Jedro

V postopku mora biti ugotovljeno, na kakšni podlagi je občina razlastitveni upravičenec. Razlastitveni upravičenec mora tudi izkazati, da ima zagotovljena sredstva za odškodnino v realni višini.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za pravosodje in upravo z dne 26.5.1992 odpravi.

Obrazložitev

Tožena stranka je ugotovila, da je izrek prvostopne odločbe nepravilen, ker je skupaj s stavbo bilo razlaščeno tudi zemljišče parc. št. 408/7, ki je že prešlo v družbeno lastnino in je v uporabi lastnikov stavbe. Zato se zemljišče ne more ponovno prenesti v družbeno lastnino, temveč na njem preneha le pravica uporabe tožnikov - lastnikov stavbe. Zato je z izpodbijano odločbo odpravila odločbo oddelka za varstvo okolja in urejanje prostora občine z dne 4.4.1992 ter na podlagi 1. odstavka 242. člena zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) sama rešila stvar. Odločila je, da se v korist občine razlasti objekt - poslovna stavba, ki stoji na družbenem zemljišču parc. št. 408/7 in katera je po podatkih zemljiške knjige v solasti tožnikov, ki sta razlaščeno stavbo skupaj s pripadajočim zemljiščem parc. št. 408/7 z dnem pravnomočnosti odločbe dolžna izročiti razlastitveni upravičenki. Vse pritožbene ugovore je zavrnila z obrazložitvijo, da splošnega interesa ni potrebno posebej ugotavljati, ker je le-ta ugotovljen s sprejetjem zazidalnega načrta za območje urejanja M 10/1-del (1. odstavek 16. člena zakona o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZR, Uradni list SRS, št. 5/80, 30/87, 20/89). Odškodnina ni stvar tega postopka, zato v tem postopku zadostuje cenitev nepremičnine po zapriseženem sodnem cenilcu in dokazilo, da so sredstva v ugotovljeni višini zagotovljena.

Tožnika v tožbi izrecno uveljavljata tožbena razloga napačne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in smiselno kršitve pravil postopka. V obrazložitvi navajata, da pravica uporabe na zemljišču parc. št. 408/7 v korist vsakokratnega lastnika nadzidane stavbe ni vpisana v vložno številko, kot je to navedeno v izreku sporne odločbe. Izrek je tako nedoločen in v posledici tega neizvršljiv.

Nepremičnina se sme razlastiti, če je to v splošnem interesu potrebno med ostalim za graditev gospodarskih, stanovanjskih in komunalnih objektov (2. člen ZR). Kot razlog za razlastitev tožena stranka navaja, da je za realizacijo ZN M 10/1 del potrebno porušiti sporni objekt tožnikov in tako ni jasno, ali je namen razlastitve porušitev objekta ali gradnja. Zakon res določa, da je splošni interes ugotovljen s prostorskim izvedbenim aktom, če je na določenem zemljišču predvidena graditev po namenu določenega objekta. Vendar samo obstoj takega akta ne zadostuje, temveč mora biti podan tudi namen izgradnje. Tožena stranka namena izgradnje ne ugotavlja, niti to ni razvidno iz upravnih spisov. Poleg tega je v tekstualnem delu ZN glede meje območja proti SV določeno, da meja poteka med parcelami št. 1830 in 408/2 (4. člen), kar ni v skladu z grafično prilogo, ki je njegov sestavni del, saj parc. št. 1830 ne omejuje tega območja. Zato tak ZN ne more biti podlaga za ugotovljeni splošni interes. Občina lahko predlaga razlastitev, če nepremičnino potrebuje za svojo dejavnost (1. odstavek 6. člena ZR). Če občina zemljišča ne potrebuje za svojo dejavnost, lahko predlaga razlastitev, če je gradnja objekta predvidena z družbenim planom oz. je stavba, za katero se predlaga razlastitev, v kompleksu zemljišč, ki so v družbeni lastnini (2. odstavek 6. člena). Toda upravna organa ne ugotavljata, na kakšni podlagi je občina razlastitvena upravičenka. Ne glede na določbo 2. odstavka 6. člena zakona menita, da občina ne more predlagati razlastitve, če gre zgolj za prenos nepremičnine na drugo družbeno pravno osebo. Pogoj, da razlastitveni upravičenec ima zagotovljena sredstva za plačilo odškodnine, je izkazan, če so izpolnjeni pogoji po 41. členu zakona. Ne zadostuje torej zgolj cenilni zapisnik. Poleg tega je tožena stranka prezrla, da je odločila, da gre za razlastitev poslovne stavbe, iz predloženega cenilnega zapisnika pa je razvidno, da je bila nepremičnina ocenjena kot stanovanjska hiša. Znano je, da je cena poslovnih prostorov enaka dvakratni ceni stanovanjskih prostorov. Tožnika sta v upravnem postopku predložila cenitev z dne 20.3.1992, ki predstavlja skoraj trikratni znesek cenitve cenilca, ki je bila podlaga za odločitev. Poleg tega občina nima na razpolago sredstev za odškodnino, ampak sklad stavbnih zemljišč, s čemer se tožena stranka ni ukvarjala. Predlagata, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka odgovora na tožbo ni vložila, poslala pa je upravne spise.

