Jedro

Glede na navedeno se pokaže, da v bistvu ni sporen način izračuna obresti do 28. 6. 2003, niti ne po 1. 1. 2007, ko je bila uvedena valuta evra, ampak le obdobje od 28. 6. 2003 pa do 31. 12. 2006, sicer je sodišče prve stopnje (skladno s stališčem organizacije za plačilni promet) upnikovo terjatev v tem obdobju, ker pač po izvršilnem naslovu (izdanem že po 1. 1. 2007) obveznost dolžnikov glasi v evrih, štelo kot terjatev, izraženo v tuji valuti, za katero pa v skladu z drugim odstavkom člena 378 OZ pride v poštev 8 % letna obrestna mera, če poseben zakon ne določa drugače. Predpisana obrestna mera na podlagi navedenih predpisov po stališču sodišča prve stopnje velja za v domači valuti izražene terjatve, ker pa v danem primeru upnikova terjatev glasi v evrih, za čas do uveljavitve evra kot domače valute njena uporaba ne pride v poštev.

Nobenega dvoma ni glede navedene upoštevnosti različne obrestne mere, v kolikor gre za v domači valuti izraženo terjatev na eni strani ali valutno terjatev na drugi. Vendar pa je v danem primeru pomembna opredelitev značaja terjatve. Res je, da izvršilni naslov določa obveznost dolžnikov v evrih, šele po 1. 1. 2007 tedaj v spremenjeni novi domači valuti. Vendar pa to ne more pomeniti, da so s tem prej v SIT kot domači valuti izražene terjatve postale valutne terjatve (terjatve izražene v tuji valuti). Dejstvo je, kar upnik pravilno poudarja, da je tožbo vložil ob uveljavljanju denarnega zahtevka v tedaj veljavni valuti SIT, in da je znatni del pravdnega postopka tudi še tekel za časa veljavnosti SIT. Glede na naravo njegove terjatve v bistvu tudi v kakšni drugi valuti te ne bi mogel uveljavljati. Šlo je tedaj za uveljavljanje v domači valuti izražene terjatve, tudi do 31. 12. 2006 kot zaključnega obdobja veljavnosti SIT kot domače valute. Upnikova terjatev je namreč ves čas ohranjala svojo naravo in se opirala na isto pravno podlago, vse ostalo pa se je dogajalo izven njegove volje, objektivno, pač glede na z zakonom določeno spremembo denarne valute. Dejstvo je, da Zakon o uvedbi evra (v nadaljevanju ZUE) v 13. členu določa, da se z dnem uvedbe EUR šteje, da se tolarski zneski, navedeni v predpisih, sodnih in upravnih aktih, vrednostnih papirjih, pogodbah, drugih pravnih aktih, plačilnih instrumentih, razen bankovcev in kovancev, listinah, obvestilih, obračunih in evidencah in v drugih sredstvih s pravnim učinkom glasijo na EUR preračunano po tečaju zamenjave. V vseh pravnih razmerjih so se tedaj obveznosti oziroma terjatve avtomatično preračunale v novo valuto. Navedeno kaže, da se zaradi tega tudi v danem primeru narava upnikove terjatve nikakor ni mogla spremeniti, le drugače je bila izražena, v obeh obdobjih, tako pred uvedbo evra kot po njej, pa je v bistvu predstavljala v domači valuti izraženo terjatev.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani točki I izreka tako spremeni, da glasi: "Organizacijam za plačilni promet se nalaga, da nadaljujejo z izvršilnimi dejanji do celotnega poplačila upnikove terjatve in izvršilnih stroškov, pri čemer naj zakonske zamudne obresti od glavnice v znesku 8.345,85 EUR (prej 2,000.000,00 SIT) za obdobje od 28. 6. 2003 do 31. 12. 2006 obračunajo skladno z določbami Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti." O pritožbenih stroških naj sodišče prve stopnje odloči kot v nadaljnjih izvršilnih stroških.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je, kot to izhaja iz obrazložitve sklepa, tega izdalo v okviru inštituta odprave nepravilnosti pri opravljenih dejanjih izvršbe v smislu člena 52 Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), na predlog upnika, potem ko je organizacija za plačilni promet sodišče prve stopnje obvestila o poplačilu upnikove terjatve, s tem, da je za navedeno časovno razdobje od 28. 6. 2003 do 31. 12. 2006 uporabila 8 % obrestno mero, kot je veljala za valutne terjatve v skladu s členom 378 Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ker da je bil euro takrat tuja valuta. Stališču navedene organizacije za plačilni promet se je pridružilo tudi sodišče prve stopnje, ki je sicer v izreku sklepa v izpodbijanem delu zgolj organizacijam za plačilni promet naložilo, da nadaljujejo z izvršilnimi dejanji do celotnega poplačila upnikove terjatve in izvršilnih stroškov, v obrazložitvi sklepa pa je opravilo pregled poplačila upnikove terjatve z že izvršenimi plačili, s tem, da je tudi samo štelo, da je treba za čas od 28. 6. 2003 do 31. 12. 2006 zakonske zamudne obresti od glavnice obračunati po obrestni meri 8 %. Odločilo je tako, da glede na navedeni obračun terjatev upnika še ni poplačana glede dela glavnice v višini 40,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 12. 2011 do plačila ter odmerjenih nadaljnjih izvršilnih stroškov. V tem obsegu je sodišče prve stopnje kot to izhaja iz obrazložitve sklepa, organizacijam za plačilni promet v izreku tega naložilo nadaljevanje naloženih izvršilnih dejanj do celotnega poplačila upnikove terjatve in izvršilnih stroškov.

