Jedro

Zaradi narave zamudne sodbe dokaz z izvedencem ni bil potreben, kar posledično pomeni, da stroški tega dokaza niso potrebni za pravdo in jih ni mogoče naložiti v plačilo tožencu.

Izrek

I.Pritožba tožnika se zavrne, pritožbi toženca pa se delno ugodi in se izpodbijana sodba v II. točki spremeni tako, da se znesek pravdnih stroškov zniža za 610,85 EUR (na 283,04 EUR), v preostalem delu se tudi pritožba toženca zavrne in se zamudna sodba v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

II.Tožnik je dolžan v 15 dneh povrniti tožencu 121,13 EUR pritožbenih stroškov, če zamudi s plačilom, od šestnajstega dne z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo naložilo tožencu, da tožniku plača v 15 dneh 2.750 EUR in pravdne stroške 893,89 EUR, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2.Tožnik v pravočasni pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni in zviša prisojeni znesek odškodnine. Toženec pa v pravočasni pritožbi uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb ZPP, spremembo sodbe in ustrezno znižanje priznane odškodnine. Pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju skupaj z odgovori nanje.

3.Tožnik je na pritožbo toženca odgovoril in predlagal njeno zavrnitev, toženec pa na pritožbo tožnika ni odgovoril.

4.Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je delno utemeljena.

O PRITOŽBI TOŽNIKA:

5.Tožnik opozarja, da je bila tožba v tej zadevi vložena kot nasprotna tožba v zadevi P 35/2022, v kateri je bila izdana zamudna sodba po tožbi A. A., ki je v tej zadevi toženec. V navedeni zadevi je sodišče odločalo o istem historičnem dogodku, v katerem sta se pravdni stranki medsebojno poškodovali, o naravi in teži njunih poškodb ter strahu obeh udeležencev pa je podal mnenje isti izvedenec. Tožnik meni, da je za presojo pravne doslednosti v oziru primerjave objektivnih meril sodne prakse najprimernejša ravno sodba v zadevi P 35/2022. Obe pravdni stranki sta v škodnem dogodku utrpeli domala enak strah. Kljub temu je sodišče A. A. v sodbi P 35/2022 za strah priznalo 1.200 EUR odškodnine, tožniku pa v tej zadevi za enak strah le 350 EUR. Predlaga, da se mu prizna celotni zahtevani znesek.

6.Podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo je 179. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ). Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin in strahu, drugo pa terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic, ker se morajo enaki primeri obravnavati enako, različni pa različno.

7.Res je, kar opozarja pritožba, da je bilo v zadevi P 35/2022 Okrajnega sodišča v Krškem tožencu iz istega škodnega dogodka za s strani izvedenca povsem identično ugotovljeno intenzivnost in trajanje strahu priznano 1.200 EUR, takšna odškodnina pa je bila potrjena tudi v pritožbenem preizkusu. Vendar pa je pomembno, da ko sodišče obravnava posamezen primer, ne more in ne sme upoštevati širše dejanske podlage, kot jo je navedla tožeča stranka v tožbi (in če ne gre za zamudno sodbo, v kasnejših vlogah). Tako v obravnavanem primeru sodišče ni moglo upoštevati glavnine izvedenčevih ugotovitev o intenzivnosti in trajanju strahu, ki ga je zaradi škodnega dogodka pretrpel tožnik, ampak je moralo izhajati iz njegovih tožbenih trditev, ki zamejujejo odločanje sodišča. Te pa je mogoče povzeti, da je zaradi nenadnosti tožnika toženčev udarec presenetil in ustrašil, da je bil zaradi močne utripajoče bolečine in krvi ob udarcu prepričan, da mu je toženec zlomil nos in da se je zato, ker je bil takrat edini zaposlen v družini, ustrašil, da bo moral prekiniti delo, s čimer pa bi bili močno zmanjšani njegovi dohodki; v strahu pa je bil do pregleda v bolnišnici, ko so mu pojasnili, da nos ni zlomljen. Upoštevaje to trditveno podlago je sodišče prve stopnje povsem pravilno odmerilo odškodnino iz naslova strahu. Prisojeni znesek 350 EUR ustrezno upošteva tako načelo individualizacije, kot tudi načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Pritožba tožnika se tako izkaže kot neutemeljena.

O PRITOŽBI TOŽENCA:

8.Toženec najprej opozarja, da sodišče prve stopnje ne bi smelo izdati zamudne sodbe, saj so dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, v nasprotju z dejstvi, ki so sodišču znana, oz. bi moralo upoštevati tožnikovo sokrivdo za nastalo škodo v višini najmanj 50 %.

