Jedro

Pritožba neustrezno navaja, da naj bi toženka tožniku po predčasnem odpoklicu ponudila dve možnosti: bodisi sprejem nove pogodbe o zaposlitvi bodisi plačilo odpravnine. Tožnik je namreč v odgovoru z dne 31. 5. 2013 izrecno odklonil ponujeno zaposlitev in sam zahteval plačilo odpravnine, ki mu jo je toženka izplačala. Ekonomski motivi takšne odločitve tožnika za odločitev v tej zadevi niso pomembni, zato tudi raziskovanje ekonomskih vidikov ponujene pogodbe z izvedencem ni bilo potrebno. Sprejem ustrezne pogodbe o zaposlitvi v posledici odpoklica je razumen ukrep iz četrtega odstavka 243. člena OZ (VIII Ips 14/2004). Tožnik bi z dolžno skrbnostjo lahko zmanjšal obseg škode, če bi sprejel ponujeno zaposlitev in za opravljeno delo pooblaščenca uprave prejel plačilo. V takšnem primeru ne bi bil sicer upravičen do odpravnine, pač pa na podlagi določb 239. in 243. člena OZ do škode v višini razlike med prejemki iz ponujene pogodbe o zaposlitvi in prejemki iz pogodbe o zaposlitvi, ki je prenehala veljati. Posledično so neutemeljene tožnikove navedbe o nesorazmernem naporu ali žrtvovanju in tudi glede odgovornosti za izbiro.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se v V. in IX. točki izreka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nerazveljavljeni del izpodbijane sodbe ter izpodbijani sklep.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. S sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku odločilo: - da se tožba zavrže v delu primarnega tožbenega zahtevka za plačilo 286.547,84 EUR bruto za čas od junija 2013 do oktobra 2015 v določenih mesečnih zneskih, z odvodom davkov in prispevkov ter plačilom neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. dne v mesecu za pretekli mesec (točka I izreka); - da se zavrne del primarnega tožbenega zahtevka za plačilo 12.703,52 EUR bruto, in sicer za razliko do vtoževanih mesečnih zneskov za čas od 14. 6. 2013 do 31. 10. 2014, odvod davkov in prispevkov ter plačilo neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. dne v mesecu za pretekli mesec (točka II izreka); - da se tožba zavrže v delu primarnega tožbenega zahtevka za plačilo 461,26 EUR bruto, obračun in plačilo akontacije dohodnine, prispevkov ter neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2015 (točka III izreka); - da se zavrne del primarnega tožbenega zahtevka, da je toženka dolžna tožniku plačati 1.106,06 EUR bruto, in sicer za leto 2014 783,66 EUR bruto in za leto 2015 322,40 EUR bruto, od teh zneskov obračunati in plačati akontacijo dohodnine, prispevke in neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. za posamezno leto (točka IV izreka); - da se zavrne del primarnega tožbenega zahtevka, da je toženka dolžna tožniku obračunati 54.241,77 EUR bruto, od tega zneska odvesti predpisane davke in prispevke ter tožniku plačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje prvostopenjske sodbe (točka V izreka); - da se tožba zavrže v delu primarnega tožbenega zahtevka, da je toženka dolžna tožniku plačati 30.000,00 EUR neto, na ta znesek pa obračunati in plačati akontacijo dohodnine, prispevke in neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopenjske sodbe (točka VI izreka); - da se zavrne del primarnega tožbenega zahtevka, da je toženka dolžna tožniku plačati 51.338,97 EUR neto, na ta znesek obračunati in plačati akontacijo dohodnine, prispevke in neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopenjske sodbe (točka VII izreka); - da se zavrne podredni tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožnika pozvati nazaj na funkcijo predsednika uprave in mu za čas trajanja nezakonitega prenehanja funkcije predsednika uprave do vrnitve na funkcijo priznati neprekinjeno opravljanje funkcije predsednika uprave z vsemi pravicami, ki iz tega izhajajo na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 6. 2010 z aneksom z dne 29. 3. 2011 in 29. 11. 2012 ter pri ZPIZ Slovenije urediti ustrezen vpis zavarovalne dobe v matično evidenco in mu za čas od 22. 5. 2013 do vrnitve nazaj na funkcijo predsednika uprave obračunati nadomestila plač v bruto znesku 12.264,40 EUR, od teh mesečnih zneskov obračunati in plačati prispevke in davke ter ustrezen neto znesek na osebni račun tožnika, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega nadomestila plače do plačila, na enak način pa obračunati tudi regres, bonitete in nagrado (točka VIII izreka).

