Jedro

Ker gre za postopek zaradi stikov z otroki, je nagrada za ugovor po določbi 6. točke tar. št. 27 v zvezi z osmo alinejo 2. točke tar. št. 18 OT omejena na 160 točk.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka spremeni tako, da se znesek 114,24 EUR nadomesti z zneskom 45,69 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v še izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom ugovoru dolžnice ugodilo in sklep o začasni odredbi Okrajnega sodišča v Velenju z dne 18. 7. 2018 opr. št. I 297/2018 razveljavilo, predlog za izdajo začasne odredbe pa zavrglo (I. točka izreka) ter upnici v povrnitev naložilo izvršilne stroške odmerjene na 114,24 EUR v korist proračuna Republike Slovenije na račun Okrožnega sodišča v Celju št. ..., sklic na št. ..., v roku 8. dni po pravnomočnosti tega sklepa, od takrat dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno odločitev sodišča prve stopnje se pravočasno pritožuje upnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP), vse v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Poudarja, da je sodišču predlagal izdajo začasne odredbe glede stikov, ki se nanašajo na počitnice v letu 2018 ter da so le te do izdaje izpodbijanega sklepa že minile. Vsled navedenemu opozarja, da je dolžnica s potekom tega časa izgubila pravni interes za ugovor zoper samo začasno odredbo ter zatrjuje, da bi sodišče prve stopnje moralo zato dolžničin ugovor zavreči. Zatrjuje, da je začasno odredbo predlagal le v delu, v katerem je s sodno poravnavo dogovorjeno, da se bosta starša dogovorila vsako leto sproti o terminih, ki jih bosta deklici preživeli z očetom v času šolskih počitnic, zato se ne strinja z razlogi sodišča prve stopnje, da je glede predlagane začasne odredbe že obstajal izvršilni naslov, saj sodna poravnava v tem delu ni izvršljiva. Četudi je bil glede tega že izdan sklep o izvršbi, pa sodišče ni storilo ničesar, da bi dolžnico prisililo k uskladitvi terminov, torej je po uradni dolžnosti ni denarno kaznovalo, zato se pritožnik ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da so glede tega pogoji za izvršbo že stekli. Ker iz razlogov sodišča prve stopnje ne izhaja, zakaj naj bi bila sodna poravnava v tem delu neizvršljiva, očita obremenjenost sklepa z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, saj izpodbijane odločitve ni mogoče preizkusiti. Posledično nepravilni odločitvi o ugovoru je napačna tudi stroškovna odločitev, ki pa je napačna tudi z vidika pravilne uporabe Zakona o odvetništvu (ZOdv) ter Odvetniške tarife (OT). V zvezi s tem poudarja, da je bila dolžnici z učinkom od dne 28. 7. 2018 dalje odobrena brezplačna pravna pomoč, ugovor pa je bil vložen dne 10. 8. 2018, zato bi sodišče nagrado za odvetniške storitve moralo odmeriti v polovičnem znesku glede na določbo zadnjega odstavka 17. člena ZOdv. Pri tem pa je nagrado za sestavo ugovora zoper sklep o začasni odredbi odmerilo tudi v nasprotju s tar. št. 27/6 OT, saj bi glede na navedeno pravno podlago lahko odmerilo nagrado le v višini 160 točk, ker gre za izvršbo zaradi stikov z otroki. Predlaga ugoditev pritožbi ter spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se ugovor dolžnice zavrne,dolžnici pa naloži v plačilo stroške ugovornega ter pritožbenega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeni očitki o obremenjenosti sklepa z absolutno bistveno kršitvijo postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ so neutemeljeni. Sklep je obrazložen, ima vse potrebne razloge o pravno odločilnih dejstvih, ki si ne nasprotujejo in ki ne nasprotujejo izreku.

5. Kot izpostavlja pritožba, je čas predlagane začasne odredbe že potekel (iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je bila začasne odredba predlagana za čas šolskih poletnih počitnic 2018, in sicer od dneva izdaje začasne odredbe do 31. 7. 2018 ter od 15. 8. 2018 do 29. 8. 2018). Pritožbeno sodišče bo zato v zvezi z odločitvijo pod I. točko izreka sklepa preizkušalo pravilnost zaključka o utemeljenosti dolžničinega ugovora zaradi nadaljnjega zaključka sodišča prve stopnje, da mora upnik povrniti dolžnici stroške ugovornega postopka.