Prizadeta stranka na tožbo ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

Nepremičnina, na kateri ima kdo lastninsko pravico, se sme razlastiti le ob pogojih ZR. Pogoj za razlastitev je ugotovitev splošnega interesa, ki je ugotovljen, kadar je s prostorskim izvedbenim aktom na določenem zemljišču predvidena graditev po namenu določenega objekta (16. člen ZR), kot to pravilno ugotavlja že tožena stranka. V obravnavanem primeru je to zazidalni načrt za območje urejanja M 10/1 - del, po katerem je predvidena gradnja poslovne stavbe tudi na spornem zemljišču (in sicer na delu, preostali del pa je sestavni del funkcionalnega zemljišča predvidenega objekta). S tem je splošni interes ugotovljen, saj zakon ne predpisuje, da bi posebej moral biti še izkazan namen gradnje. Zato ta ugovor ni utemeljen. Utemeljen pa je nadaljnji ugovor glede razlastitvenega upravičenca. Zakon določa, kdo je lahko razlastitveni upravičenec (6. člen). Občina je lahko razlastitveni upravičenec, če nepremičnino potrebuje za svojo dejavnost, s tem, da se ne šteje, da jo potrebuje za svojo dejavnost, če jo potrebuje za graditev objektov za prodajo ali prenos na druge družbeno-pravne osebe (1. odstavek cit. člena). Če občina zemljišča ne potrebuje za svojo dejavnost, lahko predlaga razlastitev, če je gradnja objekta ali izvedba drugih del predvidena z družbenim planom oz. je stavba, za katero se predlaga razlastitev, v kompleksu zemljišč, ki so v družbeni lastnini (2. odstavek 6. člena). Občina se v predlogu za razlastitev sklicuje le na 6. člen zakona, ne da bi navedla dejansko podlago bodisi iz 1. ali 2. odstavka cit. člena, na podlagi katere ji gre položaj razlastitvenega upravičenca. S tem vprašanjem se tudi upravna organa nista ukvarjala. Zato je ta tožbeni ugovor utemeljen. V dopolnjenem postopku bo zato potrebno ugotoviti ali gre občini položaj razlastitvene upravičenke zato, ker sporno nepremičnino potrebuje za svojo dejavnost (1. odstavek 6. člena) ali pa gre za situacijo iz 2. odstavka 6. člena zakona. Ker določba 2. odstavka 6. člena predstavlja izjemo, bi občini šel položaj razlastitvene upravičenke, če so izpolnjeni v tej določbi predpisani pogoji. Nasprotno stališče tožnikov tako nima podlage v zakonu.

Tožena stranka pravilno ugotavlja, da je predlogu za razlastitev bil priložen cenilni zapisnik za sporno nepremičnino in dokazilo o zagotovljenih sredstvih za plačilo odškodnine v višini, kot je razvidno iz cenilnega zapisnika (21. člen zakona). Točno je tudi, da odškodnina ni stvar razlastitvenega postopka. Vendar cenitev ni sama sebi namenjena, ampak je njen namen v razlastitvenem postopku ta, da razlastitveni upravičenec izkaže, da ima zagotovljena sredstva za odškodnino v realni višini (41. člen zakona). Cenitev, ki je podlaga za sporno odločitev, je bila opravljena 21.4.1991, organ prve stopnje pa je o zadevi odločil šele 4.4.1992. Upoštevajoč tak časovni zamik, je že zaradi takratnih inflacijskih gibanj vprašljiva ugotovljena vrednost nepremičnine. Tak zaključek potrjuje priložena cenitev sodne cenilke in izvedenke z dne 20.3.1992, ki je bistveno višja. Pri tem tudi ni mogoče prezreti, da je sporno stavbo ocenil kot stanovanjsko hišo, v izpodbijani odločbi pa tožena stranka ugotavlja, da se razlasti poslovna stavba. Cene poslovnih prostorov so običajno višje in je tako vprašljivo, ali so zagotovljena realna sredstva za plačilo odškodnine, zaradi česar je ta tožbeni ugovor utemeljen. Glede na navedeno bo razlastitveni upravičenec moral predložiti novo cenitev, ki bo odražala vrednost nepremičnine, ki se dejansko razlašča. Vsi ostali tožbeni ugovori so neutemeljeni. Na podlagi planskih aktov občine sklad stavbnih zemljišč izvaja politiko glede pridobivanja stavbnih zemljišč, ki tudi financira pridobivanje (32. člen zakona o stavbnih zemljiščih, Uradni list SRS, št. 18/84, 32/85, 33/89). Zato se šteje, da je izkazano, da ima občina kot razlastitveni upravičenec zagotovljena sredstva za odškodnino, če je sredstva v ustrezni višini zagotovil sklad stavbnih zemljišč. V obravnavani zadevi se razlašča poslovna stavba, ki stoji na parc. št. 408/7. Tožeča stranka ne izpodbija dejanske ugotovitve, da navedeno zemljišče spada v območje zazidalnega načrta M 10/1 - del, tožnika pa ne moreta uspešno uveljavljati ugovorov, ki se nanašajo na druga zemljišča. Isto velja za ugovore, ki se nanašajo na izrek. V zadnji vrsti izreka pod točko 2 izpodbijane odločbe je res napačno navedena parc. št. 408/7, v kateri je vpisana pravica uporabe, vendar zaradi tega izrek ni neizvršljiv, saj gre za očitno pisno napako, katero pa bo tožena stranka morala odpraviti.

Dejansko stanje je bilo torej pomanjkljivo ugotovljeno, zaradi česar je vprašljivo ali je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno. Izpodbijana odločba je zato nezakonita iz razlogov 1. in 3. točke 1. odstavka 10. člena ZUS, zato je sodišče tožbi ugodilo in jo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena ZUS. Na podlagi določbe 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) je sodišče določbe ZUS smiselno uporabilo kot republiške predpise.