Jedro

Gre za identičen tožbeni zahtevek, če tožnik z eno tožbo zahteva, da je bil imenovan za predsednika uprave, z drugim pa, da se ugotovi, da je bil s sklepom nadzornega sveta izbran za predsednika uprave. Če delodajalec z dopisom obvesti vse kandidate, da na podlagi javnega razpisa za predsednika uprave ni bil izbran noben kandidat, kandidatu ni potrebno najprej pri delodajalcu zahtevati vročitve sklepa o imenovanju, temveč lahko neposredno s tožbo zahteva, da je dolžan delodajalec vsem prijavljenim kandidatom vročiti sklep o imenovanju.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje glede odločitve sodišča o zavrženju tožnikove tožbe v obsegu zahtevkov pod tč. 2, 3 in 5 razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. V preostalem delu se pritožba zavrne ter potrdi sklep sodišča prve stopnje. Stroški tožnika so nadaljnji stroški postopka, tožena stranka pa sama trpi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožnikovo tožbo, ki jo je vložil dne 7.11.2001. Zoper sklep se pritožuje tožnik, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99) in pritožbenemu sodišču predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je v sporu v tej zadevi zahteval, da se ugotovi, da je bil imenovan za predsednika uprave tožene stranke, v zadevi pod opr.št. III Pd 1332/2000 pa je zahteval ugotovitev, da je bil na 2. seji nadzornega sveta izbran za predsednika uprave. To naj bi pomenilo, da sta zahtevka v teh zadevah različna in tudi podlagi za zahtevka različni. Predhodnega varstva pravic pri toženi stranki ni mogel uveljaviti, saj mu le-ta ni vročila nobenega sklepa ali odločitve svojih organov. 15.11.2001 je sicer vložil zahtevo za vročitev sklepa o izbiri, vendar tožena stranka o tem ni odločila. Ni pravilno stališče sodišča, da bi moral v takšni situaciji izkoristiti predhodno notranjo pot pri toženi stranki, saj niso bili dani pogoji, da bi to lahko storil. V odgovoru na pritožbo tožena stranka predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sklepa sodišča prve stopnje. Med drugim navaja, da še ni prejela tožbe tožnika v odgovor in tako ne pozna vseh tožbenih navedb. Tožnik ne pojasni, v čem je pomenska razlika med besedama "izbran" za predsednika uprave in "imenovan", sicer pa meni, da ni podlage za ugoditev tožbenemu zahtevku, ker tožniku sklepi tožene stranke sploh niso bili vročeni, tega pa toženi stranki ne nalaga noben predpis. Pri reševanju pritožbe je potrebno upoštevati tudi to, da za zasebni sektor veljata ustavni načeli svobode gospodarske pobude in varstva zasebne lastnine, kar je povezano z načelom prostovoljnosti oz. svobode pogodbene volje glede sklenitve delovnega razmerja. Delovno razmerje sicer nastane šele s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi. Tudi v primeru, če bi tožena stranka sprejela sklep o izbiri in ga vročila kandidatom, izbrani kandidat ne bi imel zahtevka za sklenitev delovnega razmerja ali zahtevka, da tožena stranka konča postopek razpisa z izbiro tožnika za predsednika uprave. Tožena stranka meni, da tožnik tudi ne izkazuje pravnega interesa za spor, saj niso podane procesne predpostavke, tožnik pa za spor tudi ni aktivno legitimiran. Pritožba je delno utemeljena. Sodišče je tožnikovo tožbo glede zahtevka pod tč. 1, da se ugotovi, da je bil 2.10.1991 imenovan za predsednika uprave, zavrglo iz razloga, ker je ugotovilo, da je dne 16.11.2001 vložil na sodišče identično tožbo, ki je bila dne 21.11.2001 vročena tudi toženi stranki, torej je nastopila litispendenca, to pa ima po določbi 274. čl. ZPP za posledico zavrženje tožbe. Ostali del tožbe je sodišče zavrglo iz razloga, ker tožnik ni izkazal, da je varstvo svojih pravic uveljavljal po notranji poti pri toženi stranki. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje glede odločitve o zavrženju tožnikove tožbe glede zahtevkov pod tč. 1 in 4. Tožnik v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da gre pri tožbenemu zahtevku za ugotovitev, da je bil dne 2.10.2001 imenovan za predsednika uprave tožene stranke in pri tožbenemu zahtevku v zadevi III Pd 1332/2001, da se ugotovi, da je bil s tem sklepom z dne 2.10.2001 izbran za predsednika uprave, za različna zahtevka oz. zahtevka na različni pravni podlagi. Dejansko je sicer potrebno ločiti med izbiro in imenovanjem, saj je bil tožnik med ostalimi kandidati očitno najprej izbran in nato imenovan, vendar pa je nelogično, da bi zahteval le ugotovitev, da je bil izbran s sklepom tožene stranke z dne 2.10.2001, saj ta sklep govori le o njegovem imenovanju za predsednika uprave in ne o njegovi izbiri. Tudi celoten postopek, v skladu z 19. čl. statuta tožene stranke, objavo prostega delovnega mesta in zaključkom tega postopka do 2.10.2001, je bil postopek imenovanja predsednika uprave. Zato tožnik, kljub sedaj formalno postavljenemu zahtevku v drugi sporni zadevi, da se ugotovi, da je bil dne 2.10.2001 izbran za predsednika uprave, ne more uspešno uveljavljati tega, da naj bi šlo le za izbiro in da sta v konkretnem primeru izbira in imenovanje, kot je izrečno zapisano v sklepu, na katerega se prav tožnik sklicuje, različna inštituta, na različni pravni podlagi in z različnimi posledicami. Zato je tudi zahtevek v drugi zadevi potrebno šteti kot zahtevek, s katerim tožnik dejansko zahteva ugotovitev svojega imenovanja. Tožnik v konkretni tožbi sicer že sam nekoliko zamenjuje pojma imenovanje in izbira, kar je razvidno iz tožbenih zahtevkov. Pritožbeno sodišče se tudi strinja s tem, da ni pogojev za sodno varstvo za odločanje o zahtevku tožnika v tč. 4 izreka - da je tožena stranka dolžna z njim skleniti individualno pogodbo v 15 dneh po dokončnosti sklepa o izbiri. Pogoji za sodno varstvo v tem obsegu namreč niso podani, saj "sklep o izbiri" ni postal dokončen, če pa bi po izpolnitvi zahtevka tožnika v tč. 2 izreka (da mu je tožena stranka dolžna vročiti sklep o izbiri) postal dokončen, pa še ni rečeno, da bi bil dokončen sklep takšen, da bi potrdil sklep o imenovanju tožnika za predsednika uprave. Tožnik torej v tem obsegu prejudicira dokončno odločitev, ki naj bi bila tudi njemu v korist, o čemer pa še ne more biti govora. Zato je tudi tožba v tem obsegu preuranjena in jo je bilo potrebno zavreči. Pač pa se pritožbeno sodišče strinja s pritožbo tožnika zoper odločitev sodišča o 2. in 3. tč. njegovega zahtevka, posledično pa tudi glede odločitve o stroških postopka v 5. tč. zahtevka. V 2. tč. tožnik zahteva, da je tožena stranka dolžna vsem prijavljenim kandidatom vročiti sklep o izbiri (pravilno imenovanju) predsednika uprave in ugotovitvi, da je sklep o razveljavitvi postopka razpisa za prosto delovno mesto predsednika uprave, ki je bil sprejet na 5. seji nadzornega sveta tožene stranke z dne 22.10.2001, nezakonit in absolutno neveljaven. Iz spisa je razvidno, da je tožnik z dopisom nadzornega sveta tožene stranke z dne 12.11.2001 že prejel obvestilo, da na podlagi javnega razpisa za predsednika uprave ni bil izbran noben kandidat. Zato bi bilo nesmiselno, da bi tožnik še enkrat najprej pri toženi stranki moral zahtevati vročitev sklepa o izbiri oz. imenovanju z dne 2.10.2001, v skladu z določbo 80. čl. Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur.l. SFRJ št. 60/89, 42/90). Prav tako je tudi neutemeljeno razlogovanje sodišča prve stopnje o procesnih predpostavkah glede zahtevka pod tč. 3 tožbe, s katero tožnik zahteva ugotovitev neveljavnosti sklepa nadzornega sveta tožene stranke z dne 22.10.2001. Ta zahtevek namreč niti ni zahtevek, ki bi imel podlago v delovnopravni zakonodaji, kljub temu pa je bilo smiselno odločati o njem s tem sporom, saj se nanaša in je v zvezi z ostalimi zahtevki tožnika, za katere je bilo že sklenjeno, da odloča o njih delovno sodišče. Kljub takšni atrakciji pristojnosti pa ni podlage, da bi tudi za ta zahtevek upoštevali določbe 5. poglavja ZTPDR oz. predvsem 80. čl. ZTPDR. Glede na navedeno in v skladu s 365. čl. ZPP je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi in razveljavilo sklep sodišča prve stopnje, v obsegu, v katerem se nanaša na odločitev sodišča o zahtevkih tožnika v tč. 2, 3 in 5. V nadaljnem postopku bi bilo smotrno združiti obravnavanje konkretne zadeve z zadevo v drugem sporu, pritožbeno sodišče pa tudi opozarja, da bo glede zahtevka v tč. 3 sodišče prve stopnje moralo prvenstveno ugotoviti, ali je tožnik sploh aktivno legitimiran za izpodbijanje sklepa nadzornega sveta z dne 22.10.2001. Ker je tožnik s pritožbo delno uspel, je pritožbeno sodišče odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljni stroški postopka, zavrnilo pa je zahtevek tožene stranke za priznanje stroškov odgovora na pritožbo, saj ta z ničemer ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča (165. čl. ZPP in 155. čl. ZPP).