Jedro

Okoliščine, ki predstavljajo konstitutivni element kaznivega dejanja, je moč upoštevati tudi kot obteževalne okoliščine, če to opravičuje njihova intenzivnost.

Izrek

Zahteva zagovornikov obsojene K.L. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojena K.L. je dolžna plačati povprečnino v znesku 900 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 31.8.2006 K.L. spoznalo za krivo storitve dveh kaznivih dejanj goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 217. člena KZ in dveh kaznivih dejanj goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ ter ji po drugem odstavku 47. člena KZ izreklo enotno kazen tri leta zapora. Po drugem odstavku 52. člena KZ obsojenki ni preklicalo pogojne obsodbe, izrečene s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 20.10.2003 v zvezi s sodbo istega sodišča z dne 8.4.2005 za kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je oškodovancem prisodilo premoženjskopravne zahtevke, in sicer N.L. v višini 7.641.612,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 9.9.2000 dalje do plačila; U.S. v znesku 9.670.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 5.8.1999 dalje do plačila in v znesku 1.262.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 8.12.1999 dalje do plačila; A.M. v znesku 1.850.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 7.1.2002 dalje do plačila; M.E. v znesku 1.700.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 21.1.2002 dalje do plačila. Na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP je obtoženki naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka in povprečnino v znesku 150.000,00 SIT oziroma 625,94 EUR. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 20.2.2008 ob delni ugoditvi pritožbi zagovornikov obtožene K.L. in ugoditvi pritožbi okrožnega državnega tožilca izpodbijano sodbo spremenilo v odločbi o kazenski sankciji tako, da je obtoženi K.L. kazni, določene za posamezna kazniva dejanja zvišalo, v odločbi o preklicu pogojne obsodbe pa tako, da se pogojna obsodba, ki je bila izrečena s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 20.10.2003 v zvezi s sodbo istega sodišča z dne 8.4.2005, v kateri ji je bila za kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ določena kazen eno leto zapora, s preizkusno dobo v trajanju štirih let, prekliče; po tretjem odstavku 52. člena KZ je obtoženki upoštevaje kazen eno leto zapora iz preklicane pogojne obsodbe kot določene in določenih kazni iz sodbe Višjega sodišča po 2. točki drugega odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen pet let in šest mesecev zapora. V odločbi o premoženjskopravnem zahtevku je sodbo spremenilo tako, da je obtoženka dolžna plačati N.L. znesek 21.563,02 EUR (5.167.362,00 SIT) z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 9.9.2000 dalje do plačila, s presežkom 10.324,86 EUR (2.474.250,00 SIT) pa je oškodovanca napotilo na pravdo. V preostalem delu je pritožbo zagovornika obtožene zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočno sodbo so zagovorniki obsojenke K.L. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka in drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodbe. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da izpodbijani sodbi spremeni tako, da izreče zavrnilno in oprostilno sodbo oziroma podrejeno, da v celoti razveljavi izpodbijani sodbi ter zadevo vrne v novo odločitev sodišču prve stopnje. Hkrati predlagajo, da Vrhovno sodišče v skladu z določilom četrtega odstavka 423. člena ZKP odredi, da se izvršitev pravnomočne sodbe odloži oziroma prekine.

3. Vrhovni državni tožilec mag. A.F. je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, predlagal, naj Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrne. Navaja, da je glede višine protipravne premoženjske koristi, odločilne za pravno kvalifikacijo, zavzelo stališče že Višje sodišče v Ljubljani v napadeni sodbi, kjer je soglašalo z razlogi sodišča prve stopnje, zato so odveč razlogovanja v zvezi z zastaranjem, saj je pravna kvalifikacija pravilna. Sodbi imata razloge, da se je lažnivo prikazovanje nanašalo na namen in realno možnost pridobiti vozilo prestižne znamke oziroma stanovanje v povezavi z denarjem, ki ga je prejela: gre za lažnivo prikazovanje namenske uporabe denarja in ne za vprašanje zatrjevanja ugodnejših pogojev, ki glede na zahtevo naj ne bi bili lažni. Sodbi imata tudi razloge glede namena pridobitve protipravne premoženjske koristi; če zahteva z njimi ne soglaša, pa uveljavlja le razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pogrešanje razlogov glede navzven vidnega premoženja se ne nanaša na odločilna dejstva, pomeni pa uveljavljanje razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

B.

