Jedro

Kadar je pravni temelj za carinjenje določba 389. člena CZ/76, je (po tej določbi) storilec prekrška (pravnomočno spoznan za odgovornega za storitev prekrška), prvi carinski zavezanec za plačilo carinskih dajatev.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Carinarnice A. z dne 14. 1. 1998, s katero je le-ta tožeči stranki v postopku, uvedenem po uradni dolžnosti, naložila v plačilo za uvoženo blago 22.138 kg kristalnega sladkorja v valutni vrednosti 20.947,50 DEM oziroma 1,662.545 SIT uvozne dajatve v skupnem znesku 1,078.944 SIT. Tožena stranka v razlogih navaja, da je prvostopni carinski organ tožniku v postopku, uvedenem na podlagi pravnomočne odločbe Carinarnice A. z dne 13. 9. 1995, s katero sta bila tožnik in njegova odgovorna oseba spoznana za odgovorna za prekršek iz 11. točke prvega odstavka 370. člena Carinskega zakona (CZ/76), ker uvoženega sladkorja, ki je bil predmet tranzitnega postopka, nista predala namembni carinski izpostavi, utemeljeno naložil v plačilo uvozne dajatve, vendar se je pri tem nepravilno oprl na določbe CZ/76, moral pa bi uporabiti novi Carinski zakon (CZ/95), saj je bil carinski postopek začet z dopisom tožniku o uvedbi postopka obračuna carinskega dolga z dne 16. 12. 1997, ko je bil že v uporabi navedeni novi CZ/95. Pravno podlago za naložitev carinskega dolga tako predstavlja določba 154. člena CZ/95, saj gre za dolg, ki je nastal zaradi nezakonitega ravnanja z blagom, in sicer neupravičene odstranitve blaga izpod carinskega nadzora v smislu 145. člena CZ/95, ki kot carinske dolžnike šteje tudi osebe, ki so odstranile blago izpod carinskega nadzora ali so pri tem sodelovale, ravno tožnik pa med take osebe šteje. Tožena stranka dalje navaja, da je, ker je prvostopni carinski organ vsebinsko pravilno odločil, njegovo odločbo spremenila le v toliko, da je navedla pravilno materialno podlago za sicer pravilni obračun carinskih dajatev, saj je namreč tako po starem CZ/76, ki ga je uporabil prvostopni carinski organ, kot po novem CZ/95, za obračun treba uporabiti predpise, veljavne v času nastanka carinskega dolga, to pa je 2. 6. 1994, kar ni sporno. Tožena stranka dalje navaja, da novi CZ/95 določa kot izvršljivo prvostopno odločbo, da pa odločbe prvostopnega carinskega organa, ki kot izvršljivo določa šele dokončno odločbo, v tem delu ni spremenila, ker bi bilo to v škodo tožniku. Tožena stranka kot neutemeljen zavrne tudi pritožbeni ugovor, da bi kot carinskemu dolžniku carinski dolg moral biti naložen špediciji AAA ter navaja, da bi špedicija štela za carinskega dolžnika, če bi carinski dolg nastal zaradi neizpolnitve katere od dolžnosti iz 146. člena CZ/95, za kar pa ne gre v obravnavanem primeru, ko je carinski dolg nastal zaradi odstranitve blaga, zavezanega plačilu carine, izpod carinskega nadzora, kajti v takem primeru je po določbi 145. člena CZ/95 carinski dolžnik oseba, ki je blago izpod carinskega nadzora odstranila ali pri tem sodelovala, tožnik pa je s pravnomočno odločbo o carinskem prekršku že bil spoznan za odgovornega odstranitve blaga izpod carinskega nadzora, torej je pravilno določen kot carinski dolžnik. Po mnenju tožene stranke je neutemeljen tudi tožnikov ugovor, da je bil zgolj prevoznik uvoženega blaga ter da je moral ravnati po navodilih, kajti za odgovornega za prekršek odstranitve blaga izpod carinskega nadzora je s pravnomočno odločbo o prekršku bil spoznan, torej je po njenem mnenju vedel, da ravna nepravilno, ko razvaža blago pod carinskim nadzorom. Tudi pritožbeni ugovor, da naj bi carinarnica soglašala z naknadnim potrjevanjem carinskih dokumentov, tožena stranka zavrne, ter navaja, da mora carinski organ o vsaki poenostavitvi postopka, ki jo dovoli, izdati odločbo, taka odločba pa v obravnavanem primeru ni bila izdana. Tožnik izpodbija odločbo tožene stranke iz