2. Upnik se pravočasno pritožuje zoper točko I izreka napadanega sklepa in predlaga njegovo spremembo, tako da bo organizacijam za plačilni promet pri dokončnem poplačilu upnikove terjatve naloženo upoštevanje obrestne mere po Zakonu o predpisani obrestni meri zamudnih obresti (v nadaljevanju ZPOMZO-1) za čas od 28. 6. 2003 do 31. 12. 2006. Predlaga pa tudi, da pritožbeno sodišče upniku prizna povračilo priglašenih pritožbenih stroškov. Uveljavlja sicer pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkušalo pravilnost izpodbijane odločitve tako v okviru presoje utemeljenosti pritožbenih navedb, kot tudi v okviru uradnega pritožbenega preizkusa zadeve po drugem odstavku člena 350 Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s členom 15 ZIZ in tudi samo v okviru tega preizkusa ocenilo, da pravilna uporaba materialnega prava narekuje spremembo izpodbijanega sklepa v zgoraj navedeni smeri (skladno pritožbenemu stališču).

5. Izvršilni naslov v danem primeru, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, predstavlja izvršljiva sodba Okrožnega sodišča v Mariboru II P 442/2001 z dne 30. 3. 2009 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Cp 1889/2009 z dne 14. 10. 2009, ki dolžnikoma nalaga nerazdelno plačilo glavničnega zneska 8.345,85 EUR z zamudnimi obrestmi za čas od 1. 1. 2002 do 27. 6. 2003 po 13,5 % obrestni meri, za čas od 28. 6. 2003 do plačila pa po zakonski meri zamudnih obresti. Za obdobje od 28. 6. 2003 pa do plačila tedaj obrestna mera ni procentualno določena, niti se ne sklicuje na predpis, na podlagi katerega se naj določi, ampak je govora le o zakonski obrestni meri zamudnih obresti. Pritožba pravilno poudarja, da tak opis obrestne obveznosti, na samo izvršljivost sodbe oziroma primernost ponujenega izvršilnega naslova ne vpliva, saj so zamudne obresti v izrekih izvršilnih naslovov že po naravi stvari praviloma določene zgolj opisno, in da je bistveno, da so v izvršilnem naslovu glede možnosti izračuna zamudnih obresti navedeni vsi relevantni parametri in nato ugotovi višino obresti nominalno sodišče v izvršilnem postopku. Takšno je na primer stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v sklepu II Ips 557/2009. Za domače (prej tolarske, sedaj v evrih izražene) terjatve je tudi znano, da je do 28. 6. 2003 obrestno mero določal Zakon o predpisanju obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri, nato pa je začel veljati ZPOMZO-1, ki je določil enotno obrestno mero (brez valorizacijskega faktorja).

6. Glede na navedeno se pokaže, da v bistvu ni sporen način izračuna obresti do 28. 6. 2003, niti ne po 1. 1. 2007, ko je bila uvedena valuta evra, ampak le obdobje od 28. 6. 2003 pa do 31. 12. 2006. Sicer je sodišče prve stopnje (skladno s stališčem organizacije za plačilni promet) upnikovo terjatev v tem obdobju, ker pač po izvršilnem naslovu (izdanem že po 1. 1. 2007) obveznost dolžnikov glasi v evrih, štelo kot terjatev, izraženo v tuji valuti, za katero pa v skladu z drugim odstavkom člena 378 OZ pride v poštev 8 % letna obrestna mera, če poseben zakon ne določa drugače. Predpisana obrestna mera na podlagi navedenih predpisov po stališču sodišča prve stopnje velja za v domači valuti izražene terjatve, ker pa v danem primeru upnikova terjatev glasi v evrih, za čas do uveljavitve evra kot domače valute njena uporaba ne pride v poštev.