9.Določba 318. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) navaja pogoje za izdajo zamudne sodbe. Ta se izda, če tožena stranka v roku iz 277. člena ZPP ne odgovori na tožbo, če (i) je bila toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor; (ii) ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati; (iii) izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi; (iv) če dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana. Toženec v roku ni odgovoril na tožbo, izpolnjeni pa so tudi drugi navedeni pogoji. Tožnikova soodgovornost ni splošno znana, prav tako tudi ni razvidna iz dokazov, ki jih je predložil tožnik.

10.Nadalje toženec meni, da je sodišče tožniku priznalo previsoko odškodnino iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem: gre za zelo lahko poškodbo. Če bi tožnik res trpel bolečine, kot jih je upoštevalo sodišče, ne bi z vožnjo kamiona začel že 4 dni po škodnem dogodku. Po pregledu v splošni bolnišnici kasneje ni opravil nobenega pregleda pri osebnem zdravniku, udarnine in odrgnine pa ne povzročajo omembe vrednih bolečin niti ne posebnega zdravljenja in nevšečnosti med zdravljenjem.

11.Zamudna sodba sloni na sistemu t. i. afirmativne litiskontestacije, ki ocenjuje toženčevo pasivnost kot priznavanje tožnikovih dejanskih navedb, zato sodišču dejanskega stanja ni treba ugotavljati, ampak vzame kot podlago zamudne sodbe dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi. Zaradi absolutne domneve, da je toženec s svojo pasivnostjo priznal tožnikove dejanske navedbe, sodišče v zamudnem postopku ne izvaja dokazov in ne preizkuša resničnosti tožnikovih dejanskih navedb. Ne spušča se niti v dokazno oceno predloženih dokazov, ampak (kot že rečeno) preizkusi le, ali so dejstva, na katera opira tožeča stranka svoj tožbeni zahtevek, v nasprotju s predloženimi dokazi.

12.Vse zapisano pomeni tudi, da se toženec, ki ni odgovoril na tožbo, v pritožbenem postopku ne more sklicevati na zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Toženec sicer ne navaja, da uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, a se s svojimi pritožbenimi trditvami dotika tudi ugotovljenega dejanskega stanja (npr. opisa fizičnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem). Pritožba sicer omenja, da je priznana odškodnina za vsaj 50% previsoka glede na izoblikovano sodno prakso, a pri tem ne ponudi nobene sodne odločbe, ki bi podkrepila takšno trditev. Po presoji pritožbenega sodišča pa je odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, kot jih je utrpel tožnik, ustrezna in ne odstopa od izoblikovane sodne prakse.

13.Tudi glede strahu, ki ga je utrpel tožnik, pritožba meni, da je odmerjena previsoka odškodnina. Odškodnina za prestan strah, ki ga glede na škodni dogodek in trditveno podlago ni mogoče zanikati, je priznana v minimalnem znesku, kar pa povsem ustreza tožbenim trditvam.

14.Pritožba nasprotuje še priznani odškodnini (900 EUR) iz naslova duševnih bolečin zaradi razžalitve dobrega imena in časti. Meni, da je šlo zgolj za kratkotrajno prizadetost, ki ne predstavlja pravno priznane škode. Četudi je toženec tožniku izrekel očitane besede, tožnik zaradi njih ni mogel biti razžaljen oz. poseg v dobro ime in čast ni mogel biti tako hud, da bi opravičeval prisojo odškodnine. Ker je prišlo do dogodka pred očmi tožnikove partnerke in prijateljev, tožnikovo trpljenje objektivno ni moglo biti hudo, saj je šlo za ožji krog ljudi. Če so poškodbo opazili tožnikovi sodelavci, pa je za to kriv sam, ker je šel v službo namesto, da bi doma počival.