4. Zagovorniki uveljavljajo kršitev določb kazenskega zakonika o zastaranju pregona. Menijo, da bi bilo obsojenki očitano dejanje, upoštevaje modifikacijo obtožbe s strani tožilstva na glavni obravnavi dne 6.6.2006, ko je skupni znesek premoženjskopravne koristi znižalo na 5.167.326,00 SIT, pravilno kvalificirati po prvem odstavku 217. člena KZ, saj glede na v Uradnem listu objavljeno povprečno plačo za april 1999 (105.130,00 SIT), ni podan kvalifikatorni element po drugem odstavku navedenega člena, to je velika premoženjska korist. Ob pravilni pravni opredelitvi dejanja bi sodišče moralo uporabiti v času storitve kaznivega dejanja veljavni KZ (Ur. L. RS 63/94 z dne 13.10.1994), ki je za obsojenko ugodnejši, saj določa krajše zastaralne roke in izdati zavrnilno sodbo, ker je kazenski pregon sledeč določbi 6. točke 112. člena KZ v zvezi s 5. točko prvega odstavka 111. člena KZ absolutno zastaral. 5. Sodišči prve in druge stopnje sta glede pravne opredelitve obsojenki očitanega dejanja pravilno upoštevali celoten znesek, ki ga je obsojenka naklepno z goljufivim ravnanjem izvabila od oškodovanca B.J. iz N.L., ki znaša 11.431.612,00 SIT ter dejanje tudi pravilno kvalificirali po drugem odstavku 217. člena KZ, saj navedeni znesek presega veliko premoženjsko korist, kar pomeni, da so v opisu dejanja v izreku navedeni vsi zakonski znaki kvalificirane goljufije. Sodišče prve stopnje je v sodbi pojasnilo, da je upoštevaje višino neto povprečne plače v Republiki Sloveniji v oktobru 1998 (81.375,00 SIT), nastala oškodovancu velika premoženjska škoda že z njegovim prvim nakazilom na P. Slovenija za vozilo U.S., ki je bilo izvršeno 1.10.1998, in sicer v višini 4.078.650,00 SIT, z gotovino prejeto od B.J. v skupnem znesku 7.287.000,00 SIT pa se je škoda le še povečevala. Del škode, ki jo je obsojenka oškodovancu vrnila po vztrajnem terjanju mnogo kasneje, ne vpliva na pravno opredelitev storjenega dejanja, pač pa je pomemben pri ugotavljanju višine premoženjskopravnega zahtevka. Ob povedanem trditve zagovornikov o zastaranju niso utemeljene, saj kazenski pregon za kaznivo dejanje po drugem odstavku 217. člena KZ absolutno zastara šele v dvajsetih letih od dneva storitve.

6. Trditev vložnikov, da je podana absolutna bistvena kršitev določil ZKP, ker sodba Višjega sodišča v Ljubljani v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so napadale prvi del sodbe sodišča prve stopnje ni obrazložena, ostaja na ravni splošnega zatrjevanja. Zahteva ne konkretizira do katerih pritožbenih navedb se ni opredelilo sodišče druge stopnje in kako naj bi ta opustitev vplivala ali bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, zato zatrjevanih kršitev ni moč preizkusiti.

