Jedro

Če sodišče prepis zvočnega posnetka stranki vroči šele s sodbo, gre za kršitev 125a. člena ZPP. Vendar je ta kršitev relativne narave. Pritožnik mora zato zatrjevati, da mu je bila odvzeta možnost ugovora zoper prepis. Ker pa je ugovor omejen na pravilnost prepisa (skladnost prepisa s posnetkom), mora zatrjevati tudi to neskladnost. V nasprotju z dopolnjevanjem trditvene podlage, sodišče v primeru pomanjkljivo predlaganega dokaza (vpogled v drug spis) ni dolžno v okviru materialnega procesnega vodstva pozvati pritožnika naj dokazni predlog ustrezno substancira. Tega niti ne sme storiti, saj bi takšna aktivnost sodišča presegala pooblastilo 285. člena ZPP in pomenila kršitev razpravnega načela.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Stranki sami nosita stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku in toženca obsodilo na plačilo 14.594,38 EUR. V preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je tudi o stroških postopka.

2. Proti sodbi vlaga pritožbo tožena stranka. S sklicevanjem na vse pritožbene razloge izpodbija del sodbe, s katerim je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku. Izpodbija tudi sklep o stroških. Sodišču predlaga naj spremeni sodbo, tako da tožbeni zahtevek v celoti zavrne ali sodbo razveljavi ter odloči o stroških postopka. Pritožba trdi, da je sodišče prve stopnje zagrešilo hudo kršitev postopkovnih določil, saj je prepis zvočnega zapisa glavne obravnave toženi stranki vročilo šele s samo sodbo. Pritožba graja tudi ravnanje sodišča prve stopnje v zvezi s predlaganim dokazom z vpogledom v spis kazenskega sodišča opr. št. I K 64666/2010. Kljub temu, da je tak dokaz povzelo v dokaznem sklepu, ga pri odločanju ni upoštevalo oziroma se do njega ni opredelilo, saj ni bil substanciran. Ob tem pritožba (na drugem mestu) še doda, da bi sodišče prve stopnje v okviru materialnega procesnega vodstva moralo pozvati toženca naj konkretneje opredeli kaj vse naj sodišče v tem spisu pogleda. Nadalje pritožba trdi, da je bila tožeča stranka opozorjena na morebitne pomanjkljivosti pršuta ter je kot strokovnjak prevzela tveganje, ki ga predstavlja nakup pršuta druge klase, zato tožena stranka ne odgovarja za stvarne napake. Še manj pa ji je možno naprtiti finančno odgovornost za slabo polovico pršutov, ki najverjetneje sploh niso bili pokvarjeni. V preostalem delu pritožba graja dokazno oceno sodišča prve stopnje, vendar to v pretežnem delu stori na nedovoljen način, s pritožbenimi novotami.

3. V odgovoru na pritožbo tožeča stranka prereka navedbe tožene stranke kot neutemeljene in predlaga potrditev izpodbijane sodbe, hkrati priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba je neutemeljena.

5. Pritožnik uveljavlja kršitev določbe 125a. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker mu je bil prepis zvočnega zapisa glavne obravnave vročen šele s sodbo. Trdi, da gre za hudo kršitev postopkovnih pravil, ki je zadosten razlog za razveljavitev sodbe, vendar ne ugovarja točnosti prepisa. Trditev o procesnem dejstvu je točna, procesnopravni sklep o obstoju bistvene kršitve določb pravdnega postopka pa ne.

6. Kršitev 125a. člena ZPP je relativna kršitev postopka. Pritožnik ne zatrjuje, da je kakorkoli vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe (ne zatrjuje na primer, da je v prepisu kakšna napaka glede bistvenih dejstev). Pritožniku je bila torej odvzeta možnost pravočasnega ugovora zoper prepis zvočnega posnetka. Vendar pa je vsebina ugovora zoper prepis omejena na vprašanje njegove pravilnosti, torej na to, ali se prepisano sklada z izrečenim. Pritožnik ne trdi, da bi bila ta predpostavka podana.

7. Neutemeljen je tudi napad pritožbe na materialno procesno vodstvo sodišča prve stopnje. V skladu z razpravnim načelom iz 7. člena ZPP so namreč stranke tiste, ki nosijo trditveno in dokazno breme. Dokazni predlogi strank morajo biti substancirani, zato zgolj pavšalno sklicevanje na sodni spis ne zadostuje. Pri dokaznem predlogu z vpogledom v drug spis mora stranka sama določno navesti, katero listino naj sodišče vpogleda, kaj s tem dokazuje ter kako bo izvedba tega dokaza vplivala na rezultat postopka (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. II Ips 495/2009 z dne 16. 11. 2011). Pritožnik tem zahtevam ni zadostil, zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko se do takšnega pomanjkljivo predlaganega dokaza ni opredelilo (čeprav ga je napačno povzelo v dokaznem sklepu), svojo odločitev pa je tudi ustrezno obrazložilo. V nasprotju z dopolnjevanjem trditvene podlage, sodišče v tem primeru ni dolžno v okviru materialnega procesnega vodstva pozvati pritožnika naj dokazni predlog ustrezno substancira. Tega niti ne sme storiti, saj bi takšna aktivnost sodišča presegala pooblastilo 285. člena ZPP in pomenila kršitev razpravnega načela (primerjaj sodbe Vrhovnega sodišča opr. št. II Ips 231/2003 z dne 5. 5. 2004, II Ips 301/2006 z dne 3. 12. 2008, II Ips 196/2008 z dne 30. 9.2008 ter II Ips 279/2009 z dne 8. 9. 2010).

