Jedro

Tožnik je svojemu sodelavcu z grožnjo, kričanjem in žaljivkami izrekel besede "mrš, đubre jedno, gnoj, jebemti vse mrtve, jebem ti mater …". Nato je še agresivno stopil k sodelavcu in mu na ta način dodatno zagrozil. Ta se je zato zbal, da bo tožnik z njim fizično obračunal in se tudi zbal za svojo varnost. Tožnik naj bi z agresivnim ravnanjem in žaljivkami nadaljeval tudi zoper vodjo proizvodnje. Tožnik je v navedenem odnosu uporabil neprimerno in nedopustno komunikacijo, ki je za toženko predstavljalo moralno škodovanje, ker je bilo tožnikovo ravnanje storjeno na delovnem mestu in v delovnem okolju, kjer je delalo več delavcev. S tem je izpolnil vse znake kršitve 37. člena ZDR-1. Ni nepomembno, ali je zaradi tožnikovega ravnanja toženka (poleg moralne) utrpela tudi materialno škodo.

Na podlagi prvega odstavka 109. člena ZDR-1 mora biti za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi poleg odpovednega razloga podan še dodaten pogoj, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila pogodba sklenjena. Navedeni pogoj pomeni, da mora biti narava kršitve delavca takšna, da opravičuje takojšnje prenehanje delovnega razmerja (z vročitvijo izredne odpovedi).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo: "I. Ugotovi se, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, izdana 26. 6. 2017, nezakonita in se razveljavi.

II. Ugotovi se, da tožeči stranki delovno razmerje ni prenehalo na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ampak še traja. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki vzpostaviti delovno razmerje, jo pozvati nazaj na delo ter ji v ustrezno evidenco vpisati delovno dobo za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati plačo in ostale prejemke iz delovnega razmerja od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do ponovnega nastopa dela, ter ji po plačilu ustreznih davkov in prispevkov izplačati neto zneske plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posamičnih mesečnih zneskov dalje do plačila, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe.

IV. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 980,49 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila."

