Jedro

Institut izločitve je namenjen temu, da se uradni osebi, ki naj bi odločala v določeni upravni zadevi, zaradi okoliščin, ki vzbujajo dvom o njeni nepristranosti, prepreči nadaljnje delo, zato izločitve ni mogoče zahtevati izven postopka, ki je v konkretni upravni stvari v teku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je prvostopno sodišče zavrnilo tožničino tožbo z dne 18.10.2001 zoper sklep tožene stranke z dne 7.9.2001, s sklepom (2. izreka sodbe in sklepa) je zavrglo tožničino tožbo z dne 29.1.2002 in s sklepom (3. točka izreka sodbe in sklepa) tožnico oprostilo plačila sodnih taks. S sklepom z dne 7.9.2001 je tožena stranka zavrgla tožničino zahtevo za izločitev Upravne enote M. in Ministrstva za notranje zadeve (1. točka izreka), medtem ko je tožničino zahtevo za izločitev D.R., načelnika Upravne enote M. in T.P., vodje Oddelka za okolje in prostor Upravne enote M., zavrnila (2. točka izreka).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe prvostopno sodišče navaja, da je tožnica dne 31.8.2001 vložila zahtevo za izločitev uradnih in odgovornih oseb v upravnih postopkih, ki so tekli pri Upravni enoti M. in sicer D.R., načelnika Upravne enote M. in T.P., vodjo oddelka za okolje in prostor. Tožnica je svojo zahtevo utemeljevala s sklicevanjem na okoliščino, da so bila v nekaterih dokončnih gradbenih postopkih, ki zadevajo tožnico, storjena številna kazniva dejanja, da je prišlo do zlorabe uradnega položaja in uradnih pravic, storjene pa naj bi bile tudi goljufije in druge nezakonitosti v zvezi z izvrševanjem tožničine lastninske pravice. Navaja, da je tožnica zahtevala izločitev uradnih oseb, ki so sodelovale v postopkih, ki so pravnomočno končani, zato že iz tega razloga zahteva za izločitev ni utemeljena. Poleg tega prvostopno sodišče še navaja, da tožnica ni navajala nobenega od razlogov za izločitev v smislu 35. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Ker po njegovi presoji zgolj pavšalno sklicevanje in tožničino opozarjanje na nezakonito ravnanje organov in uradnih oseb še niso okoliščine, ki bi vzbujale dvom v njihovo nepristranost, sodišče nima pomislekov v odločitev tožene stranke, ki je v tem delu tožničino zahtevo zavrnila. Glede na to, da se inštitut izločitve nanaša na uradne osebe, ki odločajo ali opravljajo posamezna dejanja v postopku pri posameznih upravnih organih tudi po presoji prvostopnega sodišča ni mogoče zahtevati izločitve Upravne enote M. in tudi ne Urada za organizacijo in razvoj uprave, zato je tožena stranka ravnala pravilno, ker je v tem delu tožničino zahtevo zavrgla.

Prvostopno sodišče nadalje navaja, da je tožnica dne 29.1.2002 dopolnila tožbo s tem, da je razširila seznam toženih strank še na Upravno enoto M., D.R., T.P., Urad RS za organizacijo in razvoj, G.V., Občino N., I.P., J.Š., E.C. d.d., P.P., P.F., F. in A.P., I.J.P., F.R., Ministrstvo RS za okolje in prostor, Inšpektorat RS za okolje in prostor, Izpostava M. in M.S. Tožbo (pravilno dopolnitev tožbe) z dne 29.1.2002 zoper navedene tožene stranke je prvostopno sodišče zavrglo (2. točka izpodbijane sodbe in sklepa) iz razloga, ker je po določbi 3. odstavka 18. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS), toženec državni organ, nosilec javnih pooblastil oziroma organ lokalne skupnosti, katerega akt se izpodbija. Prej navedene tožene stranke pa niso organi, niti nosilci javnih pooblastil in tudi ne organi lokalne skupnosti, ki bi bili z aktom, ki je predmet izpodbijanja, kakorkoli povezani, zato pa tudi ne morejo imeti lastnosti tožene stranke.

Prvostopno sodišče je tožnico oprostilo plačila sodnih taks (3. točka izreka sodbe in sklepa), ker je ugotovilo, da bi bila s plačilom le-te občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se tožnica in njena družina preživlja.

Tožnica v pritožbi zoper izpodbijano sodbo in sklep uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V obširni pritožbi smiselno ponovi vse tožbene navedbe: opisuje okoliščine v zvezi z raznimi upravnimi postopki, v katerih naj bi bila s strani uradnih in odgovornih oseb izdana nezakonita dovoljenja sosedom in črnograditeljem, ki jih v nadaljevanju tudi našteva in opisuje okoliščine, v katerih naj bi nezakonitosti nastale; navaja, da je bilo vodenih in pravnomočno končanih več nezakonitih postopkov pri Upravni enoti M., ki zadevajo njeno lastnino; opozarja na po njenem mnenju nezakonita ravnanja uradnih in drugih oseb zoper njeno premoženje, nezakonito izdane upravne akte in na goljufije z namenom pridobitve premoženjske koristi; očita kršenje načela enakosti pred zakonom; opisuje več posameznih primerov krivic, ki naj bi se ji zgodile v različnih upravnih postopkih. Po njenem mnenju sta izpodbijana sodba in sklep prvostopnega sodišča neutemeljena, sprejeta v nasprotju s pravnocivilizacijskimi načeli pravne države. Navaja še, da so ji bile z izpodbijano odločitvijo prvostopnega sodišča grobo kršene njene ustavne pravice (2. odstavek 14. člena, 2. odstavek 23. člena, 33. člen, 34. člen in 35. člen Ustave RS).

