Jedro

Cedent lahko odstopi terjatev cesionarju z namenom, da izterja terjatev v svojem imenu in na račun cedenta od dolžnika (cessusa).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se razveljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VI IG 852/95 z dne 26. 6. 1995 ter da se zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo neplačane najemnine v višini 2.359,28 EUR s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi. Tožeči stranki je tudi naložilo, da je dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 803,17 EUR, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Tožeča stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 339. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da tožeča stranka utemeljuje aktivno legitimacijo v pravdni zadevi na podlagi Pogodbe o prenosu poslovnih objektov, poslovnih prostorov in garaž v upravljanje in gospodarjenje, vendar je napačno zavzelo stališče, da iz pogodbe ne izhaja, da je Občina L. C. prenesla na pravnega prednika tožeče stranke pravico izterjati zapadle zneske najemnin iz poslovnih prostorov. Protispisna je trditev sodišča, da tožeča stranka ni zatrjevala, da nastopa kot pooblaščenec pravne prednice občine kot lastnice. Pogodba je po svoji pravni naravi mandatna pogodba, na podlagi katere je bila prenesena na tožečo stranko v okviru upravljanja in gospodarjenja z nepremičninami tudi pravica izterjave najemnin za poslovne prostore, ki so navedeni v pogodbi. Napačna je zato trditev sodišča, da tožeča stranka pri izterjavi najemnin ni delovala kot pooblaščenka Občine L. C.. V pogodbi res ni izrecno zapisano, da občina na tožečo stranko prenaša tudi pravico do izterjave najemnin, iz termina upravljanje in gospodarjenje, ki sta vključena v pogodbo, pa vsebinsko izhaja pooblastilo tožeče stranke za izterjavo zapadlih najemnin za poslovne prostore. Sporna določila pogodbe se razlagajo glede na skupen namen pogodbenikov, česar sodišče ni ugotavljalo. Tožeča stranka je v spis predložila pooblastili, s katerimi je njen pravni prednik po preteku pogodbe pooblastil M.o.L, da nadaljuje s pravdnimi postopki v vseh zadevah sodne izterjave najemnin. V besedilu pogodbe ni pravne podlage za ločnico, ki jo naredi sodišče prve stopnje med zneski najemnin, ki so zapadli do 1. 1. 1995 in zneski najemnin, ki so zapadli po tem datumu.

Pritožba ni utemeljena.

V pogodbi o prenosu poslovnih objektov, poslovnih prostorov in garaž v upravljanje in gospodarjenje z dne 22. 12. 1994 (v nadaljevanju pogodba) med Občino L. C. in Stanovanjskim skladom ljubljanskih občin kot pravnim prednikom tožeče stranke, je bilo dogovorjeno, da se na pravno prednico tožeče stranke prenese upravljanje in gospodarjenje s poslovnimi prostori, tudi s poslovnim prostorom, katerega ima v najemu toženec. Dogovorjeno je bilo, da se s prenosom v upravljanje in gospodarjenje ne spreminja lastninskopravni status poslovnih prostorov (drugi odstavek 1. člena pogodbe), posebej pa je bilo določeno, da upravljanje in gospodarjenje s poslovnimi objekti in prostori po pogodbi obsega tudi sklepanje najemnih razmerij za te objekte in prostore. Iz pogodbe tudi izhaja (21. člen), da velja od 1. 1. 1995. Pogodba (izrecno) ne določa, da se na pravnega prednika tožeče stranke prenaša tudi pravica do izterjave zapadlih in ne plačanih najemnin.

Občina L. C. je sklenila najemno pogodbo s tožencem o oddaji poslovnega prostora v najem in mu tudi izstavila račune na plačilo najemnine za vtoževano obdobje (julij do december 1994), zato je Občina L. C. (sedaj M. o. L.) aktivno legitimirana za sodno uveljavljanje navedene terjatve. Tožeča stranka utemeljuje svojo aktivno legitimacijo na podlagi pogodbe, vendar iz pogodbenih določb ne izhaja, da je bila terjatev prenesena na tožečo stranko. Tožeča stranka v pritožbi zatrjuje, da pogodba predstavlja mandatno pogodbo, kar naj bi potrjevalo pravico tožeče stranke, da (sodno) terja od toženca zapadlo in neplačano najemnino. Pritožbene navedbe tožeče stranke smiselno zatrjujejo obstoj posebne oblike cesije (odstop v izterjavo), vendar tega pogodba ne vsebuje. Na tožečo stranko bi bila lahko prenesena pravica izterjati terjatev za drugega, vendar bi to moralo izhajati iz pogodbenih določb. Iz pogodbenih določb ni možen zaključek, da je obstajal dogovor, da občina (kot cedent) odstopa terjatev pravnemu predniku tožeče stranke kot cesionarju z namenom, da izterja terjatev v svojem imenu in na račun cedenta od toženca kot dolžnika (cessusa).

Pravno razmerje med pravno prednico tožeče stranke in občino po pogodbi velja od 1. 1. 1995, nobena pogodbena določba ne določa, da je bila na pravno prednico tožeče stranke prenesena pravica do sodne izterjave zapadlih in neplačane zneskov najemnin pred 1. 1. 2005, zato s pogodbo tožeča stranka ni dokazala materialnopravnega upravičenja za vložitev tožbe. Sodišče prve stopnje je na podlagi 82. člen Obligacijskega zakonika upoštevalo pogodbena določila, kot se glasijo, ter pri tem tudi pravilno razlagalo (potrditvah tožeče stranke) sporna določila v pogodbi (upravljanje, gospodarjenje), iz katerih ni mogoč zaključek, da je bila na tožečo stranko prenesena pravica do (sodne) izterjave zapadle in neplačane najemnine od toženca pred 1. 1. 2005 ali povedano drugače, če bi toženec plačal tožeči stranki najemnino za sporno obdobje, ne bi bil prost obveznosti in bi občina še vedno imela terjatev zoper toženca. Pooblastili (A 19 in A 20) iz leta 1998 in 2001, na podlagi katerih je pravni prednik tožeče stranke pooblastil občino, da nadaljuje sodne postopke za izterjavo neplačanih najemnin, v ničemer ne spreminjata že opisanih ugotovitev, da tožeča stranka ni aktivno legitimirana v tem sporu. Tožeča stranka bi bila v sporu aktivno legitimirana, če bi dokazala, da je njen pravni prednik od občine pridobil pravico do sodne izterjave terjatve ali pooblastilo, da v lastnem imenu sodno izterja terjatev od toženca, vendar takšnega prenosa upravičenj v tem pravdnem postopku tožeča stranka ni dokazala.

Ker pritožba ni utemeljena in ker sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, upoštevaje določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), kakor tudi ne kršitev na katere opozarja pritožba (na katere je bilo že odgovorjeno), je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi stroške pritožbenega postopka (165. člen ZPP).