Jedro

Spremenjeni 2. odstavek 15. člena ZPIZ-1C določa, da so obvezno zavarovani družbeniki zasebnih družb in zavodov v Republiki Sloveniji, ki so poslovodne osebe in niso zavarovani na drugi podlagi. Obvezno zavarovanje teh oseb po 1. 1. 2002 ni več pogojeno z doseganjem minimalne plače, kot osnove za obračun dohodnine, kar je veljalo do 31. 12. 2001 po v osnovnem besedilu ZPIZ-1. Po noveliranem 2. odstavku 15. člena ZPIZ-1C je bilo zavarovanje po 1. 1. 2002 obvezno ne glede na to, kakšni dohodek družba ustvarja. V skladu s 3. alinejo 33. člena ZPIZ-1 je obvezno zavarovanje družbenika in poslovodne osebe zasebne družbe nastalo z dnem vpisa v register in se končalo z dnem izbrisa. Zavezanci za prijavo v zavarovanje na temelju 15. člena ZPIZ-1 so bili po 3. odstavku 23. člena ZMEPIZ-1 zavarovanci sami. Ker prijava v zavarovanje v tožnikovem primeru ni bila vložena, je tožena stranka v skladu s 50. členom ZMEPIZ postopala po uradni dolžnosti. Zato je bilo v predsodnem postopku pravilno ugotovljeno, da ima tožnik lastnost zavarovanca za polni delovni čas na temelju 2. odstavka 15. člena ZPIZ-1C. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo zakonitega dela drugostopenjskega upravnega akta in posledično tudi zahtevek, da tožnik od 1. 1. 2002 do vključno 18. 8. 2011, s krajšim presledkom v letu 2011, nima lastnosti zavarovanca.

Izrek

Pritožba se zavrne in v zavrnilnem delu (II. in III. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v zvezi s sklepom o popravi(1) delno ugodilo tožnikovemu zahtevku. Odpravilo je drugostopenjsko upravno odločbo št. ... z dne 6. 12. 2011 v delu, po katerem ima tožnik lastnost zavarovanca iz naslova družbeništva zasebne družbe A. d.o.o. in poslovodenja po 2. odstavku 15. člena ZPIZ-1 v obdobju od 1. 1. 2000 do 31. 12. 2001 za polni delovni čas (I. točka izreka). Hkrati je izreklo, da odločba z dne 6. 12. 2011, po kateri ima tožnik lastnost zavarovanca iz naslova družbeništva in poslovodenja v isti gospodarski družbi od 1. 1. 2002 do 17. 4. 2011 in od 8. 7. 2011 do 18. 8. 2011 za polni delovni čas, ostane v veljavi (II. točka izreka). Tožbeni zahtevek, da se izpodbijana odločba odpravi tudi v delu ugotovljene lastnosti zavarovanca od 1. 1. 2002 do 17. 4. 2011 in od 8. 7. 2011 do 18. 8. 2011 za polni delovni čas, je zavrnilo (III. točka izreka). Toženo stranko je zavezalo, da tožniku v 15 dneh povrne stroške postopka v višini 301,63 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik. Predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi tudi v zavrnjenem delu.

Meni, da je zavrnilni del sodbe izdan ob napačno ugotovljenem dejanskem stanju, zmotno uporabljenem materialnem pravu in kršenem procesnem pravu. Sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih oz. so med njimi bistvena nasprotja, nejasnosti in pomanjkljivosti, zaradi česar je ni mogoče preizkusiti. Vztraja, da bi ga tožena stranka po uveljavitvi ZPIZ-1 morala obvestiti o spremenjeni ureditvi zavarovanja za poslovodne osebe in družbenike. Takrat je imel na razpolago vse relevantne informacije in bi lahko preučil, ali je bilo ob zmanjšanem obsegu poslovanja sploh smotrno vztrajati v takem statusu. Ureditev lastnosti zavarovanca po ZPIZ-1 lahko veljala le za tiste, ki so ta status pridobili po 1. 1. 2000, medtem ko je sam v zadevnem obdobju živel na Hrvaškem in bil njen rezident. Zavarovanje na podlagi šifre ... se je izvrševalo na način, da je bila zavezanec za prijavo in plačilo prispevkov družba. Odločba bi zato morala biti izdana na pravno osebo A. d.o.o., ne pa na družbenika kot fizično osebo. Sklicuje se na zadevo VIII Ips 317/2010, po kateri se v primerih, ko se z dejavnostjo ne ustvari predpisanega minimalnega dohodka, ne more šteti, da zavezanec opravlja dejavnost kot svoj edini ali glavni poklic. To bi moralo veljati tudi za zavarovance iz 2. odst. 15. člena ZPIZ-1. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Ker iz pritožbe ne izhaja določno, v katerem delu se izpodbija sodba sodišča prve stopnje, jo je pritožbeno sodišče v skladu s 1. odstavkom 350. člena Zakona o pravdne postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP), preizkusilo le v delu, v katerem tožnik v sporu ni uspel. Torej v zavrnilni II. in III. tč. izreka sodbe.

V mejah takšnega preizkusa pa ugotavlja, da pritožnik ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost zavrnilnega dela sodbe. Poleg ugoditvenega dela, ki je izdan v skladu s stališčem in napotilom pritožbenega sodišča in je že pravnomočen (I. in IV. tč. izreka), je tudi izpodbijani zavrnilni del v ponovljenem sojenju izdan ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu.