6. Sicer je ob izdaji izpodbijanega sklepa čas predlagane začasne odredbe že potekel, vendar pa zgolj vsled temu dejstvu ni mogoče pritrditi pritožbenim trditvam, da dolžnica ni imela pravnega interesa v ugovornem postopku. V kolikor dolžnica ugovora ne bi vložila, bi sklep o začasni odredbi postal pravnomočen in bi jo zavezoval, saj v času vložitve ugovora čas predlagane začasne odredbe še ni potekel. 7. Ker iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje v predmetnem postopku na podlagi sodne poravnave sklenjene dne 10. 6. 2015 pri Okrožnem sodišču v Celju v postopku N 211/2014, ki je postala izvršljiva dne 20. 6. 2015, s sklepom o izvršbi že dovolilo izvršbo tudi za čas poletnih počitnic 14. dni v mesecu juliju in 14. dni v mesecu avgustu, po predhodni uskladitvi med staršema, najkasneje do 31. 5. v tekočem letu, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je upnik skladno z določbo 267. člena ZIZ izgubil pravni interes za izdajo začasne odredbe, saj so od izvršljivosti navedene sodne poravnave bili podani pogoji za izvršbo. Ker je na podlagi navedene sodne poravnave njegovemu predlogu za izvršbo z dne 18. 5. 2018 bilo ugodeno s sklepom z dne 22. 5. 2018, izvršba pa se začne opravljati pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi (prvi odstavek 46. člena ZIZ) in tudi iz sklepa o izvršbi z dne 22. 5. 2018 je razvidno, da je bil dolžnici dan nalog, da takoj omogoči upniku stike z mld. hčerama, se pritožba neutemeljeno zavzema za zaključek, da navedena sodna poravnava glede šolskih počitnic v letu 2018 ni bila izvršljiva. Upnikov uspeh pri opravi izvršbe, pa na zaključek o izvršljivosti navedene sodne poravnave ne vpliva, zato so pritožbene trditve v tej smeri neutemeljene.

8. Po določbi šestega odstavka 38. člena ZIZ mora upnik dolžniku na njegovo zahtevo povrniti izvršilne stroške, ki mu jih je neutemeljeno povzročil. 9. Glede na razloge sklepa sodišča prve stopnje, je sodišče dolžnici priznalo stroške v zvezi s sestavo ugovora v višini 200 točk. Ker gre za postopek zaradi stikov z otroki, pritožba utemeljeno opozarja, da je nagrada v zvezi z omenjeno vlogo po določbi 6. točke tar. št. 27 v zvezi z osmo alinejo 2. točke tar. št. 18 OT omejena na 160 točk. Ker iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je bila dolžnici z odločbo Okrožnega sodišča v Celju z dne 7. 8. 2018 opr. št. Bpp 1286/2018 odobrena brezplačna pravna pomoč v obliki pravnega svetovanja in zastopanja v izvršilnem postopku I 297/2018 od 29. 7. 2018 dalje, dolžnica pa je ugovor zoper izdano začasno odredbo vložila dne 10. 8. 2018, so utemeljeni tudi pritožbeni očitki o napačni uporabi ZOdv, saj je skladno s petim odstavkom 17. člena ZOdv odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi. Glede na navedeno se pritožba utemeljeno zavzema, da je upnik dolžnici dolžan povrniti izvršilne stroške le v višini 45,69 EUR.

10. Ker se je pritožba v tem delu izkazala za utemeljeno, ji je pritožbeno sodišče delno ugodilo in sklep sodišče prve stopnje v II. točki izreka spremenilo tako, da je znesek114,24 EUR znižalo na 45,69 EUR (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). V preostalem delu pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter sklep sodišča prve stopnje v še izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

11. Sodišče druge stopnje je na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ odločilo o stroških pritožbenega postopka. Upnik je sicer s pritožbo delno uspel, vendar glede stranske, torej stroškovne odločitve, medtem pa je v ugovornem postopku bil neuspešen, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da svoje stroške pritožbenega postopka krije sam, saj za izvršbo niso bili potrebni (peti odstavek 38. člena ZIZ).