Jedro

Posamična obsojenkina ravnanja so časovno opredeljena po določenih dneh oziroma umeščena v časovni okvir, kot so se odvila v realnosti, kar omogoča sklepanje, da je šlo za dlje časa trajajoče in ponavljajoče se zalezovanje, iz opisov posamičnih obsojenkinih ravnanj pa je tudi razbrati, kako so se manifestirala v realnosti.

Obsojenkino ravnanje je bilo trajajoče in kontinuirano, z različnimi izvršitvenimi oblikami ter je opisano tako, da je jasno koliko je bilo posamičnih ravnanj in v katerem obdobju so se dogajala, opredeljena pa je tudi oškodovankina prestrašenost in ogroženost. Opis kaznivega dejanja, tako glede njegove časovne in krajevne opredelitve, je treba brati kot celoto in ne z izvzemanjem posameznih ravnanj iz opisa.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenka je dolžna plačati sodno takso v višini 300,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 4. 11. 2020 obsojeno A. A. spoznalo za krivo kaznivega dejanja zalezovanja po prvem odstavku 134.a člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in ji izreklo pogojno obsodbo z varstvenim nadzorstvom, v kateri ji je določilo kazen pet mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let ter ukrep varstvenega nadzorstva za čas enega leta od pravnomočnosti sodbe, v katerem ji je odredilo navodili prepovedi približevanja B. B. na razdaljo manjšo od 150 metrov ter prepoved približevanja krajema na naslovu ..., Ljubljana in ..., Ljubljana na razdaljo manjšo od 30 metrov. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojenki naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in sodne takse, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, ter plačilo potrebnih izdatkov oškodovanke ter nagrade in potrebnih izdatkov oškodovankinega pooblaščenca. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 28. 5. 2021 pritožbo obsojenkinega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojenki naložilo plačilo sodne takse pritožbenega postopka.

2. Zoper sodbi sodišč prve in druge stopnje je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil obsojenkin zagovornik, in sicer iz razloga kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter drugih določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenko oprosti obtožbe, podredno pa sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve ali druge stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovna državna tožilka Mirjam Kline je na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP na zahtevo za varstvo zakonitosti odgovorila, da ni utemeljena. Navaja, da opis očitanega kaznivega dejanja v izreku vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja zalezovanja, izvršitvena ravnanja pa so tudi ustrezno konkretizirana ter krajevno in časovno opredeljena. Kolikor se v zahtevi zatrjuje kršitve domneve nedolžnosti, načela in dubio pro reo, pravice do poštenega sojenja, pravice do sodnega varstva in pravice do pritožbe, je vse utemeljeno le z izražanjem nestrinjanja z zaključki sodišč, neutemeljen pa je tudi očitek, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do vseh pritožbenih navedb, saj glede na nižji procesni standard obrazloženosti to ni nujno. V preostalem zagovornik le pod videzom zatrjevanih kršitev ponuja svoje lastno videnje predmetne zadeve. Predlaga zavrnitev zahteve.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke poslalo obsojenki in njenemu zagovorniku, ki sta se o njem izjavila. Zagovornik vztraja pri navedbah v zahtevi, obsojenka pa navaja, da je treba sodbo zaradi izrečenega varstvenega nadzorstva razveljaviti, obsojena pa je bila, ker je oškodovanka v svoji bližini nekajkrat fotografirala njo in njen avto.

B-1.

5. Na podlagi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo le zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena tega zakona ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

B-2.