2. Zoper navedeno sodbo v celoti se pritožuje toženka iz razloga zmotne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 338. člena ZPP) s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Strinja se, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik naklepno huje kršil druge obveznosti iz delovnega razmerja, ko je sodelavcu A.A. in svojemu nadrejenemu B.B. izrekel neprimerne besede - hujše kletvice ter da za tako ravnanje ni imel nobenega opravičljivega razloga. Ne strinja pa se z ugotovitvijo in napačnim zaključkom, da tožnikovo ravnanje ne izpolnjuje standarda iz 37. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), ki določa, da se je delavec dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca. Prav tako se ne strinja z ugotovitvijo, da tožnik A.A. ni grozil. A.A. je izjavil, da se mu je tožnik ob izpadu začel približevati, zato je bil razburjen in se je zbal za svojo varnost ter se je takoj umaknil in obvestil izmenskega mojstra. Sodišče se do tega ni opredelilo in ni pojasnilo, zakaj je štelo, da tožnik A.A. ni grozil. Očitno se je oprlo na izjavi C.C. in D.D., ki pa ob spornem dogodku nista bila prisotna. Upoštevati je potrebno tudi, da je cel dogodek trajal nekaj ur, saj se tožnik ni pomiril in je z agresijo nadaljeval. To kaže na to, da je bila tožnikova reakcija zelo intenzivna in ni šlo zgolj za manjši verbalni konflikt. Glede na 37. člen ZDR-1 mora biti vedenje delavca takšno, da odraža spoštljiv odnos do sodelavca in s tem do delovnega procesa. Povedano drugače, odnos delavca ne sme biti takšen, da vpliva na delovni proces. Sodišče je ugotovilo, da je bilo ravnanje tožnika prav takšno. Zato je nerazumljiv zaključek, da delodajalcu zaradi takšnega ravnanja tožnika ni nastala nikakršna škoda. Vsekakor je bil moten delovni proces, saj se je z dogodkom posredno ali neposredno ukvarjalo pet delavcev, namesto da bi opravljali svoje delo. Tožnik je bil tudi odstranjen z delovnega mesta, ki ga ni želel zapustiti in so ga morali odstraniti trije varnostniki. Poleg tega je tožnik istega dne ponovno prišel v proizvodnjo in ni upošteval navodil varnostnika, tako da je bilo potrebno poklicati policijo. Zato se toženka ne strinja z zaključki sodišča, da naklepna hujša kršitev tožnika ni bila take narave, da bi onemogočala nadaljevanje delovnega razmerja. Če bi sodišče ugotovilo, da stopnja krivde pri tožniku ni bila tako huda in da bi šlo za enkraten nenaden dogodek, bi to eventuelno lahko opravičevalo tak zaključek. Toženka tudi poudarja, da če se je sodišče že postavilo na stališče, da je izredna odpoved nezakonita, bi moralo ustrezno obrazložiti, zakaj je zavrnilo predlog toženke za sodno razvezo, še zlasti, ker je tudi tožnik že v tožbi navajal, da je bil zaradi dogodka pri toženki še v času tožbe nezmožen za delo in je še vedno v postopku psihiatričnega zdravljenja. Tožnik je izpovedal, da se ne zna opredeliti, ali bi še lahko opravljal delo ("težko je to reči"). Toženka vztraja, da bi se sodišče moralo odločiti za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo poudarja, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da tožnik sodelavcema ni grozil, ampak je močno presegel mejo sprejemljivega komuniciranja. Toženka okoliščine, ki naj bi dokazovale, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče, prikazuje neživljenjsko in pretirano. Tožnikovo ravnanje ni bilo takšno, da bi bili zaposleni pri toženki dejansko ogroženi, da bi potrebovali zaščito v smislu trajne odstranitve tožnika iz delovnega okolja. Prav tako njegovo ravnanje ni bilo tako, da bi ogrozilo delovni proces in poslovanje toženke, da bi bil izrečeni ukrep potreben in zakonit. Pravilna je ugotovitev sodišča, da ni podlage za sodno razvezo. Niso izkazane okoliščine, da tožnik ne bi mogel ostati v delovnem razmerju, niti da ga toženka v primeru ponovitve takšnega ravnanja ne more sankcionirati. Tudi začasne zdravstvene okoliščine na tožnikovi strani ne morejo predstavljati zakonite okoliščine, za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je življenjsko povedal, da mu je bilo na delu težko, vendar da želi opravljati delo na delovnem mestu, ki je zanj primerno.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Toženka v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, vendar pa iz vsebine pritožbe izhaja, da se ne strinja z ugotovitvami glede dejanskega stanja. Zlasti se ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da iz izvedenih dokazov ni mogoča ugotovitev, da je tožnik s svojim ravnanjem A.A. tudi grozil ter da naj bi zaradi tožnikovega ravnanja toženki nastala materialna škoda. Pritožba v navedeni smeri po eni strani ni utemeljena, po drugi strani pa je nerelevantna.

7. Toženka je tožniku v izredni odpovedi očitala, da je naklepoma huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1), ker naj bi naklepoma kršil 37. člen ZDR-1, ki določa, da se je delavec dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo, ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca. Navedeno kršitev zakonskega določila naj bi tožnik storil s tem, ko je 1. 6. 2017 svojemu sodelavcu A.A. z grožnjo, kričanjem in žaljivkami izrekel besede "mrš, đubre jedno, gnoj, jebemti vse mrtve, jebem ti mater …". Nato je še agresivno stopil k A.A. in mu na ta način dodatno zagrozil. A.A. se je zato zbal, da bo tožnik z njim fizično obračunal in se tudi zbal za svojo varnost. Tožnik naj bi z agresivnim ravnanjem in žaljivkami nadaljeval tudi zoper vodjo proizvodnje B.B..

8. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik sodelavcu A.A. ni resno grozil in se agresivno obnašal. Do takšne ugotovite je sodišče prišlo na podlagi izpovedb zaslišanega tožnika ter prič A.A., B.B., D.D. in C.C. ter pisne izjave A.A.. Tožnik je kot invalid III. kategorije opravljal delo v proizvodnji profilov skladno z zdravstvenimi omejitvami. Pri svojem delu je včasih potreboval pomoč sodelavcev, saj je na podlagi invalidske odločbe imel omejitev dvigovanja, potiskanja ali prenašanja bremen, težjih od 10 kg. Izmenski mojster C.C. je povedal, da bi tožnik pri svojem delu moral kdaj dvigovati tudi kakšna težka bremena in da mu je bila pri tem delu (pri profilu, ki se razdvaja, ko je potrebno dati kolut na okroglo mizo) zagotovljena pomoč. Takšno pomoč je tožniku nudil eden od sodelavcev, ki je bil blizu njega. To je lahko bil A.A. ali kdo drug. Tožnik je povedal, da mu je enkrat res pomagal, sicer pa je pomoč odklanjal. Iz skladnih izpovedb tožnika in A.A. izhaja, da je tožnik tudi dan pred spornim dogodkom (31. 5. 2017) pri delu prosil za pomoč, vendar so mu jo sodelavci (tudi A.A.) odklonili iz razloga, da ne bodo opravljali tudi njegovega dela, saj tožniku nič ni. Naslednji dan 1. 6. 2017 je tožnik svoje delo dokončal brez pomoči, kar je očitno opazil tudi A.A. in ko je šel mimo tožnika, ga je "čisto prijazno vprašal, ali danes pa lahko delaš?". Glede na to A.A. pripombo je tožnik povsem utemeljeno razumel, da mu je A.A. rekel: "No vidiš, saj lahko delaš, kaj se zmišljuješ, saj ti nič ni!" Skladno s takšnim razumevanjem A.A. pripombe jo je tožnik štel za nekorektno obnašanje (tožnik je star 58 let, A.A. pa 21 let) in za provokacijo. Zato je tožnik vzkipel in A.A. izrekel sporne besede. Ob izrekanju psovk se je tožnik začel A.A. približevati, ta pa je bil tudi razburjen in glede na to, da se je očitno zavedal svoje provokacije, se je ustrašil in umaknil, saj se je zbal, da bo tožnik z njim fizično obračunal. Od tu dalje pa ni nobenega dokaza, da je imel tožnik tudi kakšne resne namene z A.A. fizično obračunati.

9. Glede na navedeni potek dogodkov je zato povsem pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik A.A. ni resno grozil, kar pa kljub temu, da je bil izzvan ne opravičuje njegovih izrečenih besed. Iz izpovedbe B.B. ne izhaja, da bi se tožnik do njega kakorkoli nasilno obnašal. Je pa tudi z njim nadaljeval z aroganto komunikacijo. Sodišče prve stopnje je torej v celoti pravilno ugotovilo dejansko stanje, da je tožnik v odnosu do A.A. in B.B. uporabil neprimerno in nedopustno komunikacijo, ki je za toženko predstavljalo moralno škodovanje, ker je bilo tožnikovo ravnanje storjeno na delovnem mestu in v delovnem okolju, kjer je delalo več delavcev. S tem je izpolnil vse znake kršitve 37. člena ZDR-1. Ni nepomembno, ali je zaradi tožnikovega ravnanja toženka (poleg moralne) utrpela tudi materialno škodo.

10. Na podlagi prvega odstavka 109. člena ZDR-1 mora biti za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi poleg odpovednega razloga podan še dodaten pogoj, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila pogodba sklenjena. Navedeni pogoj pomeni, da mora biti narava kršitve delavca takšna, da opravičuje takojšnje prenehanje delovnega razmerja (z vročitvijo izredne odpovedi). V zvezi s tem je Vrhovno sodišče RS v zadevi VIII Ips 159/2017 izpostavilo, da to vprašanje, ali delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati niti do poteka odpovednega roka, terja kritično presojo vseh okoliščin konkretnega primera in interesov obeh pogodbenih strank, ob zavedanju, da je izredna odpoved najstrožji ukrep delodajalca v zvezi s kršitvami pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Poleg izredne odpovedi ima namreč delodajalec za sankcioniranje delavca na voljo vsaj še opomin oziroma redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, kot tudi disciplinski postopek. Za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi je zato pomemben razlog oziroma takšne okoliščine, ki terjajo takojšnje prenehanje pogodbe. Dejstvo, da je šlo za hujšo kršitev delovnih obveznosti, ne pomeni nujno tudi tega, da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati niti do poteka odpovednega roka. Zgolj izjemoma je že narava ali teža očitanega dejanja takšna, da lahko privede do popolne izgube zaupanja in s tem možnosti nadaljevanja delovnega razmerja. Izredna odpoved je že v osnovi namenjena za hujše kršitve delovnih obveznosti in je kljub obstoju takšne kršitve potrebno ugotavljati, ali so obstajale okoliščine, ki terjajo takojšnje prenehanje delovnega razmerja.

Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo navedbe toženke v izpodbijani odpovedi, da je tožnik z očitanim ravnanjem presegel mejo sprejemljivega ravnanja in da nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče z delavcem v proizvodnji, ki resno grozi svojim sodelavcem in nasproti sodelavcem in nadrejenemu delavcu uporablja kletvice kot način komuniciranja. Pritožbeno sodišče pa v celoti soglaša z obrazložitvijo in utemeljitvijo sodišča v 12. točki obrazložitve sodbe, da obravnavani pogoj nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja ni podan. K temu še dodaja, da je tožnik, kot vsak invalid, posebej občutljiv na pripombe v zvezi z njegovim zdravstvenim stanjem, še zlasti, če se delavec kljub nezmožnostim za delo trudi, da bi delo opravil, pri tem pa je izpostavljen opazkam sodelavcev, da gre za simulacije. Prav to se je zgodilo tudi v obravnavanem primeru, ko je bil tožnik izzvan, kar je privedlo do njegove impulzivne reakcije, ki sicer ni bila primerna, ne opravičuje pa takojšnjega prenehanja delovnega razmerja, tudi je do takšne tožnikove reakcije prišlo prvič in tako mu ni mogoče očitati ponavljanja tovrstnih ravnanj. Zato tudi ob upoštevanju okoliščin na tožnikovi strani ni mogoče pritrditi toženki, da nadaljevanje delovnega razmerja nikakor ni več mogoče niti do izteka odpovednega roka in bi toženka lahko vendarle tožniku izrekla pisno opozorilo ter ga opozorila na možnost odpovedi v primeru ponovne kršitve delovnih obveznosti, kot je npr. pravilno razlagalo sodišče prve stopnje in se pri tem utemeljeno sklicevalo na primer VII Ips 78/2016. 11. Pritožba neutemeljeno navaja, da se sodišče prve stopnje ni ustrezno izjasnilo o predlogu toženke za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Toženka je tak predlog podala na prvem naroku za glavno obravnavo, pri tem pa se je sklicevala na okoliščine, navedene v izredni odpovedi. To pomeni, da je toženka materialnopravno zmotno sodno razvezo utemeljevala z okoliščinami iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, ne pa z okoliščinami iz prvega odstavka 118. člena ZDR-1. V prvem primeru gre za okoliščine, ko nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče niti do izteka odpovednega roka, v drugem primeru pa za okoliščine, ko to ne bi bilo več mogoče tudi v nadalje. Kljub temu je sodišče prve stopnje preizkusilo trditev toženke, da se delo opravlja v proizvodnji, kjer je povečano tveganje za nastanek poškodb in je zato nesprejemljivo opravljati delo z delavcem, ki ostalim delavcem grozi. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je mogoče sklepati, da tožnik dela v invalidski delavnici ne opravlja tako, da bi pri tem šlo za povečano tveganje za nastanek poškodb. Vsekakor pa ni dokazano, da bi tožnik sodelavcu A.A. grozil, še manj pa, da bi grozil večim sodelavcem (ker je toženka navajala množino). Nobena od zaslišanih prič ni navedla nič v zvezi z okoliščinami, ki bi onemogočale nadaljevanje delovnega razmerja, niti ni toženka podala nobenih dokaznih predlogov za ugotovitev dejstev v zvezi s tem. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da ni podlage za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi.

Pritožba neutemeljeno in neresnično omenja tožnikove navedbe v zvezi z možnostjo nadaljevanja delovnega razmerja. Tožnik je na naroku nasprotoval sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi in vztrajal, da želi delati pri toženki ter je delo, če bi se upoštevalo pogodbo o zaposlitvi, zanj ustrezno. Zgolj spor z enim delavcem ne more biti razlog, da nadaljevanje dela ni mogoče. Navedel je tudi, da ima še 4 leta do upokojitve, kot invalid in starejši delavec pa druge zaposlitve ne bo dobil. Zato je vztrajal pri vrnitvi nazaj na delo. Glede na vse navedeno se tudi pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da je utemeljeno ugodilo reintegracijskemu zahtevku.

12. Pritožbeno sodišče je presodilo le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker je spoznalo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Tožnik z odgovorom na pritožbo ni bistveno prispeval k rešitvi pritožbe. Zato sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 155. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP).