Jedro

Tožnik se ne more uspešno sklicevati na to, da imata na naslovu, na katerem z ženo prebivata, prijavljeno začasno prebivališče tudi njuna dva sinova. Po določbi drugega odstavka 24. člena ZSVarPre se namreč pri ugotavljanju velikosti primernega stanovanja upošteva število oseb, ki imajo na naslovu tega stanovanja stalno prebivališče in na tem naslovu tudi dejansko prebivajo. Razen tega tožnik svojih dveh sinov v prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči ni navedel za družinska člana.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (BPP) za zastopanje v pravdnem postopku Okrajnega sodišča v Murski Soboti opr. št. P 25/2014. V svoji obrazložitvi se sklicuje na določbe 13. in 14. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) in na določbe Zakona o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre). Navaja, da je bilo potrebno ugotoviti ali mesečni dohodek tožnika oziroma njegovega družinskega člana ne presega 2-kratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, ki znaša 265,22 EUR. V takem primeru se namreč na podlagi drugega odstavka 13. člena ZBPP šteje, da bi bilo socialno stanje prosilca in njegove družine ogroženo. Ob smiselni uporabi 27. člena ZSVarPre v zvezi s 14. členom ZBPP se BPP ne odobri samski osebi ali družini, ki ima prihranke oziroma premoženje, ki dosega ali presega višino 48 osnovnih zneskov minimalnega dohodka. Ugotavlja, da tožnik živi v gospodinjski skupnosti skupaj z ženo A.A., ki jo je v smislu 23. člena ZBPP šteti za tožnikovega družinskega člana. Po vpogledu v zemljiško knjigo ugotavlja, da sta tožnik in njegova žena vsak do 1/2 solastnika stanovanjske stavbe št. 27, parc. št. 902, k.o. …. Iz podatkov spletnega portala GURS izhaja, da gre za hišo s 131,50 m2 uporabne površine, ki je ocenjena na 33.323,00 EUR. Ob upoštevanju drugega odstavka 24. člena ZSVarPre in 14. člena Pravilnika o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem ugotavlja, da je kot primerno stanovanje za dvočlansko gospodinjstvo šteti stanovanje do površine 90 m2. Delež, ki presega navedeni normativ, predstavlja 41,5 m2, kar v sorazmernem delu predstavlja vrednost 10.516,388 EUR in ta delež se šteje kot premoženje tožnika oziroma njegove družine. Nadalje po vpogledu v zemljiško knjigo ugotavlja, da sta tožnik in njegova žena v zemljiški knjigi vpisana kot solastnika vsak do 1/2 nepremičnin, ki jih tudi navaja, pri čemer gre po podatkih GURS za kmetijska in gozdna zemljišča v skupni vrednosti 21.413,00 EUR (ob tem, da za 24 parcel, pri katerih je v zemljiški knjigi zaznamba uvedbe postopka komasacije, ni podatkov o vrednosti). Iz potrdila o višini dohodka iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti in priznanih oprostitvah ter olajšavah zavezanca po stanju na dan 30. 6. 2012 izhaja, da je tožnikov dohodek iz osnovne kmetijske in gozdarske dejavnosti od navedenih kmetijskih in gozdnih zemljišč znašal 100,31 EUR, prav toliko tudi dohodek iz osnovne kmetijske in gozdarske dejavnosti njegove žene. Navedena zneska pa sta nižja kot znaša bruto minimalna plača, zato se navedene nepremičnine upoštevajo kot premoženje tožnikove družine. Glede na navedeno ugotavlja, da skupna vrednost nepremičnega premoženja tožnikove družine znaša 34.929,38 EUR. Ta vrednost pa presega znesek 12.730,56 EUR, zato tožnik ne izpolnjuje premoženjskega pogoja po določbah ZBPP in vsebinskega pogoja ni bilo treba ugotavljati.