razlogov napačne uporabe materialnega prava, kršitev pravil postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter iz razlogov ničnosti. Navaja, da je tožena stranka ob tem, ko je spremenila pravno podlago, prezrla, da je odločala v zadevi Carinarnica A. kot krajevno nepristojni organ, čeprav bi kot krajevno pristojna morala odločati Carinarnica B., kajti blago je bilo v B. odstranjeno izpod carinskega nadzora. Tožena stranka bi se bila pri tem dolžna ravnati po svoji praksi, saj Ustava RS v 22. členu vsakomur zagotavlja enako varstvo njegovih pravic v postopku pred državnimi organi. Ustavno zagotovilo enakega varstva pravic pa strankam jamči tudi kontradiktoren postopek, v katerem jim mora biti zagotovljena pravica sodelovanja in izjavljanja pred odločitvijo v zadevi ter izdana v skladu s pravili postopka obrazložena odločba. Tožnik dalje zatrjuje, da okoliščin v smislu prvega odstavka 151. c člena CZ/95 ni povzročil. Ker so končni kupci blaga znani, meni, da so po 171. členu CZ/95 oni odgovorni za carinski dolg. Po mnenju tožnika tožena stranka tudi nima prav, ko zatrjuje, da sta 202. člen CZ/76 in 145. člen CZ/95 kompatibilna, kajti po 145. členu CZ/95 je obvezen ugotovitveni postopek, tega pa tožena stranka ni izvedla in je tako kršila temeljno načelo zaslišanja stranke. Tožena stranka v izpodbijani odločbi tudi ne obrazloži, na kakšen način naj bi tožnik odstranil blago izpod carinskega nadzora, čeprav se odločitev opira na prvi odstavek 145. člena CZ/95. Sicer pa je obrazložitev izpodbijane odločbe, ki navaja, da je bilo blago odstranjeno izpod carinskega nadzora, v nasprotju z izrekom, ki navaja, da blago ni bilo predano namembni carinarnici. Navaja se zgolj pravni naslov iz prvega odstavka 145. člena CZ/95, čeprav gre za nepristno solidarno odgovornost, saj je vsaka alinea tretjega odstavka 145. člena samostojen pravni naslov. Razlogi odločbe so torej tudi med seboj nasprotni, odločba pa v bistvenih delih sploh nima razlogov o odločilnih dejstvih. Ker pa konkretnega dejanskega stanja odločba sploh ne navaja, tožnik odločbe ne more učinkovito izpodbijati, kar pomeni, da mu je kršena ustavna pravica do pravnega sredstva. Izpodbijana odločba tudi ne pojasni, zaradi katerih dejanj ali opustitev šteje tožnik za carinskega dolžnika v smislu prvega odstavka 145. člena CZ/95. Tožnik sodišču predlaga, naj opravi glavno obravnavo, izpodbijano odločbo pa kot nezakonito odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in razlogih zanjo ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa je prijavilo udeležbo v tem postopku s pisno izjavo z dne 20. 12. 2001. Tožba ni utemeljena.

Sodišče se s toženo stranko in prvostopnim carinskim organom strinja, da so tožniku sporne uvozne dajatve utemeljeno naložene v plačilo. Tožnik je bil namreč z odločbo prvostopnega carinskega organa z dne 13. 9. 1995, ki je postala pravnomočna, spoznan za odgovornega za prekršek po določbi 11. točke 1. odstavka 370. člena CZ/76 (Uradni list SFRJ, št. 10/76 do 21/90). Po 1. odstavku 389. člena CZ/76 pa carinarnica, če je storjen prekršek iz 11. točke 1. odstavka 370. člena CZ/76, po uradni dolžnosti uvede postopek za plačilo carine in drugih uvoznih davščin, pri čemer iz določbe 2. odstavka 389. člena CZ/76 kot prvi zavezanec za carinski dolg izhaja storilec prekrška. Na določbo 1. odstavka 389. člena CZ/76 kot podlago za obračun carinskega dolga pa se prvostopni carinski organ tudi izrecno sklicuje. Zato so po presoji sodišča razlogi za odločitev prvostopnega carinskega organa pravilni. Razlogi tožene stranke v izpodbijani odločbi, ki je sicer prvostopnemu organu pritrdila v tem, da je carinski dolg utemeljeno obračunan ter da je obračun uvoznih dajatev pravilen, pa niso pravilni. Glede na že povedano je tako po presoji sodišča nepravilno razlogovanje tožene stranke, da podlago za obračun predstavlja določba 154. člena CZ/95 (Uradni list RS, št. 1/95 in 28/95) v zvezi s 145. členom CZ/95, ker naj bi postopek za obračun bil uveden šele s pozivom tožniku z dne 16. 