Jedro

FURS je navedeno odločitev sprejel izključno na podlagi izjave tožnika, da želi prejeto pomoč vrniti zaradi manjšega upada prihodkov od predvidenega. Ker torej organ pri odločanju ni presojal pogojev za vračilo prejete denarne pomoči, kot so ti določeni v drugem odstavku 37. člena ZIUZEOP, in je torej odločitev v celoti oprl le na izjavo stranke, materialno pravo v postopku ni bilo (pravilno) uporabljeno, v posledici česar tudi dejansko stanje, ki je pomembno za odločitev v zadevi, ni bilo ugotovljeno.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se odločba Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 429-8730/2021-2 z dne 25. 5. 2021 odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 347,70 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju: FURS) tožniku kot upravičencu naložila, da mora v roku 30 dni od dneva vročitve odločbe vrniti pomoč v obliki oprostitve plačila prispevkov za socialno varnost v višini 709,52 EUR na transakcijski račun, naveden v izreku odločbe (1. točka izreka). Tožnika je opozorila, da bodo po poteku 30-dnevnega roka obračunane zamudne obresti od poteka roka do dneva vračila, in da bo obveznost, če ne bo plačana, prisilno izterjana (2. točka izreka). Odločila je, da upravičenca bremenijo stroški, ki jih ima zaradi postopka ter ugotovila, da FURS posebni stroški niso nastali (3. točka izreka) ter da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (4. točka izreka).

2. V obrazložitvi odločbe FURS pojasnjuje, da je tožnik dne 29. 4. 2021 FURS obvestil, da želi pomoč v obliki oprostitve plačila prispevkov za socialno varnost prejeto za mesec marec 2020, april 2020 in maj 2020 v skupni višini 709,52 EUR vrniti, ker ne izpolnjuje pogojev za prejeto pomoč, saj je bil upad prihodkov manjši, kot to določa Zakon o interventnih ukrepih za zajezitev epidemije COVID-19 in omilitev njenih posledic za državljane in gospodarstvo (v nadaljevanju: ZIUZEOP). V nadaljevanju obrazložitve FURS navaja določila 38. člena v povezavi z 37. členom ZIUZEOP, ki določajo pogoje za upravičenost do pomoči v obliki oprostitve plačila prispevkov za socialno varnost. V skladu z 99. členom ZIUZEOP mora subjekt, ki je uveljavil pomoč v obliki oprostitve plačila prispevkov za socialno varnost in ki naknadno ugotovi, da ne izpolnjuje pogojev za njeno pridobitev, o tem obvestiti FURS in znesek prejete pomoči vrniti v 30-dneh od vročitve odločbe.

3. Zoper izpodbijano odločbo je tožnik vložil pritožbo, ki jo je Ministrstvo za finance (v nadaljevanju: ministrstvo) kot neutemeljeno zavrnilo. Ministrstvo najprej pojasnjuje, da pritožnik ne oporeka vračilu izredne pomoči v obliki oprostitve plačila prispevkov za socialno varnost po ZIUZEOP, temveč vračilu izredne denarne pomoči v obliki temeljnega mesečnega dohodka po določbah Zakona o začasnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic COVID-19 (v nadaljevanju: ZZUOOP). V obrazložitvi odločbe ministrstvo ugotavlja, da iz izpodbijane odločbe izhaja, da je organ na prvi stopnji sledil podatkom iz izjave pritožnika, ki jo je ta predložil dne 29. 4. 2021 v skladu z drugim odstavkom 99. člena ZIUZEOP in v kateri je navedel, da za obdobje od meseca marca 2020 do vključno meseca maja 2020 ni izpolnjeval pogojev iz 38. člena ZIUZEOP v povezavi z drugim odstavkom 37. člena istega zakona za že pridobljeno izredno pomoč v obliki oprostitve plačila prispevkov za socialno varnost. Ministrstvo ugotavlja, da izpodbijana odločba temelji v celoti na podatkih tožnika in je izdana na način, ki ga določa drugi odstavek 99. člena ZIUZEOP, zaradi česar vsebuje zgolj kratko obrazložitev predloženih podatkov pritožnika o vrsti in obsegu vračila prejetih upravičenj ter povzetek določb ZIUZEOP, kar je po mnenju ministrstva skladno z 81. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju: ZDavP-2), ki ureja obrazložitev odločbe v enostavnih zadevah. Prav tako pa je izpodbijana odločba skladna s 1. točko prvega odstavka 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP), po kateri lahko lahko organ v skrajšanem postopku takoj odloči o zadevi, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedla oziroma predložila stranka v svoji zahtevi, ali na podlagi dejstev, ki so organu znana. Organu na prvi stopnji zato po mnenju ministrstva ni mogoče očitati, da odločitev temelji na zmotno ugotovljenem dejanskem stanju, ravno tako prvostopnemu organu ni mogoče očitati bistvenih kršitev določb postopka niti kršitev materialnega prava, na preizkus katerih je drugostopni organ vezan.

