Jedro

Direktne emisije, ki so brez pravnega naslova, so vedno prepovedane, tudi takrat, ko ne presegajo krajevno običajne mere oziroma, ko ne povzročajo znatnejše škode.

Ob nesporni ugotovitvi, da se odtekanje meteornih voda s strehe na isti način izvaja že vsaj od leta 1980 ter da se je tožnik izvrševanju služnosti uprl šele v letu 2013, torej je od začetka izvrševanja služnosti že poteklo 20 let, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je toženka priposestvovala služnostno pravico odtekanja meteornih voda na takšen način in je s tem pridobila pravni naslov za uporabo nepremičnine tožnika v tem obsegu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka mora v petnajstih dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene pritožbene stroške v znesku 349,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna odstraniti žičnato ograjo z betonskega stebra, ki stoji na severni strani parc. št. 1 k. o. X, tik ob glavni cesti, ter da je dolžna na lesenem objektu, ki stoji na stavbni parceli 2 k. o. X, v neposredni bližini objekta, last tožeče stranke, ki stoji na parc. št. 1 k. o. X, na delu strehe, ki meji s parcelo št. 1 k. o. X, to je na vzhodni strani, namestiti žleb in snegobrane tako, da meteorne vode z vzhodne strani strehe tega objekta ne bi odtekale na parc. št. 1 k. o. X, iztok žlebov pa mora biti na zahodni strani strehe (I. točka izreka). Sklenilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 564,25 EUR (II. točka izreka).

2. Zoper v uvodu navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožnik. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku s stroškovno posledico ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje pred drugim sodnikom. Meni, da je sodišče prve stopnje več pozornosti posvečalo sosedskim odnosom, kot pa reševanju pravnega vprašanja. Tožnika boli, da mu sodišče očita, da je novo zgrajeni objekt zgrajen bližje posestni meji pravdnih strank in bližje leseni lopi toženke, kar je absolutno protispisna trditev. Iz dokaznega postopka je razvidno, da je sedanji objekt postavljen natanko tam, kjer je prej stal stari objekt, torej 1 m od posestne meje ter, da je objekt zgrajen v skladu z gradbeno dokumentacijo ter v skladu s soglasjem toženke. Za ugotovitev, da je objekt postavljen bližje posestni meji, sodišče ne navede prepričljivih razlogov. Verjeti pričam A., B. in C. je skrajno neresno, saj te priče ničesar ne vedo o sami gradnji objekta ter njenih gabaritih. Iz izpovedbe priče D. izhaja, da je novi objekt na istem mestu, kot stari. Priča B. pa je pristranska in polna sovraštva do E. nikoli ni bila na kraju samem. Priča C. pove, da je bilo prej več prostora, ne pove pa v katerem delu, priča Pegam pa o sporni zadevi ni vedela povedati ničesar. Pritožba glede na navedeno meni, da je dokazni sklep sodišča, da novi objekt ni postavljen na mestu starega, v nasprotju s 8. členom ZPP. Drži, da pred izgradnjo novega objekta tožnik direktno ni zahteval, da toženka na svoj leseni objekt namesti snegobrane in uredi odtekanje meteornih voda, vendar to ne pomeni, da emisije niso obstajale in da je z njimi tožnik soglašal oziroma, da ga niso motile. Tožnik je takšno stanje zaradi dobrih sosedskih odnosov toleriral. Toženka ni pokazala kakšne pripravljenosti, da prepreči prepovedane misije, ki obstajajo najmanj od leta 1980, ko je zamenjala kritino na samem lesenem objektu. Toženka je navajala, da se na streho lesene lope snegobrani in žlebi ter odtoki ne dajo postaviti, kar pa ni res, in je tožnik v tej smeri predlagal izvedenca ustrezne stroke. Sodišče pa temu predlogu ni sledilo, zaradi česar je v tej smeri dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Pri uveljavljanju pravnega varstva pred emisijami s sosednjega zemljišča ni pomembno, ali je zgradba zgrajena v skladu z izdanimi upravnimi dovoljenji. Pomembno je, da objekt, ki stoji na toženkinem zemljišču, na zemljišče tožnika deluje negativno, v smislu določbe 87. člena SPZ. Direktne emisije, ki so brez pravnega naslova, so vselej prepovedane, toženka pa nima pravnega naslova in je napačno sklepanje izpodbijane sodbe, da ima toženka pravni naslov, ki ga sodišče prve stopnje vidi v priposestvovanju služnosti. V tej smeri toženka tudi ni postavila zahtevka, niti v tej smeri ni podala trditev. Nerazumljivo in v nasprotju z izvedenimi dokazi je tudi sklepanje izpodbijane sodbe, da je tožnik žičnato ograjo pripel na steber sam. Tega vsekakor tožnik ni storil, pač pa je to storila toženka. Sam tožnik zaslišan kot stranka je to odločno zanikal, priča D. D., prav tako pove, da je toženka mrežo kar sama pripela na steber. Toženka tudi za tak poseg v lastninsko pravico tožnika nima pravnega naslova. Ne gre za prepovedano emisijo, pač pa za vznemirjanje, ta pa ne zastara niti se ne more priposestvovati.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila ter predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz tožbene trditvene podlage izhaja, da ima toženka na svoji parceli postavljeno leseno lopo, katere streha na vzhodni strani sega na tožnikov svet, zato vsa meteorna voda z vzhodne strani strehe odteka na tožnikovo parcelo, ker toženka na tej strani strehe nima nameščenih žlebovov, kot tudi ne snegobranov, ki bi v primeru snežnih padavin preprečevali padanje snega s strehe toženke na tožnikovo parcelo.