6. Obsojenkin zagovornik v zahtevi po vsebini uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP in zatrjuje, da obsojenkino ravnanje ni kaznivo dejanje, saj iz opisa v izreku sodbe ni razvidno kontinuirano in ponavljajoče ravnanje, zasledovanje in opazovanje oškodovanke, občasna ravnanja pa ne predstavljajo kaznivega dejanja. Izpostavlja, da naj bi obsojenka v obdobju dvaindvajset mesecev izvršila enaindvajset ravnanj, med posameznimi je preteklo tudi po več dni, celo mesecev, glede nekaterih pa datumi niso ugotovljeni in gre za okvirno navajanje, kdaj so se zgodila. Do interakcije med obsojenko in oškodovanko je v relativno daljšem časovnem obdobju prišlo v povprečju manj kot enkrat mesečno, kar ne pomeni stalnega in vztrajnega prizadevanja vzpostavitve stika. Poudarja, da večinoma ni konkretizirano, kdaj, kje in kolikokrat naj bi obsojenka ravnanja sploh izvrševala, intenziteta srečanj, ob dejstvu, da sta z oškodovanko živeli v sosednjih ulicah, pa ne presega običajnega stika. Prav tako ne predstavljajo kaznivega dejanja zalezovanja obsojenkine vožnje mimo oškodovankine hiše in po sosednjih ulicah. Mimo oškodovankine hiše naj bi se obsojenka peljala enkrat maja ali junija 2018, štiri mesece kasneje, oktobra 2018, ter ponovno štiri mesece pozneje, februarja 2019. Gre za časovno nepovezane dogodke, katerih intenziteta ne presega običajne vožnje mimo oškodovankine hiše. Zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja ne izpolnjuje niti očitek, da je obsojenka oškodovanko 23. 8. 2021 opazovala v bližini njenega doma, saj ni jasno na kak način se je tam znašla ter kje in kako naj bi oškodovanko opazovala.

7. Zagovornik meni, da glede večine dogodkov ni izkazano onkraj razumnega dvoma, da so se res zgodili, saj zanje ni drugih dokazov kot le oškodovankina izpovedba. Oškodovanka je vsako vožnjo avtomobila enake znamke obsojenkinemu posnela, iz predloženih posnetkov pa ne izhaja, da bi bila v vozilu obsojenka. Gre za načrtno oškodovankino ravnanje. Obsojenko je neupravičeno slikovno posnela tudi ob vsakem srečanju v bližini njunih domov, zabeležila vsako naključno srečanje, kar je z namenom krive ovadbe uporabila zoper njo. Takemu oškodovankinemu ravnanju pa so nasedli državno tožilstvo in obe sodišči. Iz priloženih posnetkov ni razvidno, kdo je na njih in ali sploh gre za obsojenko, sodišče pa je pavšalno zaključilo, da je vozilo z gotovostjo upravljala obsojenka, brez opredelitve do njenih navedb, da je vozilo uporabljala cela družina, tudi njen partner. S tem sta kršeni tudi načeli domneve nedolžnosti in in dubio pro reo. Meni, da izvedeni dokazi ne potrjujejo, da je bilo kaznivo dejanje izvršeno, saj sta sodišči obsojenko obsodili le na podlagi oškodovankinih izjav, čeprav je obsojenka s predlaganimi dokazi vzpostavila zadosten dvom glede dejanskega zalezovanja.

8. Kaznivo dejanje po prvem odstavku 134.a člena KZ-1 stori, kdor drugega ali njegovega bližnjega s ponavljajočim se opazovanjem, zasledovanjem ali vsiljivim prizadevanjem vzpostavitve stika zalezuje in pri njem ali njegovem bližnjem povzroči prestrašenost ali ogroženost. Gre za načrtno dejavnost storilca, sestavljeno iz ponavljajočih se ravnanj in s tem za kolektivni trajajoči delikt, ki se odraža s trajanjem vzdrževanja prepovedanega stanja zoper oškodovanca.1 Storilec kaznivo dejanje uresniči z več povezanimi ponavljajočimi dejanji, ki se pravno štejejo za eno dejanje. Kaznivo dejanje je dokončano, ko se zaradi takega ravnanja pri zalezovani osebi pojavijo posledice, kot so resna prestrašenost ali ogroženost, trajen občutek strahu in neprijetnosti prizadetega.2 Vrhovno sodišče je v svojih odločbah v zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem že zavzelo stališče, da posamezno izvzemanje dogodkov ne more utemeljiti stališča, da zakonski znaki kaznivega dejanja zalezovanja niso podani, saj je treba opis brati kot celoto.3 Podatek o času storitve kaznivega dejanja pa je potreben le za njegovo individualizacijo in ni njegov zakonski znak.4