4. Zoper izpodbijano odločitev je tožnik vložil tožbo v upravnem sporu, v kateri zatrjuje, da sta upravna organa pri odločanju nepravilno uporabila določila ZZUOOP. Pojasnjuje, da v letu 2019 dejavnosti samostojnega podjetnika praktično ni opravljal, v letu 2020 in 2021 pa je dejavnost opravljal v omejenem obsegu. S sprejetjem začasnih ukrepov mu je država onemogočila oziroma omejila opravljanje registrirane dejavnosti, zaradi česar je v letu 2019 izdal zgolj tri fakture v višini 400,00 EUR, v letu 2020, ko je lahko delal, pa je njegov promet znašal 7.850,00 EUR, zaradi česar je mnenja, da bi ga bilo treba po določbah ZZUOOP šteti za osebo, ki svoje dejavnosti zaradi posledic COVID-19 sploh ni mogla opravljati. Prepoved opravljanja dejavnosti v letu 2020 je bil razlog, da je tožnik bil po 88. členu ZZUOOP upravičen do izredne pomoči v obliki mesečnega temeljnega dohodka, saj mu je bilo omejeno poslovanje v letu 2020 in 2021. Meni, da zaradi bistvene kršitve določb upravnega postopka (po 7. točki 237. člena ZUP) izpodbijane odločbe, ker ni obrazložena, sploh ni mogoče preizkusiti. Organ se namreč v obrazložitvi odločbe sklicuje zgolj na vlogo, ki jo je tožnik podal izključno zato, ker mu je bilo povedano, da bo sicer zoper njega uveden prekrškovni postopek z izrekom kazni in da bo nato izdana odločba o vrnitvi izredne pomoči, pojasnjeno pa mu je tudi bilo, da bo pozneje njegova vloga obravnavana individualno. Meni, da bi izpodbijana odločitev morala temeljiti na ugotovitvah upravnega organa, upoštevaje okoliščine tožnikovega primera (pričetek tožnikovega poslovanja, promet tožnika, prepoved poslovanja) in da se odločba ne bi smela opirati zgolj na tožnikovo izjavo. Vsekakor bi moral upravni organ navesti, zakaj se promet v letu 2019 v višini 400,00 EUR šteje kot dohodek, ki je osnova za ugotovitev upravičenosti do pomoči. Prav tako bi moral upravni organ v primeru, da se šteje, da tožnik ni posloval v letu 2019, ugotoviti mesečne prihodke do 12. marca 2020, ki so znašali 1.610,00 EUR. Upravni organ je nepravilno ugotovil dejansko stanje izključno na podlagi vloge tožnika, ne pa na podlagi lastnih ugotovitev.

5. Tožnik sodišču še predlaga, da zaradi ekonomičnosti postopka predmetno zadevo združi z zadevama, ki sta v teku pred sodiščem in v katerih izpodbija odločbi FURS št. DT 429-8730/2021-5 z dne 17. 6. 2021 ter št. DT 429-8730/2021-3 z dne 25. 5. 2021. Kot pojasnjuje, se namreč vse tri zadeve nanašajo na isti stranki, v zadevah pa gre tudi za isto dejansko in pravno stanje, to je vprašanje upravičenosti vračila prejete izredne pomoči zaradi odprave posledic COVID-19. 6. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi ter izpodbijano odločbo odpravi. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

7. V odgovoru na tožbo toženka sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. Sklicuje se na razloge za odločitev, navedene v obrazložitvi upravnih odločb, ter meni, da je trditev tožnika, da je izjavo o vračilu prejetih sredstev, vložil zgolj iz previdnosti, brezpredmetna. Meni, da je za odločitev ključno, da je tožnik podal vlogo, da želi prejeta sredstva vrniti. Pojasnjuje, da je bila odločba prvostopnega organa izdana v skladu z določili 81. člena ZDavP-2 in prvega odstavka 144. člena ZUP. Tožbeni očitki, ki se nanašajo na ugotavljanje dejanskega stanja, ki naj bi bilo po navedbah tožnika drugačno od tistega, kar je sam zatrjeval v svoji vlogi, so neutemeljeni, tožnik je namreč sam podal vlogo, v kateri je izjavil, da želi prejeta sredstva vrniti.

8. Tožba je utemeljena.

9. V tem upravnem sporu je predmet presoje odločitev prvostopenjskega organa, da mora tožnik vrniti pomoč v obliki oprostitve plačila prispevkov za socialno varnost zaradi neizpolnjevanja pogojev po 38. členu v povezavi z 37. členom ZIUZEOP, ki temelji na izjavi tožnika, da želi prejeto pomoč vrniti, saj je bil upad prihodkov manjši kot določa ZIUZEOP.

10. Sodišče glede prej navedenega pojasnjuje, da tožnik izpodbija odločbo FURS št. DT 429-8730/2021-2 z dne 25. 5. 2021, s katero je bilo tožniku kot upravičencu naloženo, da mora v roku 30 dni od dneva vročitve odločbe vrniti pomoč v obliki oprostitve plačila prispevkov za socialno varnost v višini 709,52 EUR, vendar pa s svojimi tožbenimi navedbami ne oporeka vračilu izredne pomoči v obliki oprostitve plačila prispevkov za socialno varnost po ZIUZEOP, temveč vračilu izredne pomoči v obliki temeljnega mesečnega dohodka po določbah ZZUOOP.

11. V obravnavani zadevi je tožnik prejel sredstva iz proračuna Republike Slovenije zaradi omilitev posledic epidemije. V skladu z drugim odstavkom 37. člena ZIUZEOP so do pomoči upravičeni tisti samozaposleni, ki jim bodo prihodki v letu 2020 zaradi epidemije upadli za več kot 10 % glede na leto 2019. Če niso poslovali v celotnem letu 2019 oziroma 2020, so do pomoči upravičeni tudi tisti samozaposleni, ki se jim bodo povprečni mesečni prihodki zaradi epidemije znižali za več kot 10 % glede na povprečne mesečne prihodke v letu 2019. Če v letu 2019 niso poslovali, so do pomoči upravičeni tudi tisti samozaposleni, ki se jim bodo povprečni mesečni prihodki v letu 2020 zaradi epidemije znižali za več kot 10 % glede na povprečne mesečne prihodke v letu 2020 do 12. marca 2020. Če pogoj iz drugega odstavka tega člena ni dosežen, mora upravičenec vrniti celotno pomoč.

12. Samozaposleni, ki so bili na dan uveljavitve1 ZIUZEOP vključeni v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi 15. in 16. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2), so oproščeni plačila prispevkov za obdobje veljavnosti ukrepov iz ZIUZEOP za vsa obvezna socialna zavarovanja v celoti (prvi odstavek 38. člena ZIUZEOP). Samozaposleni za uveljavitev upravičenja po prvem odstavku 38. člena ZIUZEOP predložijo izjavo v skladu s 35. členom tega zakona. Upravičenec poda izjavo na podlagi lastne ocene poslovanja, upoštevaje 37. člen tega zakona. Če pogoj iz 37. člena ZIUZEOP ni dosežen, mora upravičenec vrniti oproščene prispevke za socialno varnost po 38. členu ZIUZEOP (sedmi odstavek 38. člena ZIUZEOP).