8. Pritožba nadalje neutemeljeno napada ugotovitev sodišča prva stopnje, da pritožnik odgovarja za stvarne napake dobavljenega blaga ter da je bila celotna dobava pršuta neustrezna. Sodišče prve stopnje je namreč natančno in pravilno presodilo obstoj vseh predpostavk za uveljavljanje odgovornosti za stvarne napake (določenih v členih 458. do 462. ter 480. členu OZ(1)). Navedbe pritožnika, da je kupec prevzel odgovornost, češ da je vedel, da je blago druge klase in je bil opozorjen na veliko verjetnost, da bo deloma neustrezno, so neupoštevne, saj v ničemer ne vplivajo na odgovornost pritožnika za stvarne napake. Toženec je tožniku prodal popolnoma neuporabno blago. Neresno je, da se sedaj sklicuje na to, da je opozarjal, „da bi bili lahko z določenimi pršuti določeni problemi.“ Nasprotno, tak pristop nasprotuje načelu vestnosti in poštenja (5. člen OZ) ter ne potrebuje obširnejšega odgovora. Sicer pa je pravilen odgovor stranka dobila že v izpodbijani sodbi. S tem pritožbeno sodišče pritožniku odgovarja na celoten sklop navedb, ki se začenjajo v drugem odstavku na 3. strani pritožbe, nato nadaljujejo na celotni 4. strani pritožbe, prekinejo z drugim odstavkom na 5. strani sodbe in končajo z zadnjim odstavkom 5. strani pritožbe in na prvi polovici 6. strani pritožbe.

9. Pritožbeno sodišče tudi nima nobenih pomislekov glede ugotovitve, da je imela stvarno napako celotna dobava pršuta (četudi morda manjši odstotek pršuta ni bil gnil). Ne dvomi v pravilnosti dokazne ocene v 8. točki obrazložitve, ki v celoti ustreza metodi racionalne argumentacije. Te ugotovitve tudi okoliščina, da povsem celotna zaloga ni bila uničena v inšpekcijskem postopku, ne omaje.

10. Pritožbena trditev, da je tožnik v okviru kazenskega postopka navedel in priznal, da je dobil del denarja v višini 300 EUR vrnjen, je podana kot nedovoljena pritožbena novota (337. člen ZPP) ter je kot taka neupoštevna.

11. Enako velja tudi glede dejstvenega utemeljevanja v pritožbi, ko se sklicuje na „komercialni dokument K. d.d. z dne 21.1.2009“. Pritožnik ne izkaže in ne trdi, da bi takšne trditve podal že pred sodiščem prve stopnje ter da bi se sodišče do njih ne opredelilo. Da je bilo prevoz treba opraviti, ni dvoma. Da so s tem nastali stroški prav tako ne. Dokazna argumentacija glede višine tega dela zahtevka je prepričljiva (14. točka izpodbijane sodbe), njen obseg pa skladen z vrednostjo tega dela zahtevka (prim. 216. člen ZPP in 11. člen ZPP).

12. Neutemeljene so tudi navedbe pritožbe, da je sodišče napačno odločilo o stroških postopka, saj 22% ne more predstavljati le neznatnega dela zahtevka. Odločitev sodišča prve stopnje je namreč skladna z drugim odstavkom 154. člena ZPP, ki sodišču dopušča, da v primeru delnega uspeha stranke pri odločanju o stroških upošteva tudi okoliščine primera.

13. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato je dolžna sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka (smiselno prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožeča stranka pa mora sama nositi stroške odgovora na pritožbo, saj niso bili potrebni za pravdo (prvi odstavek 155. člena ZPP). Stroški odgovora na pritožbo so potrebni, če bi lahko navedbe vsaj hipotetično vplivale na pravni položaj stranke, v takšnem primeru je vložitev odgovora na pritožbo potrebna za pravdo in je tudi strošek za to vlogo za pravdo potreben. Preizkus navedb v odgovoru na pritožbo tožeče stranke v tej pravdi pa pokaže, da niso takšne narave. Pomenijo predvsem zoperstavljanje pritožbenim navedbam in soglašanje s stališči sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče zato tožeči stranki stroškov odgovora na pritožbo ni priznalo.

(1) Obligacijski zakonik (Uradni list RS, št. 83/2001).