Jedro

V primeru delnega plačila se plačani zneski revalorizirajo le, če sodišče odmeri denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo ali denarno odškodnino za povrnitev premoženjske škode, ki je odmerjena po cenah na dan sodne odločbe.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se dosojeni znesek 1.598,00 EUR nadomesti z zneskom 2.068,00 EUR (točka II. izreka prvostopenjske odločbe), stroškovna odločitev (točka IV. izreka prvostopenjske odločbe) pa tako, da se znesek 726,06 EUR nadomesti z zneskom 939,64 EUR.

V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu, to je glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti od dosojene glavnice, potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 148,27 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni od prejema te sodbe, od tedaj dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je dopustilo objektivno spremembo tožbe (točka I. izreka odločbe) in razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati 1.598,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 9. 2011 dalje do plačila (točka II. izreka odločbe), višji tožbeni zahtevek pa zavrnilo (točka III. izreka) in toženi stranki naložilo v plačilo 726,06 EUR tožnikovih stroškov postopka (točka IV. izreka odločbe).

2. Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tožnik, uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da višje sodišče sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, vključno s pričetkom teka zakonskih zamudnih obresti, tako da začnejo teči 3. 4. 2011, spremeni pa naj tudi odločitev o stroških postopka tako, da jih je v celoti dolžna nositi tožena stranka. Ni podlage za valorizacijo že izplačanega zneska na dan zaključka sojenja. Sodna praksa, na katero se sklicuje prvostopenjsko sodišče, ni uporabljiva, ker se nanaša na nematerialno škodo. Izvedenec je ocenil škodo na dan škodnega dogodka, zato je terjatev mogoče enačiti s čisto denarno terjatvijo. Napačno je sodišče uporabilo 20.a člen Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP). Tožena stranka je prišla v dolžniško zamudo že z dnem škodnega dogodka, saj je bil že 6. 4. 2011 opravljen ogled vozila in škoda ocenjena kot totalka. Določilo 2. odstavka 20.a člena ZOZP se nanaša zgolj na primere, ko zavarovalnica ne predloži ponudbe v trimesečnem roku. Razlogi sodbe, da naj bi tožena stranka prišla v zamudo šele 23. 9. 2011, so sami s seboj v nasprotju, saj je že pred tem datumom tožena stranka izplačala 10.000,00 EUR. Odločitev o stroških postopka je napačna, ker je dejansko uspel s celotnim zahtevkom in je treba uporabiti 1. oz. 3. odstavek 154. člena ZPP.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Izvedenec je (kot mu je naložilo sodišče v sklepu o njegovem angažiranju) ugotovil vrednost tožnikovega vozila in znesek dejanske škode na dan škodnega dogodka 3. 4. 2011. Tudi tožena stranka je škodo na tožnikovem vozilu ocenila po cenah, ki so veljale v času škodnega dogodka, in izplačala tako ocenjeno škodo. Sodišče torej škode ni odmerjalo po cenah ob izdaji sodne odločbe, pač pa po cenah, ki so veljale v času škodnega dogodka. Zato je odločitev, da je potrebno znesek, ki ga je izplačala tožena stranka tožniku, na podlagi 2. odstavka 168. člena Obligacijskega zakonika (OZ) revalorizirati na dan zadnje glavne obravnave, materialnopravno zmotna. V primeru delnega plačila se plačani zneski revalorizirajo le, če sodišče odmeri denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo ali denarno odškodnino za povrnitev premoženjske škode, ki je odmerjena po cenah na dan sodne odločbe.(2) Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožniku nastala škoda v znesku 12.068,00 EUR, tožena stranka pa mu je že plačala 10.000,00 EUR. Tožnik je upravičen do celotne razlike med zneskom ugotovljene in zneskom že izplačane škode, to je do 2.068,00 EUR. Zato je v tem delu na podlagi pete alineje 358. člena ZPP višje sodišče ugodilo pritožbi in zvišalo dosojeni znesek na 2.068,00 EUR.