13. ZIUZEOP v drugem odstavku 99. členu določa, da subjekt, ki je uveljavil upravičenja po tem zakonu in naknadno ugotovi, da ni izpolnjeval pogojev za njihovo pridobitev, o tem obvesti FURS najkasneje do roka za predložitev obračuna davka od dohodka pravnih oseb za leto 2020 oziroma za obdobje, ki vključuje podatke za obdobje drugega polletja 2020, oziroma do roka za predložitev obračuna davka od dohodkov iz dejavnosti za leto 2020 in vrne znesek prejete pomoči v 30 dneh od vročitve odločbe. Po poteku roka za plačilo do plačila, se mu obračunavajo zakonske zamudne obresti po Zakonu o predpisani obrestni meri zamudnih obresti (ZPOMZO-1).

14. Iz navedenih zakonskih določb izhaja, da je bil tožnik oproščen plačila prispevkov za socialno varnost na podlagi lastne ocene poslovanja upravičenca oziroma na podlagi izjave upravičenca, ki je moral najprej na podlagi določbe drugega odstavka 37. člena ZIUZEOP, oceniti, ali mu bodo, glede na omejitve opravljanja dejavnosti zaradi epidemije COVID-19 v letu 2020 prihodki upadli za več kot 10 % glede na leto 2019 oziroma, če v celotnem letu 2019 oziroma 2020 sploh ni posloval, oceniti, ali se mu bodo povprečni mesečni prihodki v letu 2020 znižali za več kot 10 % glede na povprečne mesečne prihodke v letu 2019. Če v letu 2019 niso poslovali, so do pomoči upravičeni tudi tisti samozaposleni, ki so ocenili, da se jim bodo povprečni mesečni prihodki v letu 2020 znižali za več kot 10 % glede na povprečne mesečne prihodke v letu 2020 do 12. marca 2020. V primeru, ko je upravičenec kasneje ugotovil, da je bila njegova ocena napačna, in da torej glede na dejansko dosežene prihodke v relevantnem obdobju ni izpolnjeval pogojev za oprostitev plačila prispevkov za socialno varnost, je bil po drugem odstavku 99. člena ZIUZEOP dolžan o tem obvestiti FURS in znesek prejete pomoči vrniti v 30 dneh od vročitve odločbe, skupaj z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

15. Iz izpodbijane upravne odločbe izhaja, da je tožnik prejel pomoč v obliki oprostitve plačila prispevkov za socialno varnost za mesec marec 2020 v višini 161,82 EUR, za mesec april 2020 v višini 273,85 EUR in za mesec maj v višini 273,85 EUR, skupno torej 709,52 EUR. Nadalje je v obrazložitvi upravne odločbe prve stopnje navedeno, da je tožnik dne 29. 4. 2021 pri FURS podal izjavo, s katero je FURS obvestil, da ne izpolnjuje pogojev za pomoč, ki jo je že prejel, nato pa so samo še navedeni členi zakonov, na podlagi katerih je upravni organ odločil. Pritožbeni organ glede tega navaja, da gre za kratko obrazložitev odločbe na podlagi 81. člena ZDavP-2, ker gre za odločitev v enostavni zadevi.

16. Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane odločbe, je FURS navedeno odločitev sprejel izključno na podlagi izjave tožnika, da želi prejeto pomoč vrniti zaradi manjšega upada prihodkov od predvidenega. Ker torej organ pri odločanju ni presojal pogojev za vračilo prejete denarne pomoči, kot so ti določeni v drugem odstavku 37. člena ZIUZEOP, in je torej odločitev v celoti oprl le na izjavo stranke, materialno pravo v postopku ni bilo (pravilno) uporabljeno, v posledici česar tudi dejansko stanje, ki je pomembno za odločitev v zadevi, ni bilo ugotovljeno.

