pravilo je, da mora tožeča stranka povrniti toženi stranki stroške postopka, če ne uspe s tožbenim zahtevkom (1. odstavek 154. člena ZPP). Tožeča stranka uspe tudi, če tožena stranka pripozna terjatev. Priznanje terjatve v postopku prisilne poravnave je mogoče primerjati z pripoznavo terjatve v pravdnem postopku (prvi odstavek 316. člena ZPP). Ravnanje dolžnika, ki v postopku poenostavljene prisilne poravnave prizna terjatev, ima namreč enake učinke kot pripoznava tožbenega zahtevka v pravdnem postopku.

10. Tožeča stranka je začela z izvršbo na temelju verodostojno listino še pred začetkom insolvenčnega postopka. Namen izvršbe na temelju verodostojne listine je prav doseči učinkovito uveljavitev upnikove terjatve. Kakšne druge možnosti, razen začetka pravdnega postopka, ki ima sicer enak končni cilj, tožeča stranka ni imela. Tožena stranka (sprva še kot dolžnik) je zahtevku nasprotovala, kar pomeni, da je s tem potrdila, da je dala tožeči stranki povod za tožbo. Z začetkom insolvenčnega postopka se je terjatev tožeče stranke lahko uveljavljala tudi v tem postopku. Odločanje o isti terjatvi znotraj insolvenčnega postopka, ki vodi do izdaje izvršilnega naslova kot sklep o potrditvi poenostavljene prisilne poravnave, pomeni zakonsko izjemo od prepovedi visečnosti pravde. Če je terjatev priznana v postopku poenostavljene prisilne poravnave, je ravnanje dolžnika (priznanje terjatve) vsebinsko enako kot pripoznava zahtevka (1. odstavek 316. člena ZPP). Posledica pripoznave v postopku poenostavljene prisilne poravnave je zato, da je treba zavreči tožbo ali pa razveljaviti sklep o izvršbi na temelju verodostojne listine še v 1. in 3. točki izreka in zavreči tožbo, saj je tožeča stranka s svojim zahtevkom uspela. Zoper takšen, s stališča tožeče stranke naključen dogodek, se tožeča stranka niti ne more braniti, k njemu tudi sicer ne prispeva nič. Tožena stranka zaradi tega ni upravičena do povrnitve pravdnih stroškov, ne glede na to, da je bila tožba zavržena. Podobne so bile že odločitve opr. št. VSL I Cpg 251/2012, VSL I Cpg 1109/2013, VSL I Cpg 1936/2014, od katerih pa se nobena ne nanaša na postopek poenostavljene prisilne poravnave, pač pa se nanašajo na v vseh bistvenih delih enak postopek prisilne poravnave.

11. Tožena stranka mora zato nositi stroške prvostopenjskega postopka sama. Povrniti mora tudi stroške pritožbenega postopka, to pa je le sodna taksa v višini 60,00 EUR. Te stroške mora povrniti v 15 dneh od vročitve tega sklepa. Če bo s plačilom zamudila, bo morala plačati še zakonske zamudne obresti (1. odstavek 299. in 1. odstavek 378. člena OZ. Teči bodo začele z zamudo, torej s šestnajstim dnevom od vročitve te odločbe.