7. Ne gre pritrditi zahtevi, da je Višje sodišče v Ljubljani pri odločanju o preklicu pogojne obsodbe izrečene s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 20.10.2003, v zvezi s sodbo istega sodišča z dne 8.4.2005, kršilo kazenski zakonik v obsojenkino škodo, ker je spregledalo, da je obsojenka izpolnila posebni pogoj, določen v citirani pogojni obsodbi, saj je vsem oškodovancem v celoti povrnila njihove premoženjskopravne zahtevke. Iz obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje je razvidno, da je sodišče pri odločitvi o preklicu navedene pogojne obsodbe po pribavi kazenskega spisa, poleg istovrstnosti storjenih kaznivih dejanj, okoliščine, da je četrto sedaj obravnavano kaznivo dejanje storila po izrečeni pogojni obsodbi, upoštevalo tudi dejstvo, da je obsojenka s svojim ravnanjem oškodovala 27 oškodovancev, pri čemer pa do poteka izpolnitvenega roka petim oškodovancem še vedno ni povrnila škode.

8. Ne gre za kršitev kazenskega zakona, če pritožbeno sodišče kot obteževalno okoliščino upošteva, višino s kaznivimi dejanji povzročene premoženjske škode. Zagovorniki pravilno ugotavljajo, da je velika premoženjska škoda povzdignjena na stopnjo znaka kaznivega dejanja goljufije po drugem odstavku 217. člena KZ in da jo je že zakonodajalec upošteval kot obteževalno, ko je za kvalificirano goljufijo predpisal hujšo kazen, vendar pa je okoliščine, ki predstavljajo konstitutivni element kaznivega dejanja moč upoštevati tudi kot obteževalne okoliščine, kadar to opravičuje intenzivnost te okoliščine. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je obsojenka z dejanjem opisanim pod točko 1 sodbe od oškodovanca B.J. izvabila kar 11.431.612,00 SIT, z dejanjem opisanim pod točko 2 sodbe od U.S. 10.932.000,00 SIT, z dejanjem opisanim pod točko 3 sodbe od A.M. in M.E. 3.800.000,00 SIT in z dejanjem opisanim pod točko 4 sodbe od S.V. 700.000,00 SIT. Zato je presoja sodišča druge stopnje, ko je pritrdilo državnemu tožilcu, da si je obtoženka pridobila velike zneske in da je oškodovancem povzročila veliko premoženjsko škodo, ki pri dejanjih pod točkama 1 in 2 pomenita kvalifikatorno okoliščino in hujšo obliko kaznivega dejanja goljufije, pravilna.

9. Zahteva s trditvami, da obsojenka glede na opis dejanj pod točko 2 sodbe ni izpolnila enega od zakonskih znakov očitanega ji kaznivega dejanja, in sicer lažnivega prikazovanja okoliščin, saj ni imela nobenega vpliva na vsebino z U.S. sklenjene kupoprodajne pogodbe in posledično ni mogla nikomur ničesar lažnivega prikazovati ter z vsebino pogodbe S. tudi ni mogla spraviti v zmoto, graja sprejeto dokazno oceno, utemeljuje torej zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Po določilu drugega odstavka 420. člena ZKP z zahtevo za varstvo zakonitosti pravnomočne sodbe ni mogoče izpodbijati zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

10. Zahteva očita sodiščema prve in druge stopnje zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja tudi z navedbami, da obsojenka ni lažno navajala, da bo uredila nakup A. pod ugodnejšimi pogoji, saj je to tudi dejansko storila; z zatrjevanjem odsotnosti prilastitvenega namena, kot tudi z navedbami, da se med postopkom ni ugotovilo, da bi se zaradi storjenih dejanj povečalo premoženje obsojenke oziroma koga drugega. Iz zgoraj navedenih razlogov teh trditev ni moč upoštevati v okviru tega izrednega pravnega sredstva.

11. Zatrjevane kršitve po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP niso podane, poleg tega pa je zahteva za varstvo zakonitosti vložena tudi iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dovoljeno. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornikov obsojene K.L. za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

12. Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbi 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je povprečnina odmerjena v skladu z določbo tretjega odstavka 92. člena ZKP.

13. Glede na vsebino zahteve Vrhovno sodišče ni našlo podlage za odložitev izvršitve kazni obsojeni do odločitve o vloženem izrednem pravnem sredstvu.