Predlaga, da vrhovno sodišče izpodbijano sodbo in sklep spremeni oziroma razveljavi in "upravni spor reši drugače kot ga je rešilo Upravno sodišče RS, Oddelek v Celju".

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po vsebini tožničine pritožbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da se tožnica pritožuje zoper 1. in 2. točko izpodbijane sodbe in sklepa prvostopnega sodišča. Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavani zadevi pravilna in zakonita, za svojo odločitev pa je navedlo tudi utemeljene razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja.

Po določbah 1. odstavka 37. člena ZUP lahko stranka zahteva izločitev uradne osebe iz razlogov, naštetih v 35. členu tega zakona, lahko pa tudi, kadar druge okoliščine vzbujajo dvom o njeni nepristranosti. Pri tem mora stranka navesti okoliščine, zaradi katerih je po njenem mnenju podan kakšen razlog za izločitev. V 35. členu ZUP so taksativno našteti primeri, v katerih predstojnik oziroma pooblaščena uradna oseba organa v konkretni zadevi ne sme niti opravljati posameznih dejanj v postopku niti o zadevi odločiti. Ti razlogi za izločitev se nanašajo na osebno razmerje uradne osebe do same upravne zadeve ali pa do stranke. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe v postopku ni bilo ugotovljeno, da bi bili podani razlogi iz 35. člena ZUP, tožnica pa takšnih okoliščin tudi ni navajala.

Pritožbeno sodišče se strinja tudi s presojo prvostopnega sodišča, da tožnica tudi ni utemeljila drugih okoliščin, ki vzbujajo dvom o nepristranosti v njeni vlogi navedenih uradnih oseb. Tožnica v tožbi in ponovno v pritožbi zoper sodbo in sklep prvostopnega sodišča opisuje okoliščine v zvezi z raznimi upravnimi postopki, vodenimi pri Upravni enoti M. in pavšalno opozarja na nepravilnosti, ki naj bi se v teh postopkih dogajale. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je inštitut izločitve namenjen temu, da se uradni osebi, ki naj bi odločala v določeni upravni zadevi, zaradi okoliščin, ki vzbujajo dvom o njeni nepristranosti, prepreči nadaljnje delo, zato izločitve ni mogoče zahtevati izven postopka, ki je v konkretni upravni stvari v teku. Čeprav ZUP ne določa roka do kdaj je treba zahtevati izločitev, je po presoji pritožbenega sodišča, smiselno tako izločitev predlagati čim prej po uvedbi postopka, vsekakor pa pred izdajo prvostopenjske odločbe. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe tožnica v obravnavanem primeru zahteva izločitev uradnih oseb, ki so sodelovale v raznih upravnih postopkih, ki so pravnomočno končani. Zato je pravilno stališče prvostopnega sodišča, da je že iz tega razloga zahteva za izločitev neutemeljena.

Pravilna je tudi odločitev prvostopnega sodišča, ki je iz razlogov, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja in jih ne navaja ponovno, zavrglo tožničino tožbo (pravilno dopolnitev tožbe) z dne 29.1.2002. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je prvostopno sodišče pravilno pojasnilo, zakaj tožničini tožbeni ugovori niso utemeljeni. Razlogi, ki jih navaja so pravilni in v skladu z vsebino odločbe tožene stranke. Ker tožnica v pritožbi zoper izpodbijano sodbo ponovi ugovore, na katere je pravilno odgovorilo že prvostopno sodišče, se pritožbeno sodišče sklicuje na razloge izpodbijane sodbe in jih ne ponavlja.

Ker je po presoji pritožbenega sodišča izpodbijana sodba prvostopnega sodišča pravilna in zakonita, pritožbeno sodišče kot neutemeljene zavrača tožničine pritožbene ugovore, da so bile z izpodbijano sodbo kršene njene ustavne pravice (2. odstavek 14. člena, 2. odstavek 23. člena 33. člen 34. člen 35. člen Ustave RS).

Izpodbijana sodba prvostopnega sodišča ne temelji na dejanskem stanju, ki bi bilo ugotovljeno v sodnem postopku. Zato uveljavljani pritožbeni razlog iz 3. točke 1. odstavka 72. člena ZUS (zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja) ni dopustno uveljavljati (5. odstavek 72. člena ZUS).

Pritožbeno sodišče je tožničino pritožbo na podlagi 73. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.