Jedro

Sporazum, s katerim sta se pravdni stranki dogovorili o obročnem plačevanju dolga, ni predstavljal novacije omenjene pogodbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi nerazveljavljeni del sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 111579/2010 z dne 17. 8. 2010, tako da je toženec dolžan plačati tožnici 10.421,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 5. 2009 do plačila ter izvršilne stroške v znesku 50,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 9. 2010 do plačila, vse v roku 8 dni. Prvo sodišče je tožencu naložilo tudi plačilo pravdnih stroškov tožnice v znesku 377,00 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

2. Zoper sodbo se pritožuje toženec, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da razveljavi sklep o izvršbi in izvršbo ustavi, tožnici pa naloži plačilo toženčevih stroškov. V pritožbi navaja, da tožeča stranka ni predložila verodostojne listine, ta listina pa tudi ne obstaja, zato bi moralo sodišče sklep o izvršbi razveljaviti in ustaviti izvršilni postopek. Tožnica je sicer v dokaz predložila tudi izpisek iz poslovnih knjig, ki naj bi bil verodostojna listina, vendar pa izvršilnega predloga ni vložila na podlagi tega izpiska ampak na podlagi listine, ki ne predstavlja verodostojne listine po določilih ZIZ. Odločitev prvega sodišča je zato zmotna. Sklep o izvršbi, katerega podlaga je listina, ki ne predstavlja verodostojne listine, ne more ostati v veljavi. Prvo sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, ko je listino „dolg po pogodbi o odobritvi limita na transakcijskem računu št. TR 5090/2008 z dne 17. 12. 2008“ štelo kot verodostojno listino. Prvo sodišče je materialnopravno napačno presodilo tudi naravo sporazuma o poplačilu terjatve z dne 24. 8. 2009. V 2. členu tega sporazuma je določeno, da bosta glavni dolžnik in porok poplačala dolg v štiriindvajsetih zaporednih mesečnih obrokih, pri čemer zadnji obrok zapade 31. 7. 2011. Sporazum določa, da predstavlja izvensodno poravnavo o poplačilu dolga oziroma o njegovi zapadlosti. Dolg po tej izvensodni poravnavi v celoti zapade v plačilo šele 31. 7. 2011. Izvršilni predlog je bil vložen avgusta 2010, sklep o izvršbi pa izdan 17. 8. 2010 za celotno terjatev, kar je pred zapadlostjo terjatve po izvensodni poravnavi. Izvensodna poravnava ne določa, da v primeru neplačila nekaj obrokov zapade v plačilo celotna terjatev. Navedeni sporazum predstavlja tudi odlog plačila do 31. 7. 2011. Navedeni sporazum z dne 24. 8. 2009 ni bil nikoli preklican, odpovedan ali razveljavljen. Prvo sodišče se ni opredelilo do vsebine tega sporazuma in njegovega vpliva na zapadlost terjatve. Prvo sodišče bi moralo ugotoviti, da terjatev še ni zapadla, saj sta se pravdni stranki dogovorili o drugačnem načinu odplačila in zapadlosti dolga. Tožeča stranka je vložila predlog za izvršbo tedaj, ko terjatev še ni zapadla, za nezapadlo terjatev pa izvršba ne more potekati. Prvo sodišče se z vsebino navedenega sporazuma ni ukvarjalo in zato ni ugotavljalo, ali je terjatev zapadla.

3. Tožeča stranka ni odgovorila na vročeno pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Izvršilno sodišče je po toženčevem ugovoru razveljavilo sklep o izvršbi v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba in določen izvršitelj, ter sklenilo, da bo o zahtevku tožeče stranke odločalo pravdno sodišče. V takšnem primeru se šteje izvršilni predlog za tožbo in se zadeva obravnava v rednem pravdnem postopku, pri čemer listine, ki so bile podlaga za izdajo sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, izgubijo pomen, ki so ga imele v izvršilnem postopku. Za odločitev o tožbenem zahtevku je zato pravno nepomembna okoliščina, ali je sporna listina predstavljala verodostojno listino v smislu določb ZIZ ali ne.

6. Toženec se neutemeljeno sklicuje na določila sporazuma o poplačilu terjatve z dne 24. 8. 2009, ki so urejala plačilo vtoževane terjatve v štiriindvajsetih mesečnih obrokih, pri čemer je prvi obrok dospel v plačilo 31. 8. 2009. Prvo sodišče je na podlagi izvedenih listinskih dokazov pravilno ugotovilo, da (vtoževana) obveznost toženca obstaja. Pri tem je sicer posamezne dokazne listine nekoliko skopo oziroma delno pomanjkljivo presodilo, kar pa je pritožbeno sodišče lahko saniralo na podlagi 2. in 3. alineje 358. člena ZPP.

7. Prvo sodišče je ugotovilo, da je bil zaradi prekoračitve negativnega stanja, neprejemanja prilivov na račun in neodzivanja toženca na opomine limit ukinjen in transakcijski račun zaprt. Tem ugotovitvam toženec ne ugovarja. Ne ugovarja niti ugotovitvi da (po nastanku obveznosti) nikoli ni plačal ničesar na račun dolga. Na podlagi 18. točke pogodbe o odobritvi limita na transakcijskem računu (priloga A8) je zato tožnica upravičeno zahtevala plačilo celotnega dolga.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sporazum z dne 24. 8. 2009, s katerim sta se pravdni stranki dogovorili o obročnem plačevanju dolga (2. člen), ni predstavljal novacije omenjene pogodbe (4. člen sporazuma), v 3. členu sporazuma pa je bilo dogovorjeno, da bo tožeča stranka terjala toženca za plačilo celotne obveznosti tudi v primeru nepravočasne izpolnitve obveznosti po sporazumu (glede na določila sporazuma je to predstavljalo že neplačilo enega mesečnega obroka). Ker toženec po sporazumu ni plačal že prvega mesečnega obroka dolga, je s tem izgubil obročno dobroto (poziv tožeče stranke za plačilo z dne 3. 6. 2010 – priloga A20), zato je bil dolžan plačati celotno vtoževano terjatev že pred vložitvijo izvršilnega predloga (tako na podlagi sporazuma kot na podlagi pogodbe).

9. Tožeča stranka je na naroku 12. 3. 2012 zatrjevala, da je zaradi neplačevanja obveznosti toženec dolžan poravnati svojo obveznost po določilih osnovne pogodbe v skladu s 3. in 4. členom sporazuma (torej v celoti). Toženčeve pritožbene trditve, da sporazum ne določa zapadlosti celotne terjatve v primeru neplačanih obrokov, so zato neutemeljene, saj iz 3. člena sporazuma izhaja prav nasprotno. Ker je celotna terjatev zapadla že pred vložitvijo tožbe (izvršilnega predloga), je odločitev prvega sodišča pravilna.

10. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP). Toženec krije svoje stroške pritožbenega postopka, odločitev o tem pa je zajeta v zavrnitvi pritožbe (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP).