Jedro

Ker pokojni član Sklada za vzajemno pomoč samostojnih obrtnikov ni izpolnjeval pogojev za izplačilo starostne zavarovalnine, je bil na podlagi Pravil sklada upravičen do vračila dela pripadajočih sredstev. Pravica zahtevati vračilo pripadajočih sredstev pa je premoženjska pravica, ki je na podlagi 2. člena ZD v trenutku smrti A. F. prešla na njegove dediče.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku po temelju in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnikom nerazdelno plačati znesek, ki izhaja iz pravnega razmerja na podlagi sklenjenega obrtniškega zavarovanja, ki ga je dne 29.10.1981 s toženo stranko sklenil pravni prednik tožnikov in ga plačeval do 1.10.1996. Odločitev o stroških je sodišče pridržalo za končno odločbo. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje.

Revizijo je tožena stranka vložila zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Vztraja, da je izrek vmesne sodbe nerazumljiv, nedoločen in nedoločljiv. Tožniki zahtevajo plačilo konkretno določene višine denarnega zneska, ne povedo pa, na kateri člen Pravil svoj zahtevek opirajo. Prav od opredelitve tega je namreč odvisna ocena ali zahtevani znesek tožnikom pripada. Izrek prvostopenjskega sodišča smiselno potrjuje le aktivno legitimacijo tožnikov v tej pravdi, pa še to napačno, sodišče pa ni navedlo konkretne podlage, iz katere bi izhajala utemeljenost zahtevka po temelju. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da predstavlja pravno podlago tožbenega zahtevka pogodba, kar pa po mnenju revidentke ne predstavlja utemeljene odločitve o dejanskem temelju, na podlagi katerega bi v nadaljevanju sodišče lahko odločilo o višini zahtevka. Pravila pravnim naslednikom članov v konkretnem primeru ne dajejo aktivne legitimacije. Sodišči sta mimo Pravil upoštevali določila Zakona o dedovanju. Možnost izstopa ter vračilo določene denarne vsote pripada samo članu, pokojni A. F. pa se za izstop ni odločil. Prav tako bi le član Sklada lahko od Pogodbe odstopil. Pokojni se je odločil za uveljavljanje pravice do pokojnine, a žal izpolnitve pogojev za pridobitev izbrane pravice ni doživel. Iz izpodbijane sodbe pa ni razvidno, katero pravno razmerje predstavlja podlago za ugoditev tožbenemu zahtevku po temelju. Revidentka citira del obrazložitve izpodbijane sodbe, ki je po njenem mnenju povsem nerazumljiv. Iz obrazložitve sodbe pritožbenega sodišča izhaja, da pravno podlago izpodbijane sodbe predstavlja 22. člen Pravil. Revidentka pa razume ta člen Pravil drugače kot sodišče in meni, da navedeni člen ne daje podlage za uporabo Zakona o dedovanju. Predlaga spremembo sodbe sodišča druge stopnje v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka.

Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 do 43/06) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Del neizpodbojno ugotovljenega dejanskega stana (tretji odstavek 370. člena ZPP) tvorijo naslednje ugotovitve sodišč prve in druge stopnje: – pravni prednik tožnikov A. F. (umrl 11.3.1997) je bil član Sklada od 29.10.1981 do 1.10.1996, – A. F. je s podpisom pristopne izjave sklenil obrtniško zavarovanje kot obliko osebnega zavarovanja, tako da sebi in svojcem zagotovi zavarovalnino ob invalidnosti, starosti in smrti po načelih vzajemnosti in solidarnosti v skladu s pravili Sklada; – upravičenci iz naslova obrtniškega zavarovanja so poleg pristopnika v pristopni izjavi navedeni tudi njegovi družinski člani; žena in sinova; – pokojni je 14.10.1996 Sklad obvestil, da prekinja plačevanje prispevkov v Sklad ter da bo na izplačevanje skladove pokojnine počakal do izpolnitve starostnega pogoja.

Prednik tožnikov je s podpisom pristopne izjave k Skladu sklenil osebno zavarovanje, s čimer se je zavezal plačevati določeno premijo z namenom, da sebi in svojcem zagotovi zavarovalnino ob nastanku zavarovalnega primera (invalidnost, starost ali smrt). Jedro spora izvira iz dejstva, da je zavarovalec zavarovalno premijo prenehal plačevati pred nastankom zavarovalnega primera (starosti), katerega je v trenutku izstopa iz Sklada pričakoval, vendar ga zaradi smrti ni dočakal. Iz 35. člena Pravil izhaja, da gre pravica do skladove starostne zavarovalnine članu od prvega naslednjega meseca, ko so bili izpolnjeni pogoji, in je bil vložen zahtevek ter plačani prispevki, vključno do meseca, v katerem so bili izpolnjeni pogoji. Navedeno pomeni, da pokojni zaradi prenehanja plačevanja zavarovalnih prispevkov ne bi mogel od Sklada zahtevati izplačilo starostne zavarovalnine (izpoved sina, da je pokojni oče zavarovalne prispevke nehal plačevati zaradi slabega premoženjskega stanja). Za takšen primer pa je šesti odstavek 22. člena Pravil določal, da Sklad vrne članu del pripadajočih sredstev v enkratnem znesku. Ker pokojni član Sklada ni izpolnjeval pogojev za izplačilo starostne zavarovalnine, je bil na podlagi Pravil upravičen do vračila dela pripadajočih sredstev. Pravica zahtevati vračilo pripadajočih sredstev pa je premoženjska pravica, ki je na podlagi 2. člena Zakona o dedovanju v trenutku smrti A. F. prešla na njegove dediče. Vsled navedenega je pravilna presoja sodišč prve in druge stopnje, da so tožniki aktivno legitimirani in da je njihov tožbeni zahtevek po temelju utemeljen.

Ker iz pravkar obrazloženega sledi, da tožnikom na podlagi šestega odstavka 22. člena Pravil pripada denarni znesek, višino katerega bo sodišče ugotovilo v nadaljnjem postopku, je zavrniti zmotno naziranje revidenta, da je izrek vmesne sodbe nerazumljiv, nedoločen in nedoločljiv. Kot je toženi stranki pravilno pojasnilo že sodišče druge stopnje, je vmesna sodba sodba o podlagi tožbenega zahtevka, pri čemer v skladu s četrtim odstavkom 324. člena ZPP sodišče v obrazložitev sodbe navede predpise, na katere je oprlo sodbo. To pa je sodišče prve stopnje storilo in je zato zmotno naziranje revidenta, da bi moralo sodišče v izrek odločbe vnesti tudi konkretno pravno podlago. Vmesna sodba vsebuje namreč izrecno in vnaprejšnjo ugotovitev utemeljenosti zahtevka, torej tisto, kar bi sicer molče vseboval ugotovitveni del končne sodbe. To ni ugotovitev obstoja pravice ali pravnega razmerja, od katerega je odvisna odločitev o zahtevku, ampak ugotovitev obstoja oz. utemeljenosti zahtevka samega, pri čemer je višina, do katere je zahtevek utemeljen, prepuščena nadaljnjemu postopku. Izrek vmesne sodbe mora tako vsebovati le ugotovitev, da je konkretni tožbeni zahtevek po podlagi utemeljen. Pravna kvalifikacija ni del tožbenega zahtevka in zato ne pride v izrek vmesne sodbe.

Ker niso podani ne razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niti razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba revizijo tožene stranke na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.