17. Upravni organ, ki odloča v zadevi, je namreč dolžan po zakonu sam ugotoviti dejansko stanje, pomembno za odločitev, in nato, če ugotovi, da so izpolnjeni pogoji za vračilo, izdati odločbo, s katero prejemniku sredstev odredi, naj prejeta sredstva vrne. Ker v obravnavani zadevi pogoje za vračilo določa drugi odstavek 37. člena ZIUZEOP, bi moral FURS ugotoviti, v kakšni meri so bili v relevantnem obdobju povprečni mesečni prihodki tožnika glede na referenčno obdobje dejansko znižani, in ali je tožnik glede na ugotovljeno ter upoštevaje določbo drugega odstavka 37. člena ZIUZEOP do prejetih sredstev sploh upravičen.

18. Dolžnosti pravilno uporabiti materialno pravo in v ta namen tudi ugotoviti vsa za odločitev pomembna dejstva ter nato svojo odločitev obrazložiti do te mere, da je omogočen preizkus odločbe, upravnega organa ne odvezujejo niti postopkovna določila o skrajšanjem ugotovitvenem postopku (1. točka prvega odstavka 144. člen ZUP), na katera se sklicuje ministrstvo v obrazložitvi odločbe. Obravnavana zadeva po svoji vsebini tudi ne predstavlja primera enostavne zadeve v smislu določbe 81. člena ZDavP-2, ki davčnemu organu omogoča skrajšano obrazložitev odločitve v primerih, ko pri odločanju v celoti upošteva podatke iz davčne napovedi, obračuna davka, carinske deklaracije, drugega dokumenta ali uradne podatke ali ugodi strankini zahtevi.

19. Tožnik v postopku na prvi stopnji v pritožbi zatrjevanih dejstev glede začetka opravljanja dejavnosti in obsega opravljanja dejavnosti v letu 2019 in v letu 2020 ni imel možnosti navesti, saj je organ odločil le na podlagi njegovega obvestila, ne da bi sam ugotovil resnično dejansko stanje, z njim seznanil tožnika ter mu dal možnost, da odgovori na njegove ugotovitve.

20. Iz opisanih razlogov je sodišče skladno z 2. in 4. točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter v skladu s tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1 zadevo vrnilo organu na prvi stopnji v ponovni postopek. Upravni organ bo v ponovnem postopku moral ob pravilni uporabi materialnega prava sam ugotoviti dejansko stanje, nato pa bo moral presoditi, ali so v obravnavani zadevi glede na določbo drugega odstavka 37. člena ZIUZEOP podani pogoji za vračilo oproščenih prispevkov za socialno varnost, svojo odločitev bo moral tudi ustrezno obrazložiti.

21. Sodišče je, na podlagi 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, v upravnem sporu pa tudi ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

22. Sodišče tudi ni sledilo predlogu tožnika, da obravnavano zadevo združi v skupno obravnavo in odločanje z zadevama opr. št. II U 119/2022 in opr. št. II U 120/2022, v zvezi s katerima teče spor pred sodiščem. Po določbi 42. člena ZUS-1 je namreč odločitev o združitvi v diskreciji sodišča, ki zadeve druži, če presodi, da je združitev smotrna z vidika ekonomičnosti postopka. Ker je sodišče presodilo, da združitev postopkov v obravnavani zadevi ne bi doprinesla k pospešitvi obravnavanja zadev ali k nižjim stroškom, sodišče predlogu stranke za združitev zadev ni ugodilo.

23. V skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 je toženka dolžna tožniku povrniti stroške postopka. Po določilu drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu je tožnik, ki ga zastopa odvetnik kot pooblaščenec, upravičen do povrnitve priglašenih stroškov v višini 285,00 EUR, ki jih je sodišče skupaj z 22% DDV v skupni višini 347,70 EUR naložilo v plačilo toženki. Sodna taksa bo tožniku vrnjena po uradni dolžnosti.

1 ZIUZEOP je začel veljati 11. 4. 2020.