9. Iz opisa kaznivega dejanja v izreku sodbe izhaja, da je prepovedano stanje trajalo od 3. 12. 2017 do 15. 10. 2019. Posamična obsojenkina ravnanja so časovno opredeljena po določenih dneh oziroma umeščena v časovni okvir, kot so se odvila v realnosti, kar omogoča sklepanje, da je šlo za dlje časa trajajoče in ponavljajoče se zalezovanje, iz opisov posamičnih obsojenkinih ravnanj pa je tudi razbrati, kako so se manifestirala v realnosti. Oškodovanka je že decembra 2017 zaradi zasledovanja in nadlegovanja zoper obsojenko podala prijavo na Policijski postaji Vič, po tem, ko je obsojenka dne 6. 12. 2017 ponovno prišla na njen dom in govorila z njeno hčerko, odšla pa šele po drugem hčerkinem opozorilu, da bo poklicala policijo (očitano ravnanje iz 4. alineje opisa kaznivega dejanja).5 Neposreden stik z oškodovanko pa je z vsiljivim prizadevanjem vzpostavila že dne 3. 12. 2017, ko ji je povedala, da jo že 14 dni opazuje, istega dne pa se je oglasila še pri njenih starših C. C. in D. D. Z njenima staršema je še isti dan ponovno vzpostavila stik, ko ju je ustavila na cesti ter naslednji dan 4. 12. 2017, ko je oškodovankin oče obsojenko prosil, naj ne hodi več k njim. Obsojenki se očita, da je kaznivo dejanje uresničila z enaindvajset zaporednimi očitanimi ravnanji, s katerimi je oškodovanko spravila v stisko, oškodovanka pa zaradi teh ravnanj ni bila zbrana, ponoči ni mogla spati, ni se mogla skoncentrirati, bila je vznemirjena, prestrašena in se je počutila ogroženo. Ravno tako iz opisa obsojenkinih ravnanj ne izhaja le »gola vožnja slednje«, kot to v zahtevi zatrjuje zagovornik, temveč tudi predhodno preverjanje in opazovanje oškodovanke ter prizadevanje vzpostavitve neposrednega stika z oškodovanko in člani njene družine.

10. Čas kaznivega dejanja kot sestavni del opisa je v sodbi tako dovolj označen s časovnim okvirom obsojenkinega ravnanja, ki je bilo trajajoče in kontinuirano, z različnimi izvršitvenimi oblikami ter je opisano tako, da je jasno koliko je bilo posamičnih obsojenkinih ravnanj in v katerem obdobju so se dogajala, opredeljena pa je tudi oškodovankina prestrašenost in ogroženost. To velja tudi v zvezi z obsojenki očitanimi ravnanji, da je neugotovljenega dne maja ali junija 2018 vozila v bližini oškodovanke in jo opazovala, dokler se oškodovanka ni skrila v grmovje, neugotovljenega dne oktobra 2018 oškodovanko opazovala med vožnjo, se ustavila v bližini njene hiše in jo čakala, nato pa se pripeljala do oškodovanke in jo skozi okno zmerjala s »prasico in kurbo« in drugimi žaljivkami ter dne 25. 2. 2019 peljala mimo oškodovankine hiše, želela ustaviti poleg oškodovanke, ki je bila na dvorišču, nato pa odpeljala dalje, parkirala avtomobil na nogometnem igrišču in se nato peš odpravila proti oškodovanki, čeprav je med obsojenkinimi posameznimi ravnanji preteklo več kot tri mesece. Zagovornikove trditve, da obsojenkino ravnanje ne presega običajnega stika in srečanj, zato niso utemeljene, z navedbami o tem, kdo je upravljal z vozilom ter da iz priloženih posnetkov ni razvidno, kdo je na njih, pa zagovornik uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga na podlagi drugega odstavka 420. člena ZKP z zahtevo ni mogoče uveljavljati.