5. V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz 2. odstavka 350. člena v zvezi z 2. odstavkom 339. člena ZPP, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Ni podana niti pavšalno zatrjevana bistvena kršitev iz 14. točke 2.odstavka 339. člena ZPP. Čeprav je v II. tč. izreka sodbe sicer po nepotrebnem izrečeno, kateri del izpodbijanega upravnega akta ostaja v veljavi, je sodbo mogoče preizkusiti, hkrati pa izrek ne nasprotuje bistveno pravilnim dejanskim in pravnim razlogom za delno zavrnitev tožbenega zahtevka.

6. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev izpodbijanega zavrnilnega dela sodbe je nedvomno podana v noveli Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 109/2001; v nadaljevanju: ZPIZ-1C)(2) , ki je ni mogoče interpretirati niti pravilno uporabiti na način, kot se zavzema pritožnik.

Spremenjeni 2. odstavek 15. člena ZPIZ-1C izrecno določa, da so obvezno zavarovani družbeniki zasebnih družb in zavodov v Republiki Sloveniji, ki so poslovodne osebe in niso zavarovani na drugi podlagi. Obvezno zavarovanje teh oseb po 1. 1. 2002 več ni pogojeno z doseganjem minimalne plače, kot osnove za obračun dohodnine, kar je veljalo do 31. 12. 2001 po v osnovnem besedilu ZPIZ-1(3). Po noveliranem 2. odstavku 15. člena ZPIZ-1C je torej bilo zavarovanje po 1. 1. 2002 obvezno ne glede na to, kakšni dohodek družba ustvarja(4). Takšno dejansko stanje je za še sporno obdobje podano tudi v predmetni zadevi.

7. V skladu s 3. alinejo 33. člena ZPIZ-1 je obvezno zavarovanje družbenika in poslovodne osebe zasebne družbe, nastalo z dnem vpisa v register in se končalo z dnem izbrisa. Tudi tedaj veljavni Zakon o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 81/2000; v nadaljevanju: ZMEPIZ-1) je določal, da zavarovalno razmerje po zakonu nastane takoj, ko je vzpostavljeno pravno razmerje, ki je podlaga za zavarovanje. Nastanek tega pravnega razmerja je bil po 45. členu ZMEPIZ dolžan sporočiti oz. prijavo na predpisanem obrazcu vložiti zavezanec. Zavezanci za prijavo v zavarovanje na temelju 15. člena ZPIZ-1 so bili po 3. odstavku 23. člena ZMEPIZ-1, zavarovanci sami.

8. Ker prijava v zavarovanje v tožnikovem primeru ni bila vložena, je tožena stranka v skladu s 50. členom ZMEPIZ utemeljeno postopala po uradni dolžnosti. V obravnavanem predsodnem postopku je tako z neodpravljenim delom odločbe zakonito ugotovljeno, da ima tožnik lastnost zavarovanca za polni delovni čas na temelju 2. odstavka 15. člena ZPIZ-1C. Iz istih dejanskih in pravnih razlogov je z zavrnilnim delom sodbe utemeljeno zavrnjen tožbeni zahtevek na odpravo zakonitega dela drugostopenjskega upravnega akta in posledično tudi zahtevek, da tožnik od 1. 1. 2002 do vključno 18. 8. 2011 s krajšim presledkom v letu 2011, nima lastnosti zavarovanca.

9. Za pritožnikovo stališče, da bi morala biti odločba izdana na pravno osebo A. d. o. o., ni nobene zakonske podlage. Povsem neutemeljeno je nadalje tudi njegovo sklicevanje na zadevo VIII Ips 317/2010, v kateri je sicer res zavzeto stališče, da v primerih, ko se z dejavnostjo ne doseže predpisanega minimalnega dohodka, ne more šteti, da jo oseba opravljala kot edini ali glavni poklic. Ne gre za enaki dejanski stan, saj se navedena zadeva nanaša na fizične osebe z registrirano dejavnostjo s.p., ki so obvezno zavarovani po 1. odstavku 15. člena ZPIZ-1 in ne na družbenike s statusom poslovodne osebe v gospodarski družbi, ki so obvezno zavarovani po 2. odstavku 15. člena ZPIZ-1C.

Tako kot že v sklepu Psp 481/2014 z dne 11. 12. 2014, je končno potrebno ponovno poudariti, da niti zatrjevano bivanje ali rezidentstvo v Republiki Hrvaški ne pogojuje drugačne odločitve od izpodbijane. V postopku ni bilo niti zatrjevano, kaj šele dokazano, da bi tožnik postopal po 10. členu Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško (Ur. l. RS, št. 71/1997), po katerem so se lahko pristojni organi obeh pogodbenic tudi na predlog samozaposlenih dogovorili o izjemah glede uporabe 7. do 9. člena tega sporazuma, oziroma o t.i. izvzetju iz zavarovanja po zakonodaji katere od podpisnic navedene mednarodne pogodbe.

10. Zaradi vsega obrazloženega je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in v izpodbijanem zavrnilnem delu na temelju 353. člena ZPP potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

(1) Sklep o popravi sodbe opr. št. V Ps 63/2015 z dne 3. 9. 2015, izdan na predlog tožene stranke.

(2) Ki je začela veljati in se uporabljati 1. 1. 2002. (3) Ur. l. RS, št. 106/99; ZPIZ-1, ki je začel veljati in se uporabljati s 1. 1. 2000. (4) Takšno stališče je Vrhovno sodišče RS zavzelo tudi v sodbi opr. št. VIII Ips 112/2014 z dne 22. 9. 2014.