Jedro

Po določbi 38. člena ZDoh se davek iz dejavnosti plačuje tudi od dohodkov, doseženih z rejo perutnine in drugih živali, ki ni vezana na doma pridelano krmo. Ker davčni zavezanec napovedi za odmero davka od dohodkov iz dejavnosti za leto 1997 ni vložil, je davčni organ pravilno na podlagi 39. člena ZDavP davčno osnovo ugotovil z oceno. Davčni zavezanec ni vodil ustreznih evidenc po določbi 27. člena ZDavP, po 2. odstavku 1. člena Odredbe ter po 14. členu Pravilnika in za svoje zatrjevane stroške nima ustreznih evidenc oziroma verodostojnih knjigovodskih listin, zato jih davčni organ ni mogel upoštevati pri ugotovitvi višine davčne osnove z oceno.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Davčne uprave RS, Davčnega urada X, Izpostave X z dne 5. 11. 1998, s katero je bila zavezancu ugotovljena davčna osnova od dohodkov, doseženih z opravljanjem dejavnosti - reja perutnine v višini 921.925,00 SIT in odmerjen davek iz dejavnosti v višini 138.288,00 SIT. Tožena stranka povzema razloge iz prvostopne odločbe ter navaja 38. člen Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 71/93 do 44/96, v nadaljevanju ZDoh), po katerem je tožnik zavezanec za plačilo davka od dohodkov iz dejavnosti, 39. člen Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 do 108/99, v nadaljevanju ZDavP) na podlagi katerega je davčni organ ugotovil davčno osnovo, to je na podlagi obračuna reje piščancev, ki jih pridobil od AAA za ceno dela v znesku 921.925,00 SIT. Ob bruto prihodkov ustvarjenih z rejo perutnine so se zavezancu priznali odhodki poslovanja oziroma stroški v zvezi z rejo perutnine, in sicer na podlagi stroškovnika za kooperante perutninske zadruge X na kilogram žive teže. 27. člen ZDavP določa, da vodijo davčni zavezanci za davčne potrebe poslovne knjige, izdelujejo letna naročila, davčne obračune ter vodijo druge evidence, predpisane s tem ali drugim zakonom. Poslovne knjige in evidence morajo biti vodene v redu in pravilno in na način, ki zagotavlja podatke za ugotovitev davčne obveznosti. Po določbi 2. odstavka 1. člena Odredbe o poslovnih knjigah in drugih davčnih evidencah (Uradni list RS, št. 77/96, v nadaljevanju Odredba), vodijo poslovne knjige oziroma evidence tudi zavezanci, ki dosegajo dohodke z rejo perutnine in drugih živali, ki ni vezana na doma pridelano krmo. Zavezanec je dolžan vse poslovne dogodke knjižiti na podlagi verodostojnih knjigovodskih listin, ki nedvoumno kažejo na poslovni dogodek in vsebujejo ustrezne podatke za knjiženje (3. alinea 2. odstavka 14. člena Pravilnika o vodenju poslovnih knjig in sestavi letnega poročila za samostojnega podjetnika posameznika, Uradni list RS, št. 5/95, v nadaljevanju Pravilnik). S knjigovodskimi listinami se namreč dokazuje resničnost sprememb, ki jih povzročajo poslovni dogodki v premoženju poslovnega subjekta. Določba 1. točke 20. člena Pravilnika pa določa, katere podatke mora najmanj vsebovati knjigovodska listina za knjiženje stroškov. Tožena stranka na podlagi podatkov v spisih ugotavlja, da je zavezanec opravljal dejavnost samo za podjetje AAA in da zavezanec ni predložil davčnemu organu davčne napovedi za odmero davka iz dejavnosti za leto 1997 in tudi ni predložil poslovnih knjig in evidenc, ki jih je bil dolžan voditi na podlagi že navedenih členov ZDavP, Odredbe in Pravilnika. Prvostopni organ je zato pri ugotovitvi davčne osnove skladno z navedenimi predpisi upošteval vse podatke o prihodkih in odhodkih na podlagi evidenc AAA. Drugačno višino odhodkov bi zavezanec lahko izkazal le s podatki iz poslovnih knjig in evidenc. Predloženi obračun stroškov zavezanca, iz katerega so razvidni samo zneski po vrstah stroškov (regres za prehrano, regres za letni dopust, prispevek za SPIZ, porabljeno gorivo, za amortizacijo strojev in krmo) brez predloženih ustreznih verodostojnih knjigovodskih listin in evidenc, ni dovolj za priznanje teh stroškov.

Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Strinja se, da je davčni zavezanec po določbi 38. člena ZDoh, ne strinja pa se z načinom, kako je bila davčna osnova ugotovljena. Pojasnjuje, da se je v predpisanem roku oglasil na Davčnem uradu v X s pripravljeno in vodeno poslovno knjigo za leto 1997, da bi se pozanimal v zvezi s plačilom davka od reje perutnine. Referent mu je pojasnil, da je prvi, ki bi rad plačal davek od reje perutnine in da če bo kaj potrebno, ga bodo že poklicali. V oktobru 1998, ko se je na poziv davčnega urada zglasil na uradu, je podal izjavo ter podpisal zapisnik, pri tem pa spregledal napačno navedbo v zapisniku, češ da napovedi ni vložil zaradi lastne nevednosti, kar pa ni res, saj napovedi ni vložil po nasvetu davčnega referenta. V postopku je uveljavljal stroške v zvezi s poslovanjem pri reji piščancev, ki pa mu niso bili priznani, kljub temu da jih je povzel iz zbornika, ki ga izda Ministrstvo za finance, kjer je določena višina posameznih odhodkov, ki se lahko priznajo zavezancem za plačilo dohodnine iz dejavnosti. V dopolnitvi tožbe se tožnik sklicuje tudi na določbe Ustave RS, in sicer 22., 25. in 14. člen in poudarja, da je bil postopek voden netransparentno, nestrokovno in izrazito arbitrarno, saj ni preveril vseh dejstev in okoliščin, ki bi jih moral preden je izdal obnovitveno odločbo v zvezi z določitvijo nove davčne osnove in tako prišel do napačne in zmotne davčne osnove, s plačilom katere je njega in njegovo družino potisnil na rob eksistence. Predvsem se mu zdi nepravilno, da je bila 3. 12. 1998 izdana odločba, to je en dan pred zaslišanjem na davčnem uradu (4. 12. 1998). Vztraja, da se mu pri ugotovitvi davčne osnove upoštevajo stroški dela in stroški storitev. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi ter toženi stranki naloži, da mu povrne napačno odmerjeno in plačano davčno obveznost, skupaj s pripadajočimi obrestmi ter naloži plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se v celoti strinja z razlogi iz izpodbijane odločbe in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje (2. odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS). Med strankama je nesporno, da je tožnik zavezanec za plačilo davka od dohodkov iz dejavnosti po določbi 38. člena ZDoh, ki določa, da se davek iz dejavnosti plačuje tudi od dohodkov, doseženih z rejo perutnine in drugih živali, ki ni vezana na doma pridelano krmo. Ni sporno, da davčni zavezanec napovedi za odmero davka od dohodkov iz dejavnosti za leto 1997 ni vložil, zato je davčni organ pravilno na podlagi 39. člena ZDavP davčno osnovo ugotovil z oceno, saj navedeni člen določa, da davčni organ ugotovi davčno osnovo z oceno, če davčni zavezanec ne vloži davčne napovedi ali ne predloži davčnega obračuna davčnemu organu ali jo vloži oziroma predloži brez podatkov, potrebnih za ugotovitev davčne obveznosti. Tudi podlagi za ugotovitev davčne osnove z oceno tožnik ne ugovarja, ugovarja pa višini ocene, ker se po njegovem mnenju pri višini ni upoštevalo njegovih stroškov dela in stroškov poslovanja. Po presoji sodišča je že tožena stranka v izpodbijani odločbi tožniku pravilno pojasnila, da je bil dolžan voditi ustrezne evidence po določbi 27. člena ZDavP, po 2. odstavku 1. člena Odredbe ter po 14. členu Pravilnika in ker za svoje zatrjevane stroške nima ustreznih evidenc oziroma verodostojnih knjigovodskih listin, jih davčni organ ni mogel upoštevati pri ugotovitvi višine davčne osnove z oceno. Tožnik je bil že na prvem zaslišanju pri davčnem organu v oktobru 1998 seznanjen z višino dohodka iz naslova reje perutnine v višini 921.926,54 SIT. Svojih zatrjevanj, da je v zvezi z to dejavnostjo imel tudi druge stroške, razen tistih, ki so bili zajeti v stroškovniku podjetja AAA, ni izkazal z dokazili, kljub temu, da mu je davčni organ po vloženi pritožbi dal možnost, da dokazila v zvezi s stroški predloži. Ker tožnik tudi v tožbi, razen ponavljanja pritožbenih navedb ne predloži nobenih dokazov, sodišče njegovim ugovorom ne more slediti. V zvezi s seznamom dogodkov, ki jih je tožnik priložil svoji tožbi, pa sodišče ugotavlja, da je davčni organ obnovil postopek o odmeri dohodnine za leto 1997, potem ko je bila izdana odločba o odmeri davka od dohodkov iz dejavnosti. Sodišče tožniku pojasnjuje, da gre za dva različna postopka, zato datum zapisnika o zaslišanju v zvezi z vloženo pritožbo zoper odločbo o odmeri davka od dohodkov iz dejavnosti z dne 4. 12. 1998 ne vpliva na datum odločbe o obnovi postopka (3. 12. 1998). Sodišče tudi kršitev ustavnih določb, kot jih navaja tožnik v tožbi, ni našlo.

Glede na navedeno je sodišče potem ko je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in na zakonu utemeljen, tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS.

Sodišče je v tem upravnem sporu odločalo le o zakonitosti upravnega akta in v takem primeru glede na določbo tretjega odstavka 23.člena ZUS, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.