Odločilo je še, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, toženki pa je dolžan povrniti 11.871,45 EUR stroškov postopka, v roku 15 dni od prejema sodne odločbe, nato z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka IX izreka).

2. Zoper sodbo in sklep se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da sodišču ni mogoče vnaprej očitati kršitve pravil o litispendenci. Zaradi pravne negotovosti do pravnomočnega zaključka spora I Pd 394/2019, v katerem je toženka podala ugovor litispendence, uveljavlja relativno bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 189. členom ZPP. Nasprotuje presoji sodišča, da je upravičen uveljavljati le škodo nad prejemki, ki bi jih prejemal na podlagi ponujene, a nesprejete pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 5. 2013, za čas do izteka mandata. Sodišče se ni opredelilo do zakonske podlage glede tega, da bi tožnik zahteval razliko v plači, če bi sklenil ustrezno pogodbo o zaposlitvi. Domneva, da je sodišče (sicer napačno) uporabilo četrti odstavek 243. člena OZ. Zato je podana kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Z odklonitvijo ponujene zaposlitve ni privolil v škodo. Toženka ni podala ugovora oziroma ustreznih trditev glede dolžnosti zmanjšanja škode. Sodišče je prekoračilo svojo pristojnost, ko je odločilo mimo trditvene podlage. Tudi sicer je stališče glede zmanjšanja škode zmotno. Toženka mu je ponudila dve možnosti: bodisi sprejem (nezakonite) nove pogodbe o zaposlitvi bodisi sprejem ponujene odpravnine, kar ga je spravilo v negotov položaj. Od njega ni mogoče zahtevati nesorazmernih naporov, žrtvovanja ali odgovornosti za izbiro. Sodba v tem delu ni obrazložena in je prikrajšan za kontradiktorno obravnavo. Predlagal je dokaz z izvedencem, ki bi potrdil, da je ponujeno zaposlitev mogoče presojati z različnih ekonomskih vidikov. Ponujena pogodba o zaposlitvi ni ustrezna, saj je nezakonita in podana s šikanoznimi nameni, kot izhaja iz obrazložitve sodbe v gospodarskem sporu. Ustreznost ponujene pogodbe o zaposlitvi se ne presoja le na podlagi strogo formalnih kriterijev, temveč bi moralo sodišče v celoti presoditi navedbe in dokaze tožnika. Zmotno je stališče, da bi tožnik še vedno lahko zahteval razveljavitev sklepa o odpoklicu in razliko v plači, če bi sprejel ponujeno zaposlitev. Neutemeljeno je sodišče zavrnilo zahtevke za čas po 15. 10. 2014, saj bi bil tožniku ob upoštevanju normalnega teka stvari podaljšan mandat predsednika uprave pri toženki. Če se to ne bi zgodilo, bi ob izteku mandata sprejel (zakonito in ustrezno) pogodbo o zaposlitvi (za najmanj 70 % plače). Na korist zaradi izplačane odpravnine se toženka pred sodiščem prve stopnje ni sklicevala. Kljub temu jo je sodišče upoštevalo, zato je kršilo 7. in 212. člen ZPP. Ker je toženka izplačala odpravnino, ni upravičena do njenega vračila niti je ne more uveljavljati v pobot. Neutemeljeno je sodišče zmanjšalo škodo za 70 % plače in (hkrati) odštelo še korist v višini prejete odpravnine. Odškodnine ni mogoče zmanjšati iz obeh naslovov, saj je v takšnem primeru toženka obogatena, tožnik pa prikrajšan za popolno odškodnino. Zmotna je ugotovitev sodišča, da prikrajšanje tožnika iz naslova neplačanih premij za prostovoljno pokojninsko zavarovanje znaša 2.066,12 EUR. Ni privolil v prikrajšanje iz naslova regresa za leto 2015, neplačanih premij za prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje in osebno zavarovanje. Nasprotuje odločitvi o zavrnitvi odškodninskega zahtevka iz naslova nagrade za poslovno uspešnost. Odškodnina mu pripada, saj gre v smislu normalnega teka stvari za logično nadaljevanje uspešnega poslovanja na podlagi poslovnih načrtov tožnika in ne za špekulacijo. Stališče sodišča, ki je pri izračunu škode izhajalo iz neto zneskov mesečnih plač, je v nasprotju z davčnimi predpisi in sodno prakso. Toženka mu mora plačati bruto znesek prejemkov.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v zvezi s 366. členom ZPP izpodbijani del sodbe in izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba. Po uradni dolžnosti je pazilo na predpisane bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Pritožba sama navaja, da se zahtevki iz tega spora in iz spora I Pd 394/2019 delno prekrivajo in da v tem sporu ni vnaprej podana kršitev pravila o litispendenci. Bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 189. členom ZPP uveljavlja zgolj iz razloga pravne negotovosti do pravnomočnega zaključka delovnega spora I Pd 394/2019. Pri tem ne pojasni, v čem naj bi bila vsebina pogojno uveljavljene kršitve oziroma, v čem se ne strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje o ugotovljeni litispendenci. Sicer pa je bil spor I Pd 394/2019 s sodbo Pdp 579/2021 z dne 9. 11. 2021 tudi že pravnomočno zaključen.