6. Glede na trditveno podlago je pravna podlaga za tožbeni zahtevek namestitve žlebov in snegobranov ob splošni določbi o prepovedi medsebojnega vznemirjanja (73. člen Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju SPZ) določba 75. člena SPZ, predvsem pa določba 87. člena SPZ, ki ureja odtekanje meteornih voda in ki nalaga lastniku, da stori vse potrebno, da meteorne padavine s strehe njegove zgradbe ne odtekajo oziroma ne padajo na tujo nepremičnino.

7. Pravilno je pritožbeno stališče, da so direktne emisije, ki so brez pravnega naslova, vedno prepovedane, tudi takrat, ko ne presegajo krajevno običajne mere oziroma, ko ne povzročajo znatnejše škode Takšno emisijo pa predstavlja po mnenju pritožbenega sodišča tudi odvodnjavanje meteornih voda ter padanje snega s strehe.

8. Iz toženkinih ugovornih navedb izhaja, da je bila na njeni leseni lopi kritina iz opeke že od leta 1980, prej pa je bila lopa krita s slamo, s katere sta ravno tako odtekala dež in sneg. Tožnika odtekanje dežja s strehe objekta toženke ni motilo, vse dokler tožnikov sin ob meji ni zgradil novega gospodarskega poslopja.

9. Toženka je torej navedla vsa dejstva, ki predstavljajo dejanski stan pravne norme priposestvovanja stvarne služnosti. Ker mora sodišče sporno pravno razmerje presoditi z vidika vseh možnih pravnih podlag, ki izhajajo iz dejanskih navedb pravdnih strank, se je sodišče prve stopnje do vprašanja priposestvovanja stvarne služnosti toženke moralo opredeliti.

10. Po drugem odstavku 217. člena SPZ za priposestvovanje stvarne služnosti zadošča, da je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost 20 let, lastnik služeče stvari pa temu ni nasprotoval. Enako je bilo določeno v 54. členu prej veljavnega Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo na podlagi prvega odstavka 266. člena SPZ.

11. Ob nesporni ugotovitvi, da se odtekanje meteornih voda s strehe na isti način izvaja že vsaj od leta 1980 ter da se je tožnik izvrševanju služnosti uprl šele v letu 2013(1), torej je od začetka izvrševanja služnosti že poteklo 20 let, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je toženka priposestvovala služnostno pravico odtekanja meteornih voda na takšen način in je s tem pridobila pravni naslov za uporabo nepremičnine tožnika v tem obsegu.

