Jedro

1. Z vidika materialnega prava tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni nobenega dvoma, da gre v konkretnem primeru na podlagi določbe 3. odstavka 161. člena ZPP za nerazdelno terjatev, vendar presoja, za kakšno terjatev gre, ni predmet izvršilnega postopka, temveč postopka, v katerem je bil izdan izvršilni naslov. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, je zemljiško knjižno sodišče vezano na izvršilni naslov, velja načelo stroge formalne legalitete.

2. Izvršilno sodišče ne more več samo na novo uporabiti določb ZPP o pravdnih stroških, o katerih je že odločeno z izvršilnim naslovom. Da mora biti nerazdelna obveznost stroškovnih dolžnikov (smiselno najmanj enako pa velja tudi za terjatve stroškovnih upnikov) razvidna iz izvršilnega naslova in se ne domneva, pa je tudi mnenje pravne teorije in sodne prakse.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je okrajno sodišče v Kopru delno ugodilo dolžnikovemu ugovoru po izteku roka, tako da je njeno terjatev v višini 6.969,10 EUR pobotalo z upničino in v tem delu ustavilo postopek, postopek je ustavilo tudi za plačana zneska 5.195,13 EUR in 287,81 EUR, ter zavrnilo predlog dolžnika za povrnitev stroškov. V preostalem delu je dolžnikov ugovor (smiselno) zavrnilo.

Zoper zavrnitev ugovora še glede ostalih dveh tretjin zneska 20.907,30 EUR se pritožuje dolžnik. Navaja, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo. Dolžnik je namreč solidarni upnik za povrnitev stroškov, ki so bili vsem tem strankam prisojeni v pravnomočni sodbi. Tretji odstavek 161. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) določa, da so sosporniki, ki so nerazdelno odgovorni glede glavne stvari, nerazdelno odgovorni tudi glede stroškov. Zato ni mogoče uporabiti argumenta „a contrario“. Sodba se glasi na nerazdelno terjatev, zato je nerazdelna tudi terjatev upnikov do povračila stroškov.

Upnik je sicer podal odgovor na pritožbo, vendar ta po določbi 4. odstavka 9. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) ni predvidena, zato je sodišče ni upoštevalo.

Pritožba ni utemeljena.

Z vidika materialnega prava tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni nobenega dvoma, da gre v konkretnem primeru na podlagi določbe 3. odstavka 161. člena ZPP za nerazdelno terjatev, vendar presoja, za kakšno terjatev gre, ni predmet izvršilnega postopka, temveč postopka, v katerem je bil izdan izvršilni naslov. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, je zemljiško knjižno sodišče vezano na izvršilni naslov, velja načelo stroge formalne legalitete. V izvršilnem naslovu, iz katerega izvira sporna terjatev, je terjatev iz naslova pravdnih stroškov določena na naslednji način: „Tožnik mora tožencem (1) v roku 15 dni povrniti 20.907,30 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi“. Solidarnost se na upniški strani nikoli ne domneva (406. člen Obligacijskega zakonika), temveč mora biti izrecno dogovorjena (oziroma določena z izvršilnim naslovom) ali pa mora biti določena z zakonom. Iz citiranega izreka ni razvidno, da bi šlo za nerazdelno obveznost, prav tako ne gre po naravi za nedeljivo obveznost (2). Vprašanje bi torej lahko bilo le, ali je določba 3. odstavka 161. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) take narave, da določa solidarnost na upniški strani tudi v tistih primerih, ko solidarnost ni bila izrecno določena z izvršilnim naslovom. Že zgoraj je bilo pojasnjeno, da v izvršilnem postopku velja načelo formalnosti, zato izvršilno sodišče ne more več samo na novo uporabiti določb ZPP o pravdnih stroških, o katerih je že odločeno z izvršilnim naslovom. Da mora biti nerazdelna obveznost stroškovnih dolžnikov (smiselno najmanj enako pa velja tudi za terjatve stroškovnih upnikov) razvidna iz izvršilnega naslova in se ne domneva, pa je tudi mnenje pravne teorije in sodne prakse (3).

Na podlagi povedanega je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju).

op. št. 1: poleg dolžnika še dve drugi družbi.

op. št. 2: Kadar gre za stroške, bi o po naravi nedeljivi obveznosti lahko govorili pri enotnih sospornikih, ki so en(otn)a stranka, za kar pa v obravnavani zadevi ne gre.

op. št. 3: primerjaj: N. Betetto v: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2005, stran 52; enako Juhart v: Civilno procesno pravo 2, odločba VSL II Cp 2604/2004, enako J. Juhart v: Civilno procesno pravo FLRJ, Univerzitetna založba v Ljubljani, stran 240.