7. Tožnik je odklonil ponujeno ustrezno zaposlitev za delovno mesto pooblaščenca uprave, s čimer je opustil razumni ukrep za zmanjšanje nastale škode. Sodišče prve stopnje predpisa, ki se nanaša na zmanjšanje škode zaradi opustitve razumnega ukrepa, res ni navedlo. Četrti odstavek 324. člena ZPP nalaga sodišču, da v obrazložitvi sodbe navede predpise, na katere je oprlo sodbo. Izostanek te navedbe zato lahko pomeni procesno kršitev, ki pa ni bistvena, če je sodbo vseeno mogoče materialnopravno preizkusiti (II Ips 589/2001, II Ips 339/2002). Iz razlogov izpodbijane sodbe v točkah 19 in 27 dovolj jasno izhaja, da gre v zvezi z zmanjšanjem odškodnine za uporabo četrtega odstavka 243. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.). Ker je ta del sodbe možno tudi preizkusiti, ni podana uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Ne drži očitek tožnika, da toženka pred sodiščem prve stopnje ni podala ustreznih trditev oziroma dejanske podlage ugovorov o zmanjšanju odškodnine zaradi opustitve dolžnosti zmanjšanja škode v posledici odklonitve ponujene ustrezne zaposlitve in zaradi koristi iz naslova prejete odpravnine. Toženka je že v odgovoru na tožbo zatrjevala, da je tožnik zavrnil ponujeno pogodbo o zaposlitvi in zahteval odpravnino zaradi prenehanja delovnega razmerja. Zatrjevala je tudi, da je bila tožniku odpravnina v znesku 74.458,26 EUR že plačana. V pripravljalni vlogi z dne 30. 5. 2017 se je izrecno sklicevala na dolžnost zmanjšanja škode, ko je navedla, da bi lahko tožnik glede na določbe pogodbe o zaposlitvi nadaljeval delovno razmerje pri njej in prejemal plačo v višini 70 % plače predsednika uprave. Nato je v pripravljalni vlogi z dne 20. 9. 2017 določno navedla vsa dejstva, relevantna za uporabo 243. člena OZ glede preprečitve zmanjšanja škode in upoštevanja koristi iz naslova odpravnine. Na ugovora, ki sta materialnopravne narave, se je torej toženka sklicevala na podlagi dejstev, ki so bila ustrezno navedena. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe o pomanjkljivih ugovorih in kršitvah 7. in 212. člena ZPP, prekoračitvi pristojnosti in o prikrajšanju tožnika za kontradiktorno obravnavo.