12. Ker se lahko stvarne služnosti ustanovijo na služeči nepremičnini v korist druge gospodujoče nepremičnine, z namenom, da se omogoča njeno kakovostnejšo ali učinkovitejšo uporabo, je zmotno materialnopravno izhodišče sodišča prve stopnje, da je toženka priposestvovala tudi služnostno pavico uporabe stebra tožnika za uporabo pripetja toženkine ograje. Kljub navedenemu zmotnemu materialnopravnemu izhodišču pa je zahtevek iz tega naslova prvo sodišče pravilno zavrnilo, saj toženki ni mogoče očitati protipravnosti.

13. Zaščito pred vznemirjanjem lahko zahteva lastnik stvari, če kdo tretji protipravno poseže v njegovo lastninsko pravico (99. člen SPZ). Lastninska pravica je pravica imeti stvar v posesti, jo uporabljati in jo uživati ter z njo razpolagati. Navedena upravičenja pa lahko omeji po svoji volji tudi lastnik sam, bodisi z izrecno izjavo volje ali s konkludentnimi dejanji.

14. Iz izvedenega dokaznega postopka, ki mu toženec ni ugovarjal izhaja, da je pokojni mož toženke kmalu po letu 1975 na star steber, ki je bil v lasti tožnika z njegovo privolitvijo pripel ograjo. Ali je ograjo okoli leta 2002, ko je na istem mestu nov steber zgradil sin tožnika, pripel nazaj tožnik ali toženka, pravno ni pomembno, pravno pomembna oziroma ključna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bilo za postavitev ograje na steber dano dovoljenje oz. soglasje tožnika, kar izključuje protipravnost tožničinega posega v lastninsko pravico tožnika.

15. Pritožbeni preizkus je torej pokazal, da je bilo dejansko stanje v postopku na prvi stopnji popolno in pravilno ugotovljeno, prav tako pa tudi ni bilo niti uveljavljanih niti tistih procesnih kršitev, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti. V postopku na prvi stopnji ni bila zagrešena očitana absolutna bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena, saj ima izpodbijana sodba jasne in razumljive razloge o vseh odločilnih dejstvih, zato se jo da preizkusiti, prvo sodišče pa je tudi glede vseh pravno relevantnih dejstev v obrazložitvi izpodbijane sodbe podalo prepričljive in na dokazih temelječe razloge, na podlagi katerih je sprejelo pravilno in z 8. členom ZPP skladno dokazno oceno.

16. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter na podlagi 335. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

17. Tožnik je s pritožbo propadel, zato mora svoje stroške zanjo kriti sam. Hkrati pa mora po prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena istega zakona, toženki povrniti njene stroške za odgovor na pritožbo, ki znašajo 349,90 EUR, upoštevaje vrednost spornega predmeta in Odvetniško tarifo in ki obsegajo nagrado za postopek po tar. št. 3210 ZOdvT v višini 283,20 EUR in materialne stroške po tar. št. 6602 v višini 20,00 EUR ter 22 % DDV. V primeru zamude s plačilom bo tožnik dolgoval še zakonske zamudne obresti od navedenega zneska v skladu s prvim odstavkom 299. člena in prvem odstavkom 378. člena OZ.

Op. št. (1): Pravno nepomembno je v pritožbi zatrjevano dejstvo, da je emisijo zaradi dobrih sosedskih odnosov toleriral, čeprav z njo ni soglašal, kajti 20-letno izvrševanje in s tem povezano ne nasprotovanje lastnika zemljišča, namreč pomeni tudi to, da pridobitelj služnosti uporablja tuje zemljišče v prepričanju, da mu pravica gre, ker lastnik njen ne nasprotuje. Sicer pa tožnik tudi v pritožbi navaja, da pred izgradnjo novega objekta ni direktno zahteval, da toženka na svoj leseni objekt namesti snegobrane in uredi odtekanje meteornih voda.