11. Kršitev domneve nedolžnosti obsojenkin zagovornik zatrjuje še s trditvami, da sta sodišči vse dokaze razlagali obsojenki v škodo ter v celoti sledili oškodovankini izpovedbi, kršili pa sta tudi načelo in dubio pro reo ter obsojenkine pravice do poštenega sojenja, do sodnega varstva in do pritožbe. Zagovornik meni, da je napačen zaključek sodišča druge stopnje, da je kaznivo dejanje dovolj konkretizirano z navedbo kraja izvršitve kaznivega dejanja ... v Ljubljani. Glede očitka, da je obsojenka v času od februarja do maja 2018 vozila za obsojenko, ni jasno, kolikokrat naj bi vozila za njo in kje, očitek, da je neugotovljenega dne v maju ali juniju 2018 ponovno opazovala oškodovanko, pa je časovno nekonkretiziran. Domneva nedolžnosti je kršena, saj sta ta dogodek in dogodek z dne 25. 6. 2018 opredeljena kot ponovno opazovanje, čeprav pred navedenim obdobjem obsojenki ni očitano kakršnokoli opazovanje. Očitek, da naj bi obsojenka opazovala oškodovanko oktobra 2018 in neugotovljenega dne v septembru 2019, pa je pavšalen. Kršitev več ustavnih pravic, med drugim pravice do sodnega varstva in pravice do pravnega sredstva, pa je kršilo sodišče druge stopnje s tem, ko se ni konkretno opredelilo do obsojenkinih pritožbenih navedb in jih je le pavšalno zavrnilo.

12. Časovna in krajevna opredelitev kaznivega dejanja sta obvezni sestavini njegovega opisa, saj kaznivo dejanje individualizirata in s tem obdolžencu omogočata učinkovito obrambo. Da mu je ta zagotovljena, mora obsojenec imeti možnost izjaviti se o vseh dejstvih in dokazih, ki ga obremenjujejo ter navesti vsa dejstva in dokaze, ki so mu v korist. Na zagovornikove navedbe v zvezi s časovno opredelitvijo obsojenki očitanega kaznivega dejanja, je že odgovorjeno, glede krajevne opredelitve pa je ustrezno odgovorilo že sodišče druge stopnje v točki 8 obrazložitve sodbe, in sicer, da so z besedno zvezo »drugi naslovi v Ljubljani« določeni kraji tistih dogodkov, ki se niso zgodili na naslovu oškodovanke ... v Ljubljani. Kot že navedeno, je opis kaznivega dejanja, tako glede njegove časovne in krajevne opredelitve, treba brati kot celoto in ne z izvzemanjem posameznih ravnanj iz opisa. Sicer pa je sodišče prve stopnje v opisu kaznivega dejanja posamezne dogodke opredelilo tudi natančneje. Kar se tiče navedbe glede ponovnega opazovanja, pa zagovornik spregleda, da se obsojenki že glede ravnanja z dne 3. 12. 2017 očita, da je oškodovanki povedala, da jo že 14 dni opazuje, kako se usede v službeni avto njenega moža E. E. Zatrjevane kršitve zato niso podane in je zahteva neutemeljena tudi v tem delu.

13. Zagovornik v zahtevi po vsebini uveljavlja kršitev iz prvega odstavka 395. člena ZKP, ki jo utemeljuje s trditvami, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do vseh pritožbenih navedb, saj ni upoštevalo, da se je oškodovanka po začetku kazenskega postopka preselila bližje obsojenki ter je prezrlo, da se oškodovanka večino časa nahaja v obsojenkini neposredni bližini, na razdalji štirideset metrov, s tem pa sama krši prepoved približevanja. Pavšalno je zaključilo, da gre za nepojasnjene in nekonkretizirane navedbe, kar ne drži, saj konkretneje, kot je obsojenka to navedla v pritožbi ter predložila dokaze, navedenega dogajanja ne more orisati. Dodaja, da je oškodovanka ves čas pri obsojenkini sosedi, na razdalji krajši od 150 metrov, kar je potrdil tudi E. E., ki je tekom zaslišanja povedal, da z oškodovanko hodita k družini G. Navedeno potrjuje, da se oškodovanka obsojenke ne boji na način, kot to zatrjuje, kar zbuja dvom v obstoj kaznivega dejanja, v strah in prestrašenost oškodovanke, kot zakonski znak očitanega kaznivega dejanja. Zato v obravnavani zadevi ne gre za zalezovanje, temveč za napad oškodovanke in obsojenkinega bivšega partnerja E. E. zoper obsojenko, saj je iz oškodovankine izpovedbe razbrati, da je hodila za obsojenko, opazovala kaj počne ter z obsojenkinim bivšim partnerjem komunicirala o tem, kdaj gre obsojenka od doma, da jo je lahko posnela.

