Jedro

Za izdajo začasne odredbe (o zaupanju v vzgojo in varstvo ter plačevanju preživnine) ne more zadostovati ne gola nevzdržnost zakonske zveze ne finančna stiska ne mnenje otrok, pri katerem od staršev želi živeti, ali večja primernost enega starša za vzgojo in varstvo od drugega.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o pritožbenih stroški se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožničin predlog, da se mladoletni hčerki pravdnih strank A. N., in B. N., zaupata v vzgojo in varstvo njej ter da toženec zanju plačuje mesečno preživnino po 180 EUR za vsako.

2. Proti sklepu se tožnica pritožuje iz vseh predvidenih pritožbenih razlogov s predlogom za njegovo razveljavitev, opredeljuje pa tudi pritožbene stroške. Sodišču očita, da ni upoštevalo mnenja CSD Škofja Loka z dne 5. 11. 2013, da je začasno zaupanje hčerk v varstvo materi njima v korist in skladno z obstoječim stanjem ter njuno željo. Sodišče bi moralo opraviti narok, hčerki zaslišati in tako ugotoviti njuno korist. Toženec je šel v psihiatrično bolnico v Begunjah tedaj, ko je ugotovil, da ga tožnica zapušča, da jo je na ta način prisilil ostati na kmetiji, saj bi, če bi odšla, živina poginila. Toženec je brezupen primer in ga ni možno zdraviti. Do otrok nima očetovskega odnosa niti interesa. Tožnica je najela občinsko stanovanje, pomagajo ji dobri ljudje, je v hudi finančni stiski. Toženčeva agresija, grožnje in izsiljevanje s samomorom brez dvoma dekletoma povzročajo škodo. Nasprotuje tudi zavrnitvi zahteve za začasno plačevanje preživnine in oceni sodišča, da to ni nujno za preživetje, češ da ga je lahko sama zagotavljala že do sedaj. Do sedaj je namreč živela na kmetiji, kjer je marsikaj pridelala, sedaj pa mora vse kupovati. Mladoletni hčerki tudi ne prejemata štipendije, kot je to napačno navedlo sodišče. 3. Toženec na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo 1. odst. 411. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), po kateri lahko med postopkom v zakonskih sporih in sporih iz razmerij med starši in otroki izda sodišče na predlog stranke ali po uradni dolžnosti začasne odredbe o varstvu in preživljanju skupnih otrok kot tudi začasne odredbe o odvzemu ali omejitvi pravice do stikov oziroma o načinu izvrševanja stikov.

6. Smoter začasnih odredb v sporih iz razmerij med starši in otroci je v tem, da se začasno, do dokončne odločitve v sporu, razmerje med starši in otroci uredi tako, da bo zagotovljena največja otrokova korist. Pri tem pa je treba upoštevati, da je začasna odredba izjemno sredstvo in jo sodišče izda le, če ugotovi, da bi brez nje otroku lahko nastala nesorazmerno težko popravljiva škoda ali bi lahko prišlo do nasilja (1). Sodišče jo torej izda le, če ugotovi, da so v konkretnem primeru podani kakšni razlogi o ogroženosti otroka, ki narekujejo, da je v vprašanje njegove dodelitve treba poseči z začasno odredbo že takoj med postopkom (2). Navedeno izhodišče jasno kaže, da za izdajo začasne odredbe ne more zadostovati ne gola nevzdržnost zakonske zveze ne finančna stiska ne mnenje otrok, pri katerem od staršev želi živeti, ali večja primernost enega starša za vzgojo in varstvo od drugega. Neposrednemu nasilju očeta mladoletni hčerki tudi po navedbah tožnice vendarle nista izpostavljeni, mati pa jima (četudi s pomočjo širše in ožje družbene skupnosti) še lahko zagotavlja nujna sredstva za življenje. Na podlagi navedenega ni bilo možno upoštevati mnenja Centra za socialno delo (CSD), saj le-ta sodišča formalno ne veže; CSD namreč ne presoja zakonskih pogojev, pač pa le vsebinsko pove, kaj je v korist otroka. Glede na navedbe tožnice in tudi CSD pa sodišču prve stopnje tudi ni bilo treba opraviti naroka, saj v navedena dejstva niti ni podvomilo.

7. Tudi pritožbeno sodišče ne dvomi, da je položaj tožnice in mladoletnih otrok težak, zakonska zveza pa nevzdržna, zato je nujno predvsem v korist obeh mladoletnih otrok kar najhitreje, vsekakor pa brez nepotrebnega odlašanja, odločiti o glavni stvari.

8. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. tč. 365. čl. ZPP), odločitev o pritožbenih stroških, ki jih je priglasila tožnica, pa je treba pridržati za končno odločbo (1. odst. 151. čl. ZPP).

(1) Tako npr. tudi Ustavno sodišče RS v odločbi Up-232/99 in še nekaterih drugih.

(2) Takšno je ustaljeno stališče sodne prakse, primerjaj npr. odločitve VSL v zadevah IV Cp 5617/2005, 1259/2012, 3507/2011, 1002/2011, 2404/2010 in mnoge druge.