9. Pritožba nasprotuje ustreznosti ponujene pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto pooblaščenca uprave, s tem da si navedbe tožnika glede tega med seboj tudi nekoliko nasprotujejo, saj v pritožbi navaja, da bi v primeru rednega prenehanja mandata, če mu ga toženka ne bi podaljšala, sprejel ustrezno pogodbo o zaposlitvi (za najmanj 70 % plače) pri toženki. Prav tako pa je tudi že Vrhovno sodišče RS v zadevi VIII Ips 105/2018 (v sporu o zakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi) pojasnilo, da je bilo ponujeno delovno mesto glede na kriterije iz 17. člena pogodbe o zaposlitvi ustrezno, saj je ustrezalo vrsti in stopnji tožnikove izobrazbe in je bila zanj določena osnovna plača v višini 70 % plače iz pogodbe o zaposlitvi za predsednika uprave. Tožnik se s sklicevanjem na razlogovanje sodišča v gospodarskem sporu neuspešno zavzema, da bi se ponujeno zaposlitev štelo za neustrezno. Ponujena zaposlitev ne le, da ustreza vrsti in ravni izobrazbe tožnika, gre tudi za hierarhično visoko umeščeno delovno mesto, ki je finančno primerno ovrednoteno (8.585,08 EUR), tako da ni mogoče pritrditi pritožbeni navedbi, da naj bi imela ponujena pogodba o zaposlitvi šikanozen namen. Zato v ponovljenem sojenju tudi ni bilo potrebno dodatno raziskovati dejstev o ustreznosti zaposlitve.

10. Pritožba neustrezno navaja, da naj bi toženka tožniku po predčasnem odpoklicu ponudila dve možnosti: bodisi sprejem nove pogodbe o zaposlitvi bodisi plačilo odpravnine. Tožnik je namreč v odgovoru z dne 31. 5. 2013 izrecno odklonil ponujeno zaposlitev in sam zahteval plačilo odpravnine, ki mu jo je toženka izplačala. Ekonomski motivi takšne odločitve tožnika za odločitev v tej zadevi niso pomembni, zato tudi raziskovanje ekonomskih vidikov ponujene pogodbe z izvedencem ni bilo potrebno. Sprejem ustrezne pogodbe o zaposlitvi v posledici odpoklica je razumen ukrep iz četrtega odstavka 243. člena OZ (VIII Ips 14/2004). Tožnik bi z dolžno skrbnostjo lahko zmanjšal obseg škode, če bi sprejel ponujeno zaposlitev in za opravljeno delo pooblaščenca uprave prejel plačilo. V takšnem primeru ne bi bil sicer upravičen do odpravnine, pač pa na podlagi določb 239. in 243. člena OZ do škode v višini razlike med prejemki iz ponujene pogodbe o zaposlitvi in prejemki iz pogodbe o zaposlitvi, ki je prenehala veljati. Posledično so neutemeljene tožnikove navedbe o nesorazmernem naporu ali žrtvovanju in tudi glede odgovornosti za izbiro.

11. Tožnik neutemeljeno uveljavlja, da odškodnine ni mogoče zmanjšati iz obeh naslovov (po tretjem in četrtem odstavku 243. člena OZ), češ da je v takšnem primeru toženka obogatena, sam pa prikrajšan za popolno odškodnino. Načelo popolne odškodnine iz 169. člena OZ v zvezi z 246. členom OZ pomeni, da je pri odmeri treba upoštevati prejemke, ki jih je tožnik prejel v spornem obdobju - tudi prejemek, ki ga je prejel iz naslova odpravnine. Sodišče je zato pravilno uporabilo določbo tretjega odstavka 243. člena OZ, ko je izplačano odpravnino oziroma v tem sporu še preostalo razliko zneska odpravnine v neto znesku 20.213,13 EUR upoštevalo glede obsega škode (VIII Ips 309/2017). Ker toženka v tem sporu ne uveljavlja vračila odpravnine niti pobotnega ugovora, niso relevantne pritožbene navedbe, da toženka ni bila dolžna izplačati odpravnine, ter da posledično ni upravičena do njenega vračila ali pobota.

