Jedro

Za razrešitev spora je pomembna ugotovitev, da je bila stanovanjska hiša, v kateri se nahaja sporno stanovanje, v celoti namensko zgrajena za razreševanje stanovanjskih potreb upokojencev in invalidov in da ima poseben status. Ugotovitev o posebnem statusu navedenega objekta sta sodišči nižjih stopenj podprli s projektno in gradbeno dokumentacijo o namensko zgrajenih prostorih v hiši, kot so klubski prostori za upokojence in invalide, dve pisarni, bife, sejna dvorana in čajna kuhinja ter tudi na podlagi listinske dokumentacije o lastništvu toženke. Na namembnost in status objekta v pomenu določbe prvega odstavka 128. člena SZ ne more vplivati revizijsko poudarjanje, da je bilo nekaj stanovanj prodanih posameznim stanovalcem.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek, da je toženka dolžna skleniti z njim pogodbo o prodaji enosobnega stanovanja v drugem nadstropju stavbe v Ljubljani pod pogoji 117. in naslednjih členov Stanovanjskega zakona, ker je ocenilo, da toženka po določilu prvega odstavka 128. člena Stanovanjskega zakona spornega stanovanja ni dolžna prodati tožniku. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo in navedeno sodbo potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagal, da naj se sodbi sodišč nižjih stopenj razveljavita ali spremenita. V reviziji opozarja, da je Mesto Ljubljana preneslo na toženko lastninsko pravico na objektu, v katerem se nahaja sporno stanovanje, s pogodbo 11.2.1993. Dejansko stanje je zmotno ugotovljeno, ker toženka ni mogla postati lastnica cele hiše, ker je 22% sredstev za njeno gradnjo dala Samoupravna stanovanjska skupnost Mesta Ljubljane. Iz pogodbe z dne 11.2.1993 izhaja, da je Mesto Ljubljana preneslo na toženo le stanovanja, v katerih so bili upokojenci (419), in borčevska stanovanja. Na vhodu št. 17 je mesto preneslo na toženko le 22 stanovanj od 23. V obravnavanem objektu je bilo nekaj stanovanj prodanih in nekaj ne. Sodišče se ne bi smelo sklicevati na gradbeno dokumentacijo, ki tožniku ni bila predložena in to predstavlja kršitev postopka.

Pomembno je, da tožnik ni dobil spornega stanovanja ne od Zveze borcev in ne od Zveze upokojencev.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženki, ki je nanjo odgovorila in predlagala, da naj se jo zavrne (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, naprej ZPP, katerega določila je revizijsko sodišče moralo uporabiti v tej zadevi na podlagi 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS št. 26/99).

Revizija ni utemeljena.

Revizija zoper sodbo sodišča druge stopnje je dovoljena le v omejenem obsegu. Tako tožnik z njo ne more izpodbijati na nižjih stopnjah ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 385. člena ZPP), zaradi česar revizijsko sodišče ni moglo upoštevati revizijskih izvajanj, ki se nanašajo na dejanske ugotovitve. Kršitve postopka v zvezi z izvedbo dokaza z gradbeno dokumentacijo, tožnik v pritožbi ni uveljavljal, zato take domnevne kršitve, ki bi mogla ob zahtevanih predpostavkah predstavljati bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 354. člena ZPP v postopku na prvi stopnji, revizijsko sodišče ni moglo upoštevati. Revizijska izvajanja o domnevnem nasprotju med "podatki iz pogodbe o prenosu in iz pisnega pregleda stanovanj" in ki naj bi kazala na bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, pa po presoji revizijskega sodišča niso utemeljena. Namreč nasprotij v zvezi z vsebino v reviziji omenjenih listin in ki bi se morale nanašati na odločilne okolnosti spora, revizijsko sodišče ni ugotovilo. Z zadevnimi izvajanji je tožnik dejansko posegel v dokazno presojo spora, ki ne more biti predmet revizijskega izpodbijanja dokaz s prečitanjem gradbene dokumentacije je sodišče prve stopnje izvedlo ter jo je zato lahko vzelo za podlago odločanja. Bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na katero mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), pa ni ugotovilo. Revizijsko sodišče zato ocenjuje, da revizija v smeri postopkovnih kršitev ni utemeljena.

Za razrešitev spora je bila pomembna ugotovitev, da je bila stanovanjska hiša, v kateri se nahaja sporno stanovanje, v celoti namensko zgrajena za razreševanje stanovanjskih potreb upokojencev in invalidov in da ima poseben status. Ugotovitev o posebnem statusu navedenega objekta sta sodišči nižjih stopenj podprli s projektno in gradbeno dokumentacijo o namensko zgrajenih prostorih v hiši, kot so klubski prostori za upokojence in invalide, dve pisarni, bife, sejna dvorana in čajna kuhinja ter tudi na podlagi listinske dokumentacije o lastništvu toženke. Na namembnost in status objekta v pomenu določbe prvega odstavka 128. člena SZ ne more vplivati revizijsko poudarjanje, da je bilo nekaj stanovanj prodanih posameznim stanovalcem.

Po določilu prvega odstavka 128. člena SZ, Skupnost pokojninskega in invalidskega zavarovanja Slovenije ni dolžna prodati stanovanj po določbah 117. in naslednjih členov Stanovanjskega zakona v stanovanjskih hišah, ki so bile v celoti namensko zgrajene za razreševanje stanovanjskih potreb upokojencev in imajo poseben status. Ugotovljeno dejansko stanje je po presoji revizijskega sodišča utemeljevalo uporabo navedenega zakonitega določila in torej zavrnitev tožnikovega zahtevka za prodajo stanovanja. Ker je Stanovanjski zakon izvzel iz privatizacije upokojencem namenjena stanovanja v takih objektih, očitno z namenom, da bi se ohranil stanovanjski sklad toženke za trajno uresničevanje namena sklada, tožnik ne more izsiliti od toženke prodaje spornega stanovanja po določbah Stanovanjskega zakona. Spor je bil z odločbama sodišč nižjih stopenj materialnopravno pravilno razrešen ter zato ni podan revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V skladu z navedenimi razlogi, je moralo revizijsko sodišče zavrniti tožnikovo revizijo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).