12. 1997, naj izkaže, da je carinski dolg za uvoženi sporni sladkor poravnan ter obvestilom, da bo sicer obračunan po uradni dolžnosti. Ker je po povedanem odločba prvostopnega carinskega organa pravilna in na zakonu utemeljena, ter je pravilna tudi izpodbijana odločba tožene stranke, čeprav ne navaja pravilnih razlogov, sodišče ni imelo podlage, da bi tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo. Tudi tožbeni ugovori na drugačno odločitev sodišča ne morejo vplivati. Z njimi namreč tožnik izpodbija razloge tožene stranke v izpodbijani odločbi, ki po že povedanem tudi po presoji sodišča niso pravilni. Kolikor pa uveljavlja kršitve pravil postopka, jih sodišče tudi ni ugotovilo: namreč v carinskem postopku je bilo lahko odločeno brez zaslišanja stranke in v skrajšanem postopku na podlagi uradnih podatkov, s katerimi je carinski organ razpolagal (141. člen ZUP/86 v zvezi s 6. členom CZ/95), in za katere tožnik niti ne zatrjuje, da niso pravilni. Niso pa utemeljeni niti ugovori, ki jih je tožnik uveljavljal v pritožbi (zoper prvostopno odločbo carinskega organa, ki ji, kot že rečeno, sodišče v celoti pritrjuje). Pritožbene ugovore je sicer tožena stranka, ki je svojo odločitev temeljila na nepravilni pravni podlagi (določbah novega CZ/95), po presoji sodišča utemeljeno zavrnila, vendar z nepravilnimi razlogi. Namreč tožnikova trditev, da je carinarnica soglašala s postopkom, kot je pri uvozu spornega sladkorja tekel, je protispisna, kajti iz pravnomočne odločbe carinarnice, ki je v spisu in se nanjo opira tudi prvostopna carinska odločba, izhaja, da je bil tožnik spoznan za odgovornega za carinski prekršek, česar tožnik tudi ne prereka. Dalje, okoliščina, ki jo tožnik v pritožbi zatrjuje, da je bil zgolj prevoznik (spornega uvoženega sladkorja), ki je bil dolžan ravnati po navodilih naročnika prevoza in špediterja, za odločitev v zadevi ni relevantna, saj je bil na podlagi 1. odstavka 389. člena tožniku carinski dolg naložen v plačilo kot storilcu prekrška iz 11. točke 1. odstavka 370. člena CZ/76 (in prav storilec prekrška je glede na določbo 2. odstavka 389. člena CZ/76 prvi zavezanec za plačilo, nepošteni posestnik blaga pa subsidiarni), ta okoliščina kot relevantna pa izhaja, kot že prvostopna odločba navaja, iz pravnomočne odločbe o prekršku. Iz enakih razlogov pa tudi ne more uspeti tožnik z ugovorom, da je špediter, vpisan v rubriko 50 ECL, glavni zavezanec za carinski dolg, ter da se je tako izrekla tudi sodna praksa. Kadar je pravni temelj za carinjenje določba 389. člena CZ/76, kot v obravnavani zadevi, je (po tej določbi) namreč storilec prekrška (pravnomočno spoznan za odgovornega za storitev prekrška), prvi carinski zavezanec za plačilo carinskih dajatev (izrecno tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS št. U 950/93-6 z dne 19. 7. 1995). Tudi 24. člen CZ/76 določa, da je poleg osebe, na katero se glasi prevozna listina, in osebe, ki prinaša blago na carinsko območje države ali ga od tam odnaša, carinski zavezanec tudi vsak drug, ki ga določa zakon. Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, le da iz razlogov, ki jih je navedlo sodišče, ne pa iz razlogov, ki jih navaja tožena stranka, je sodišče tožbo na podlagi 2. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče ni sledilo predlogu tožnika, naj opravi glavno obravnavo, kajti odločilo je lahko na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo pravilno in popolno ugotovljeno že v carinskem postopku, ter izvedba glavne obravnave tako ne bi mogla privesti do drugačne odločitve v zadevi oziroma vplivati na pravilnost odločitve v zadevi.