14. Na zagovornikove pritožbene navedbe, da se oškodovanka med drugim vozi mimo obsojenke do družine G. v štirideset metrov oddaljeno ..., s čimer naj bi kršila prepoved približevanja, je sodišče druge stopnje odgovorilo v točki 18 obrazložitve sodbe, in sicer, da prepričljivih zaključkov sodišča prve stopnje o prestrašenosti in ogroženosti oškodovanke ne more omajati. Zatrjevana kršitev zato ni podana. Sicer pa je obsojenkino ravnanje treba presojati v času storitve kaznivega dejanja, torej še preden ji je bil s sodbo izrečen ukrep varstvenega nadzorstva. Na zagovornikove navedbe, da gre dejansko za napad oškodovanke in obsojenkinega bivšega partnerja na obsojenko, je sodišče druge stopnje odgovorilo v točki 19 obrazložitve sodbe, da je E. E., zaradi vedno hujšega nadlegovanja, pričel oškodovanko z SMS sporočili obveščati, kdaj gre na sprehod, da oškodovanka slučajno ne bi srečala obsojenke, ter o svojih službenih poteh, v smislu, naj pazi, saj gre od doma, obsojenka pa se že oblači, s tem, da je obsojenka po njegovem odhodu dejansko prišla pred oškodovankino hišo. Sodišče je zaključilo, da je E. E. oškodovanko obveščal izključno iz razloga, da bi se z oškodovanko izognila srečanju z obsojenko. Kolikor zagovornik zatrjuje drugače, pa tudi v tem delu z zahtevo uveljavlja nedovoljeni razlog iz drugega odstavka 420. člena ZKP.

15. Obsojenkin zagovornik v zahtevi uveljavlja še bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Sodiščema prve in druge stopnje očita kršitev pravice do sodnega varstva, pravice do pravnega sredstva in do enakega varstva pravic ter kršitev načela domneve nedolžnosti in načela zakonitosti, saj obsojenkino ravnanje ni kaznivo dejanje. Trdi, da je sodišče druge stopnje obsojenkine pritožbene navedbe pavšalno zavrnilo z obrazložitvijo, da jim ne verjame. Ni se opredelilo do dodatno predloženih dokazov ter je pavšalno in neobrazloženo zavrnilo obsojenkine navedbe, da se je oškodovanka preselila z ... na ..., kjer se obsojenka redno giblje in je verjetnost srečanja večja. V točki 11 obrazložitve sodbe pa prihaja samo s seboj v nasprotje, ko najprej navaja, da ni mogoče slediti obsojenki, da celotna družina mimo oškodovankine hiše že leta sprehaja psa in tam hodi na sprehod ter da ni bistveno, kje sta psa sprehajala obsojenkina sinova. Sodišče ni verjelo obsojenki, da je njen bivši partner oškodovanko spoznal ob sprehajanju mimo oškodovankinega doma, v nadaljevanju pa je navedlo, da sta se oškodovanka in E. E. spoznala med sprehajanjem psov v okolici njunih bivališč. V celoti se je postavilo na stran oškodovanke in je ponovno kršilo načeli domneve nedolžnosti in in dubio pro reo. Zatrjuje še, da se sodišče ni opredelilo glede bančnega izpiska obsojenkinega bivšega partnerja, ki ga je obsojenka pridobila pa izdani sodbi sodišča prve stopnje. Pavšalno je navedlo, da oškodovanka in E. E. decembra 2017 še nista bila par, čeprav je E. E. oškodovanko dobro poznal že novembra 2017, ker ji je nakazal 9.000,00 EUR, kar vzbuja dvom v obsojenkino krivdo in omaja oškodovankino izpovedbo o tem, kdaj je spoznala obsojenko in E. E. Sodišče ni raziskalo teh okoliščin in je slepo sledilo oškodovankini izpovedbi.