15.Ko toženec govori o tem, da tožnik ni mogel biti prizadet, s tem spet želi poseči v ugotovljeno dejansko stanje, kar pa v primeru, ko je bila izdana zamudna sodba, ne more biti upošteven pritožbeni razlog. Sicer je sodišče v zvezi s tovrstno škodo ugotovilo, da je toženec tožnika napadel pred njegovo partnerko in prijatelji; prijatelji, sodelavci in sin so opazili poškodbe na obrazu; poleg tega je toženec tožnika zmerjal, da je "bosanec, belogardist in ustaš". Sodišče prve stopnje je v drugem in tretjem odstavku 14. točke obrazložitve izpodbijane sodbe tudi podrobno opisalo nelagodje in prizadetost, ki ju je utrpel tožnik. Tudi pritožbeno sodišče soglaša, da so besede, ki jih je tožniku izrekel toženec, objektivno žaljive, prav tako, da razžalitev dobrega imena in časti ni le v pisnem ali verbalnem napadu, ampak tudi s klofuto ali pretepom, česar je bil tožnik deležen s strani toženca v obravnavani zadevi. Vse te ugotovitve po presoji pritožbenega sodišča dajejo zadostno podlago za priznanje denarne odškodnine v prisojeni višini 900 EUR. Pritožba opozori na sodbo VSL II Cp 4286/2009, a ta ni primerljiva. Če je tam šlo le za verbalno razžalitev, je bil v obravnavanem primeru poleg izrečenih žaljivk tožnik s strani toženca deležen tudi fizičnega napada.

16.Utemeljeno pa toženec v pritožbi graja stroškovno odločitev. Zaradi že pojasnjene narave zamudne sodbe vrednotenje uspeha v pravdi ločeno po temelju in po višini z njo ni združljivo, pa tudi sicer je sodna praksa do drobljenja uspeha na temelj in višino zadržana in ga dovoljuje le izjemoma v odškodninskih sporih v primerih, ko so zaradi ugotavljanja temelja nastali znatni pravdni stroški (npr. ogled, postavitev izvedenca). V obravnavani zadevi zaradi ugotavljanja temelja niso nastali nobeni stroški. Pritožbeno sodišče je zato poseglo v odločitev o stroških postopka in upoštevaje 61 % uspeh tožnika v tem deležu naložilo tožencu povrnitev tožnikovih stroškov. Obenem je pravilna tudi pritožbena graja, da zaradi narave zamudne sodbe dokaz z izvedencem ni bil potreben, kar posledično pomeni, da stroški tega dokaza niso potrebni za pravdo in jih ni mogoče naložiti v plačilo tožencu (prim. prvi odstavek 155. člena ZPP). Ker za pravdo niso potrebni stroški izvedeniškega mnenja, tudi stroškov vloge (50 točk), v kateri je tožnik podal pripombe na izvedeniško mnenje, ni mogoče priznati. Tožniku tako gredo stroški: 300 točk za tožbo, 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV, skupno 223,99 EUR odvetniških stroškov ter 240 EUR sodne takse za tožbo, kar pomeni skupaj 463,99 EUR, 61 % od tega pa znaša 283,04 EUR.

17.Pritožbeno sodišče je tako delno ugodilo pritožbi toženca (za 610,85 EUR je znižalo prisojene pravdne stroške), ki jo je v preostalem delu zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

18.Tožnik do pritožbenih stroškov ni upravičen: s pritožbo ni uspel, v odgovoru na pritožbo toženca pa ni navedel ničesar, kar bi pomembno vplivalo na odločanje pritožbenega sodišča o pritožbi. Toženec je s svojo pritožbo uspel delno: glede prisojene odškodnine je pritožba neutemeljena, uspel je edino v stroškovnem delu, ko je njegov uspeh približno 2/3, kar pritožbeno sodišče v celotnem uspehu (upoštevaje neuspeh glede glavne stvari in 2/3 uspeh glede stroškov) ocenjuje na 1/4. Toženec je upravičen do 375 točk za sestavo pritožbe, 22 % DDV in 210 EUR sodne takse, skupaj: 485,50 EUR, 1/4 od tega zneska je 121,13 EUR. Ob tem velja opozoriti, da stroškov pregleda listin in posveta s stranko ni mogoče priznati, saj so ti stroški vključeni v sestavo pritožbe. Stroški so odmerjeni v skladu z drugim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 155. člena v zvezi s 165. členom ZPP.

-------------------------------

1Uradni list RS, št. 83/2001, s spremembami.

2Izhaja iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti ter da zato vsak specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost in posege vanjo (VSRS sodba II Ips 282/2003).

3VSL II Cp 483/2023.

4Povedano drugače: izvedenec je ugotavljal nekaj, česar tožnik v tožbi sploh ni trdil.

5Uradni list RS, št. 26/99, s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami.

6Kar pa pomeni, da tudi dokaz z izvedenem medicinske stroke ni potreben.

7J. Zobec, Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 3. knjiga, stran 121.

8Sodišče prve stopnje je štelo, da je tožnik v pravdi uspel z 80,5 %, po temelju 100 % in 61 % po višini.