12. Tožnik v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da bi mu bil v primeru, če ne bi bil predčasno odpoklican, zaradi izjemne uspešnosti po 15. 10. 2014 verjetno podaljšan mandat in da je to tisti normalen tek stvari, ki bi ga treba upoštevati. Tožnik je imel namreč sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za poslovodno funkcijo za določen čas mandata, hkrati pa je imel tudi sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas, s pravico do ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delo v primeru predčasnega odpoklica. Pogodba je v delu, ki se je nanašala na poslovodno funkcijo, prenehala z odpoklicem, v delu glede delovnega razmerja za nedoločen čas s pravico do zaposlitve na ustreznem delovnem mestu pa je prenehala z odklonitvijo ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je tožnikove trditve o imenovanju tožnika na funkcijo predsednika uprave po 15. 10. 2014 opredelilo kot špekulativne. To pomeni, da ne dosegajo dokaznega standarda nadpolovične verjetnosti razvoja dogodkov po normalnem teku stvari. Enako velja za tožnikove trditve, da bi v primeru rednega izteka mandata, če mu ta ne bi bil podaljšan, sprejel ponujeno pogodbo o zaposlitvi za 70 % prejšnje plače. Tožnikovo ravnanje ob odpoklicu s funkcije predsednika uprave, ko je zavrnil ponujeno zaposlitev kot neustrezno, ne daje opore za takšno sklepanje. Pritožbena trditev, da bi ravnal drugače, je v nasprotju z njegovim ravnanjem, ko je odklonil ponujeno zaposlitev.

13. Sodišče prve stopnje je, pravilno upoštevaje ugovor dolžnosti zmanjševanja škode, utemeljeno zavrnilo zahtevke iz naslova regresa za leto 2015, neplačanih premij za prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje in osebno zavarovanje (do katerih bi bil tožnik upravičen po ponujeni pogodbi o zaposlitvi). Glede pritožbenih navedb, da prikrajšanje v zvezi z neplačilom premije za prostovoljno pokojninsko zavarovanje znaša samo 2.066,12 EUR, je tožnik prekludiran. Sodišče se je oprlo na izračun izvedenca finančne stroke, v zvezi s katerim je tožnika pozvalo, da v roku (do naroka 10. 6. 2021) poda pripombe na izvedensko mnenje, ki pa jih tožnik v tej smeri ni podal (286.a člen ZPP).

14. Zmotno je tudi stališče pritožbe, da bi bil tožnik upravičen do bruto zneska odškodnine in da bi prišlo z upoštevanjem neto zneska plače do kršitve načela popolne odškodnine. Pri oblikovanju zahtevkov je izhajal iz bruto prejemkov, vendar pa odškodninski zahtevki niso reparacijski, ampak odškodninski iz "gospodarskega" (sedaj delovnega) spora na podlagi ničnega odpoklica. Gre za različne pojme – eno je izhodišče za določitev višine zahtevka, drugo je sam zahtevek (VIII Ips 23/2019).

15. Utemeljeno pa pritožba opozarja, da je sodišče glede temelja odškodninskega zahtevka v višini nagrade za uspešnost poslovanja zmotno uporabilo pravni standard normalnega teka stvari. Pričakovanega zaslužka v obliki nagrade ni nikoli mogoče ugotoviti z gotovostjo, saj gre za sklepanje, kakšna bi bila nagrada oškodovanca v prihodnjem obdobju, to sklepanje pa se opravi predvsem na podlagi preteklih okoliščin in na podlagi okoliščin, ki so predvidljive v času škodnega dogodka. V tej zvezi ne gre zgolj za tožnikovo špekulacijo, kot je zmotno zaključilo sodišče prve stopnje. Tožnik kot oškodovanec bi po "normalnem teku stvari" še naprej dosegal poslovno uspešnost do izteka mandata, če škodnega dogodka (ničnega odpoklica) ne bi bilo. To zadostuje za zaključek o verjetnosti uspešnosti poslovanja do izteka mandata 15. 10. 2014. 16. Zaradi opisane zmotne uporabe materialnega prava je sodišče prve stopnje zahtevek v višini 54.241,77 EUR napačno zavrnilo že po temelju. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo, razveljavilo V. točko izreka sodbe in posledično še stroškovno odločitev ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP), da upoštevaje gornja stališča samo dopolni dejanske ugotovitve, kar predstavlja, zlasti glede višine, obsežnejši sklop dejstev, do katerih se sodišče prve stopnje še ni opredelilo, ne more pa biti to prvič predmet raziskovanja šele na pritožbeni stopnji.

17. V ostalem pa je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo nerazveljavljeni del izpodbijane sodbe in sklep (353. člen ZPP in 2. točka 365. člena ZPP), pri čemer izraža še strinjanje z razlogi za sprejem tega dela odločitve.

18. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji in četrti odstavek 165. člena ZPP).