7. Pritožbeno sodišče takšni razlagi sodišča prve stopnje ne more slediti. Nobenega dvoma ni glede navedene upoštevnosti različne obrestne mere, v kolikor gre za v domači valuti izraženo terjatev na eni strani ali valutno terjatev na drugi. Vendar pa je v danem primeru pomembna opredelitev značaja terjatve. Res je, da izvršilni naslov določa obveznost dolžnikov v evrih, šele po 1. 1. 2007 tedaj v spremenjeni novi domači valuti. Vendar pa to ne more pomeniti, da so s tem prej v SIT kot domači valuti izražene terjatve postale valutne terjatve (terjatve izražene v tuji valuti). Dejstvo je, kar upnik pravilno poudarja, da je tožbo vložil ob uveljavljanju denarnega zahtevka v tedaj veljavni valuti SIT, in da je znatni del pravdnega postopka tudi še tekel za časa veljavnosti SIT. Glede na naravo njegove terjatve v bistvu tudi v kakšni drugi valuti te ne bi mogel uveljavljati. Šlo je tedaj za uveljavljanje v domači valuti izražene terjatve, tudi do 31. 12. 2006 kot zaključnega obdobja veljavnosti SIT kot domače valute. Upnikova terjatev je namreč ves čas ohranjala svojo naravo in se opirala na isto pravno podlago, vse ostalo pa se je dogajalo izven njegove volje, objektivno, pač glede na z zakonom določeno spremembo denarne valute. Dejstvo je, da Zakon o uvedbi evra (v nadaljevanju ZUE) v 13. členu določa, da se z dnem uvedbe EUR šteje, da se tolarski zneski, navedeni v predpisih, sodnih in upravnih aktih, vrednostnih papirjih, pogodbah, drugih pravnih aktih, plačilnih instrumentih, razen bankovcev in kovancev, listinah, obvestilih, obračunih in evidencah in v drugih sredstvih s pravnim učinkom glasijo na EUR preračunano po tečaju zamenjave. V vseh pravnih razmerjih so se tedaj obveznosti oziroma terjatve avtomatično preračunale v novo valuto. Navedeno kaže, da se zaradi tega tudi v danem primeru narava upnikove terjatve nikakor ni mogla spremeniti, le drugače je bila izražena, v obeh obdobjih, tako pred uvedbo evra kot po njej, pa je v bistvu predstavljala v domači valuti izraženo terjatev.

8. Tudi pritožbeno sodišče je tako mnenja, da je treba za obdobje od 28. 6. 2003 pa do 31. 12. 2006 v izvršilnem naslovu določeno obveznost plačila zamudnih obresti po "zakonski obrestni meri" razlagati v skladu s predpisano obrestno mero zamudnih obresti, ki je veljala za v domači valuti izražene terjatve, to je po ZPOMZO-1 in ne po členu 378 OZ, kot to nepravilno razlaga sodišče prve stopnje (skladno stališču organizacije za plačilni promet).

9. Sodišče prve stopnje je glede na vztrajanje navedene banke pri obračunu zamudnih obresti po navedeni nižji obrestni meri utemeljeno uporabilo (na predlog upnika) inštitut odprave pomanjkljivosti pri opravljanju izvršbe, vendar pa je izrek izpodbijanega sklepa v točki I premalo določen in v bistvu le povzema tisto, kar je dolžnikovemu dolžniku že naloženo po temeljnem sklepu o izvršbi. Zato je pravilno stališče upnika, da je treba v sklepu, ki sledi uporabi navedenega inštituta konkretneje določiti, na kakšen način naj se obračuna upnikovo terjatev, da se ugotovi njeno dokončno poplačilo. Ob pravilni uporabi materialnega prava je zato pritožbeno sodišče napadeni sklep v izpodbijanem obsegu spremenilo tako, kot to izhaja iz izreka tega sklepa (3. točka člena 365 v zvezi s členom 366 in 5. alinejo 358 ZPP v zvezi s členom 15 ZIZ).

10. O upnikovih pritožbenih stroških naj sodišče prve stopnje odloči kot o nadaljnjih izvršilnih stroških.