Tožnik se s takšno odločitvijo tožene stranke ne strinja. V tožbi navaja, da tožena stranka ni pravilno ovrednotila vrednost družinskih nepremičnin, predvsem vrednost stanovanjske hiše, da ni upoštevala, da so vse nepremičnine pod hipoteko, da ni upoštevala, da na navedenem naslovu poleg njega in žene s stalnim prebivališčem živita še njuna dva sinova s prijavljenim začasnim prebivališčem, da je napačno ugotovila, da parcele, ki so zajete v komasacijski postopek, niso ovrednotene, da ni upoštevala, da je na temelju istega premoženja leta 2012 dobil odobreno BPP ter da njegov in ženin mesečni dohodek ne presega 2-kratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, ki trenutno znaša 265,22 EUR. Glede na izračun davka na nepremičnine, ki sta ga z ženo dobila, je hiša vredna 20.523,08 EUR in ne toliko, kot je navedla tožena stranka. Cena se mu zdi previsoko postavljena, saj hiše v tem delu Goričkega nikoli ne bi uspel prodati za takšno ceno. Razen tega imata na tem naslovu prijavljeno začasno prebivališče tudi njuna dva sinova B.B. in C.C. To pomeni, da imata stalno prebivališče sicer drugje in nimata finančnih obveznosti do domačije, vendar se občasno vračata in tedaj rabita prenočišče. Zato se ne strinja z izračunom tožene stranke, da je potrebno upoštevati samo 90 m2, ostalo pa kot presežek njegovega premoženja. Po tej logiki bi z ženo morala ta del viška hiše prodati, da bi si lahko plačala BPP, pri čemer nihče ne bi kupil ene sobe. Torej bi morala prodati celo hišo, da bi si lahko plačala odvetnika, potem pa bi ostala na cesti. Iz družinskih mesečnih dohodkov si namreč odvetnika ne more zagotoviti. Premoženje, ki ga imata z ženo, ni noben luksuz in jima daje le neko minimalno varnost. Brez osnove je tudi odločitev tožene stranke glede ostalega nepremičnega premoženja v vrednosti 21.413,00 EUR. Celotno posestvo je veliko 5 ha, 58 arov in 36 m2, s trenutnim katastrskim dohodkom za oba z ženo 200,62 EUR, kar je manj, kot znaša višina bruto minimalne plače. Zato ne razume, da se premoženje, ki ne daje dohodka v višini bruto minimalne plače, šteje kot dohodek. Če torej zemljišče ne daje zadosti dohodka, potem ni nič vredno, ne pa da bi bilo vredno 21.413,00 EUR. Sicer pa so tudi zemljišča, vložena v komasacijsko območje, po podatkih GURS ovrednotena s cenami, kar dokazuje s prilogo. Ker ima več odprtih sodnih sporov, ki so posledica krivic, ki mu jih povzročajo inštitucije države, politična elita iz preteklosti, mu denar, ki bi ga dobil s prodajo premoženja, ne bi zadoščal, da bi si zagotovil pravno pomoč. Razen tega je celotno premoženje pod hipoteko, zato s premoženjem ne more prosto razpolagati. Njegov mesečni dohodek znaša 444,00 EUR invalidske pokojnine, ženin pa 350,00 EUR pokojnine. Glede na navedeno sodišču predlaga, da mu odobri brezplačno pravno pomoč.

Tožba ni utemeljena.

Pri odločanju o prošnji za dodelitev BPP se ugotavlja finančni položaj prosilca in drugi pogoji, določeni s tem zakonom (tretji odstavek 11. člena ZBPP). Po določbah 14. člena ZBPP se za ugotavljanje finančnega in premoženjskega pogoja prosilca uporabljajo določbe ZSVarPre. V skladu z določbo prvega odstavka 27. člena se BPP ne dodeli, če ima samska oseba ali družina prihranke ali premoženje, ki se upoštevajo po tem zakonu, ki dosega ali presega višino 48 zneskov minimalnega dohodka.

Iz upravnih spisov izhaja, da tožnik živi skupaj z ženo v stanovanjski hiši, katere uporabna površina je 131,50 m2 in katere solastnika sta vsak do ½. Vrednost stanovanjske hiše je po podatkih GURS 33.323,00 EUR. Poleg tega sta tožnik in njegova žena tudi vsak do 1/2 solastnika navedenih nepremičnin, katerih skupna vrednost je po podatkih GURS 21.413,00 EUR.