16. Vrhovno sodišče je v svojih odločbah že večkrat pojasnilo, da je procesni standard obrazloženosti odločbe sodišča druge stopnje drugačen oziroma nižji kot standard obrazložitve odločbe sodišča prve stopnje in ni nujno, da se sodišče druge stopnje vselej izrecno opredeli do pritožbenih navedb ali ponavlja argumente prvostopenjske sodbe, če se z njimi strinja. Prav tako ni dolžno odgovarjati na posplošene pritožbene navedbe, ki jih ni mogoče preizkusiti, niso relevantne ali so očitno neutemeljene.6 Sodišče druge stopnje je odgovorilo na zagovornikove navedbe, da se oškodovanka po preselitvi ves čas prostovoljno giblje v obsojenkini bližini na razdalji manjši od 150 metrov ter v točki 18 obrazložitve sodbe tudi na trditve, da se oškodovanka obsojenke ne boji na način, kot to zatrjuje. Sicer pa je že sodišče prve stopnje v točki 4 obrazložitve sodbe ustrezno navedlo, da je bistveno, kje je oškodovanka živela v času storitve kaznivega dejanja, ter je ugotovilo, da sta se oškodovanka in E. E. spoznala že v letu 2017, ko sta v okolici njunih bivališč sprehajala svoja psa. Okoliščino, da iz izpovedbe oškodovanke in njenih staršev izhaja, da oškodovanka prebiva na ..., iz izpovedbe E. E. pa, da z oškodovanko od novembra 2019 skupaj živita na ..., je zato štelo, da ni take narave, da bi vplivala na oceno verodostojnosti navedenih prič. V točki 8 obrazložitve sodbe je navedlo, da je oškodovanka v času obravnavanih dogodkov prebivala na naslovu ... v Ljubljani, kjer so živeli tudi njeni starši, ter ugotovilo, da je ... v Ljubljani od obsojenkinega naslova prebivanja ..., Ljubljana, oddaljena 750 metrov, kar predstavlja 9 minut pešačenja. Sicer pa tudi v tem delu zagovornik z zahtevo po vsebini uveljavlja nedovoljeni razlog iz drugega odstavka 420. člena ZKP, saj želi predstaviti svoje videnje obsojenkinih ravnanj, kar velja tudi v zvezi z navedbami glede sprehajanja psa. Kot to izhaja iz točke 26 obrazložitve sodbe, se je sodišče druge stopnje seznanilo tudi z zagovornikovimi pritožbenimi navedbami, da je E. E. oškodovanki novembra 2017 nakazal 9.000,00 EUR, pa je pritožbi priložen bančni izpisek ocenilo kot nepotreben dokaz, saj navedeno dejstvo samo po sebi še ne dokazuje obstoja intimnega razmerja. Tudi v tem delu zahteva zato ne preseže uveljavljanja nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

C.

17. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahteva pa je bila vložena tudi iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

18. Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na 98.a členu ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Obsojenka z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspela, zato je dolžna plačati sodno takso v višini 300,00 EUR po tarifnih številkah 7111, 71113 ter 71110 v zvezi z 7152 Taksne tarife ter v zvezi s šestim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju obsojenkinega premoženjskega stanja, kot izhaja iz ugotovitev pravnomočne sodbe, in zapletenosti kazenskega postopka.

19. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 Katja Filipčič in Damjan Korošec v Damjan Korošec in drugi, Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 1. knjiga, Uradni list RS in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2018, stran 595. 2 Mitja Deisinger, Kazenski zakonik 2017 - posebni del s komentarjem, sodno prakso in literaturo, Poslovna založba MB, založništvo, d. o. o., Maribor 2017, strani 185 in 186. 3 Tako sodba Vrhovnega sodišča I Ips 12689/2019 z dne 6. 5. 2021. Glej tudi sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 3140/2017 z dne 30. 12. 2021. 4 Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča I Ips 61594/2013 z dne 5. 12. 2019 glede trajajočega, kontinuiranega ter z različnimi izvršitvenimi oblikami izvršenega kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1. 5 Oškodovanka je pojasnila, da so ji policisti, ko se je na njih obrnila po pomoč zaradi obsojenkinega ravnanja, svetovali, da si zabeleži dogodke v zvezi z obsojenko in jih tudi posname, kar je po nasvetu policistov tudi storila in je dogodke beležila (točka 4 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). 6 Tako sodba Vrhovnega sodišča I Ips 56417/2012 z dne 7. 5. 2020.