6. Neutemeljena pa je pritožbena graja glede začetka teka zamudnih obresti. Zapadlost terjatve in zamuda nista identična pravna pojma. Zapadlost terjatve (dospelost v plačilo) je upravičenje zahtevati izpolnitev obveznosti. Pri odškodninskih terjatvah nastane z dnem nastanka škode (165. člen OZ). Zamudne obresti pa ne gredo od zapadlosti zahtevka, temveč od nastanka zamude. Po 378. členu OZ namreč zamudne obresti dolguje dolžnik, ki je v zamudi. V zamudo dolžnik pride, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev (prvi odstavek 299. člena OZ). Ta pa je pri odškodninskih terjatvah vezan na poziv upnika dolžniku, naj mu povrne škodo (drugi odstavek 299. člena OZ).(3)

7. Pravilno je sodišče prve stopnje uporabilo določila 20.a člena ZOZP. V obravnavanem primeru odgovornost ni bila sporna in škoda je bila v celoti ocenjena (sicer prenizko), zato je zavarovalnica skladno z 2. odstavkom 20.a člena ZOZP prišla v zamudo po 3 mesecih od prejema odškodninskega zahtevka tožnika,(4) torej 23. 9. 2011. ZOZP kot specialni predpis določa zavarovalnicam rok treh mesecev za preučitev in ustrezno reagiranje na odškodninski zahtevek. Škodo bi lahko tožniku (v celoti) plačala vse do poteka tega roka, zato pred tem ni prišla v zamudo. Odločitev o začetku teka zakonskih zamudnih obresti je materialnopravno pravilna. V zvezi s tekom zakonskih zamudnih obrestih relevantnega dejanskega stanja pritožba ne izpodbija, pa tudi nobene uradoma upoštevne procesne kršitve, ki so taksativno naštete v 2. odstavku 350. člena ZPP, ni. Zato je višje sodišče pritožbo v tem delu kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev prvostopenjskega sodišča, da tečejo zakonske zamudne obresti od 23. 9. 2011 dalje do plačila.

8. Sprememba odločitve o glavni stvari je terjala spremembo stroškovne odločitve (2. odstavek 165. člena ZPP). Po spremembi je tožnik z zahtevkom v celoti uspel, zato mu je tožena stranka dolžna povrniti vse potrebne (155. člen ZPP) stroške postopka (1. odstavek 154. člena ZPP). Prvostopenjsko sodišče je odmerilo potrebne stroške tožnika skladno z Zakonom o sodnih taksah (ZST-1) in Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT), ter ugotovilo, da znašajo 939,64 EUR. Same odmere pritožba ne izpodbija, zato se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje nanjo (gl. točko 18 obrazložitve izpodbijane odločbe) in je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti navedeni znesek stroškov postopka na prvi stopnji.

9. Skladno s 1. odstavkom 154. člena ZPP mora tožena stranka tožniku, ki je s pritožbo uspel, povrniti tudi potrebne pritožbene stroške. Te je višje sodišče odmerilo na podlagi specificiranega stroškovnika na koncu pritožbe ter skladno z ZOdvT in ZST-1. Nagrada za postopek po tar. št. 3210 znaša 48,00 EUR, pavšalni materialni stroški po tar. št. 6002 znašajo 9,60 EUR, DDV 12,67 EUR (tar. št. 6007 ZOdvT), sodna taksa za pritožbo pa 78,00 EUR. Na podlagi 313. člena ZPP mora tožena stranka tožniku odmerjene stroške postopka povrniti v roku 15 dni od prejema te sodbe. V kolikor tega v postavljenem roku ne bo storila, bo prišla v zamudo in bo od tedaj dalje dolgovala še zakonske zamudne obresti (299. in 378. člen OZ).

(1) Prim. Načelno pravno mnenje VS RS, sprejeto na občni seji 26. 6. 2002, objavljeno v Pravna mnenja I/2002. (2) Prim. Načelno pravno mnenje VS RS, sprejeto na občni seji 26. 6. 2002, objavljeno v Pravna mnenja I/2002. (3) Prim. Danilo Ukmar, Zamudne obresti od odškodninskih terjatev in upoštevanje delnih plačil, Pravna praksa – 2010, št. 14, stran 22. (4) Prim. sodbi VSL II Cp 1883/2013 in I Cp 3484/2013 ter sodbo VSM I Cp 197/2014.