Ob upoštevanju spisovnih podatkov je tožena stranka po presoji sodišča pravilno ugotovila, da imata tožnik in njegova žena premoženje, ki presega višino 48 osnovnih zneskov minimalnega dohodka, tj. znesek 12.730,56 EUR. Pri tem je po kriteriju iz 2. točke prvega odstavka 24. člena ZSVarPre tudi pravilno štela, da se premoženje tožnika in njegove žene, ki ne daje katastrskega dohodka, višjega od bruto minimalne plače, upošteva kot premoženje. Sam izračun tožene stranke pa je sicer napačen. Po izračunu sodišča namreč premoženje tožnikove družine, upoštevajoč pri tem vrednost presežka primernega stanovanja 10.516,38 EUR in upoštevajoč skupno vrednost kmetijskih in gozdnih zemljišč 21.413,00 EUR (brez upoštevanja podatkov o vrednosti za 24 parcel, pri katerih je v zemljiški knjigi zaznamba uvedbe postopka komasacije), znaša 31.929,38 EUR in ne 34.929,38 EUR, kot je to izračunala tožena stranka. Kljub temu, da je torej izračun tožene stranke napačen, pa premoženje tožnikove družine presega višino 48-osnovnih zneskov minimalnega dohodka, zaradi česar je bilo treba odločitev tožene stranke šteti za pravilno. Ker torej ugotovljena vrednost premoženja tožnikove družine presega vrednost premoženja, določeno v prvem odstavku 27. člena ZSVarPre, je pravilen zaključek tožene stranke, da tožnik premoženjskega pogoja za dodelitev BPP ne izpolnjuje. Zato je tožena stranka po presoji sodišča tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP na podlagi 14. člena ZBPP v zvezi s 27. členom ZSVarPre pravilno zavrnila.

Sodišče zato tožbene ugovore zavrača kot neutemeljene. Tožnik ne more uspeti s pavšalno in ničemer izkazano tožbeno navedbo, da je glede na izračun davka, ki ga sta z ženo prejela, hiša vredna 20.523,08 EUR. Prav tako se ne more uspešno sklicevati na to, da imata na naslovu, na katerem z ženo prebivata, prijavljeno začasno prebivališče njuna dva sinova. Po določbi drugega odstavka 24. člena ZSVarPre se namreč pri ugotavljanju velikosti primernega stanovanja upošteva število oseb, ki imajo na naslovu tega stanovanja stalno prebivališče in na tem naslovu tudi dejansko prebivajo. Razen tega tožnik svojih dveh sinov v prošnji za BPP ni navedel za družinska člana. Tudi ni utemeljena tožbena navedba, da z nepremičninami ne more prosto razpolagati, ker so vse pod hipoteko. Pri slednji gre namreč le za stvarno pravico, ki pa ne posega v lastninsko pravico. To pomeni, da v pravnem prometu ni ovir za razpolaganje z nepremičninami, saj tožnik nepremičnine kljub obremenitvi s hipotekami še vedno lahko proda. Na drugačno odločitev v zadevi tudi ne more vplivati navedba, da so nepremičnine, zajete v komasacijski postopek, ki pri odločanju tožene stranke niso bile upoštevane, ovrednotene. Tožnik tudi ne more uspeti s sklicevanjem na to, da mu je bila na temelju istega premoženja leta 2012 odobrena BPP. Iz odločbe, ki jo je priložil, je razvidno, da je bila z odločbo z dne 30. 8. 2012 BPP odobrena njegovi ženi (in ne njemu). V zvezi s tem je poudariti, da se pri vsaki (novi) prošnji v zvezi z dodelitvijo BPP pogoji za dodelitev BPP ugotavljajo na novo. Glede na to, da premoženje tožnikove družine presega znesek, določen v prvem odstavku 27. člena ZSVarPre, to je višino 48 osnovnih zneskov minimalnega dohodka, na drugačno odločitev tudi ne more vplivati navedba, da tožnik prejema mesečno le 444,00 EUR invalidskega nadomestila, žena pa 350,00 EUR pokojnine.

Ker je odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno. Tožnik je v tožbi smiselno predlagal tudi opravo glavne obravnave, vendar je sodišče na podlagi 2. alinee 2. odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo na nejavni seji, brez glavne obravnave. Ocenilo je, da je tožena stranka ugotovila vsa pomembna dejstva in okoliščine konkretnega primera, se do njih opredelila in svojo odločitev ustrezno obrazložila. Na podlagi dejstev, ki jih je tožnik navedel v tožbi, dejanskega stanja ne bi bilo mogoče dopolniti z ugotovitvami, ki bi bile pomembne za odločitev v zadevi.