Jedro

Dohodek zakonca v času pridobivanja skupnega premoženja je pri ugotavljanju višine deležev na premoženju posebej upoštevan ob sicer enakih drugih prispevkih glede na določilo 2. odst. 59. čl. ZZZDR.

Izrek

Reviziji se zavrneta kot neutemeljeni. Stranki nosita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo v času trajanja zakonske zveze med pravdnima strankama pridobljeno skupno premoženje, ki obsega nepremičnini vl. št. 559 s hišo in vl. št. 1490 s hišo, osebni avtomobil znamke Opel Kadett, letnik 1969, en sod prostornine 500 litrov, en sod prostornine 150 litrov in en sod prostornine 50 litrov ter kad za grozdje prostornine 1000 litrov. Na takšnem skupnem premoženju je določilo delež tožnice v višini 65/100, delež toženca pa v višini 35/100. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Pritožbi tožeče stranke je sodišče druge stopnje delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je tožničin delež na skupnem premoženju opredelilo z 2/3, toženčev pa z 1/3. V preostalem delu je pritožbo tožeče stranke zavrnilo, zavrnilo pa je tudi pritožbo tožene stranke v celoti in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti takšni sodbi sta vložili reviziji obe pravdni stranki. Tožeča stranka uveljavlja revizijske razloge iz 1. odstavka 385. člena ZPP in predlaga spremembo sodbe sodišča druge stopnje tako, da bo tožbenemu zahtevku ugodeno, ali pa razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Nemogoče je, da bi bili samo iz plač pravdnih strank v razdobju od leta 1960 do 1978 sezidani in opremljeni kar dve hiši, kupljen pa tudi boljši avto. Zato bi bilo treba nujno upoštevati dodatne vire, ki so v tožničini doti in pošiljkah ameriških dolarjev, ki jih je tožnica dobivala od svoje sestre. Dota in dolarski prispevki so utemeljeni z ustreznimi listinami in izpovedbami. Zato je nerazumljivo, da ji je priznana le dota v znesku 90.000 takratnih dinarjev. O tem, kolikšna je bila dota in o prispevkih sestre iz Amerike pričajo številni izvedeni dokazi. Tožnici tudi ni priznana skrb v zvezi z nego in varstvom otrok. Glede nakita je v spisu ustrezno potrdilo, da ga je prejela kot jubilejno nagrado, pa je kljub temu zahtevek v tem obsegu zavrnjen. Tudi glede sodov in kadi so v spisu izjave tožničine matere, ki potrjujejo, da gre za njeno posebno premoženje. To velja tudi glede avtomobila, glede katerega sodišče ni opravilo ustreznih poizvedb. Ni res, da sta kredite najemali obe pravdni stranki. Glavni kredit je praktično odplačala tožnica sama.

Toženec v reviziji uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava ter revizijskemu sodišču predlaga, naj sodbi nižjih sodišč razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Izpodbijani sodbi očita, da je izvršila le malenkostno korekturo deležev pravdnih strank na skupnem premoženju. Tako ravnanje je ob sicer nespremenjenem dejanskem stanju nezakonito. Ker tožnica ni dokazala, da bi dobivala od sestre iz Amerike večje denarne zneske in da bi od doma dobila veliko doto, ni razumljivo, zakaj ji je priznan večji delež na skupnem premoženju. Tudi če se upošteva, da je bila njena plača večja od toženčeve, pa je spregledano, da je bila med nastajanjem skupnega premoženja pretežno bolna in da je mnogo trošila za svoje zdravje.

Tožeča stranka je odgovorila na revizijo tožene in predlagala njeno zavrnitev, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o revizijah ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP.

Reviziji nista utemeljeni.

Ugotovitev višine deležev na skupnem premoženju, ki sta ga zakonca pridobila v času trajanja zakonske zveze predpostavlja pojasnjeno dejansko stanje glede okoliščin o pridobivanju, vendar pa pomeni predvsem uporabo materialnega prava (2. odstavek 59. člena ZZZDR). Ker je sodišče druge stopnje ob dejanskem stanju, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, štelo, da je tožničin delež na skupnem premoženju nekoliko večji, s tem ni posegalo v dejanske ugotovitve in ni zagrešilo v reviziji toženca očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Isto velja tudi za pravno presojo v posledici dokazne ocene o tem, da je tožnica dobila le del zatrjevane dote in da prispevki njene sestre iz Amerike niso verjetno izkazani. Pritožbeno sodišče na pravilno uporabo materialnega prava pazi celo po uradni dolžnosti (2. odstavek 365. člena ZPP).

Revizijski očitki tožeče stranke v smeri bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pa vsebinsko merijo na nasprotje med razlogi izpodbijane sodbe in izvedenimi dokazi (13. točka 2. odstavka 354. člena ZPP). Le tako je mogoče razumeti navedbo, da listine in izpovedbe prič izkazujejo, kolikšno doto je tožnica prejemala in koliko denarja ji je sestra iz Amerike v posameznih letih nakazala. Vendar pa očitano nasprotje ni podano. Sodišči prve in druge stopnje sta se v razlogih svojih sodb ukvarjali z vsemi izvedenimi dokazi, na katere opozarja tožnica, pa sta te dokaze ocenili s stališča, da denarni prispevki tožničine sestre niso verjetno izkazani in da je izkazano le plačilo dote tožnici v znesku tedanjih 90.000 dinarjev. Tožnica torej z navedbo procesnih kršitev posredno napada na nižjih stopnjah sprejeto dokazno oceno, kar ne velja samo za navedeni obseg, temveč tudi glede ocene, ki se nanaša na zlato, nakit, sode, kadi ter avtomobil. Razlogi izpodbijane sodbe, pa tudi sodbe sodišča prve stopnje, ki se opredeljujejo do številnih dokazov, ki so bili izvedeni zaradi pojasnitve trditev pravdnih strank, so izčrpni in jasni in jim ni mogoče očitati medsebojnega nasprotja ali celo nasprotja s podatki spisa. Revizijske navedbe v tej smeri torej zadevajo posledice prepovedi revizije zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. odstavek 385. člena ZPP). Po ugotovitvah izpodbijane sodbe tako tožnica ni dokazala, da bi v okvir skupnega premoženja spadala zlata ploščica in da bi njeno posebno premoženje poleg nakita predstavljal še avto Opel Kadett, trije vinski sodi in ena kad za grozdje. Dejstva dejanskega stanje ne omogočajo sklepanja, da bi vtoževani nakit bil v toženčevi posesti, zaradi česar zahtevek na njegovo izročitev nima utemeljitve. Ostali predmeti pa so po sprejeti dokazni oceni bili pridobljeni s skupnimi sredstvi v času trajanja zakonske zveze.

V sporu o tem, kolikšen je delež vsakega zakonca na skupnem premoženju, je pomembna postavka dohodek vsakega zakonca. Poleg tega pa mora sodišče upoštevati tudi druge okoliščine, ki se nanašajo na varstvo in vzgojo otrok, na opravljanje domačih del ter na vsako drugo obliko dela in sodelovanja pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja (2. odstavek 59. člena ZZZDR). Pravdni stranki sta po ugotovitvah nižjih sodišč približno enako prispevali z delom v skupnem gospodinjstvu, približno enaka pa je bila pomoč njunih sorodnikov pri gradnji. Revizijsko sodišče je v tem pogledu vezano na dokazno oceno, ki se nanaša na že opisane tožničine trditve o tem, koliko je dobila dote in koliko denarja ji je pošiljala sestra. Vsega navedenega v glavnem ni uspela dokazati. Dokazala tudi ni svojega vidno višjega deleža v skupnem gospodinjstvu. Od tu naprej je torej izhodišče za presojo višine deležev približno enako in se približuje predpostavki iz 1. odstavka 59. člena ZZZDR. Venar pa je tožnica prepričljivo dokazala svoje višje dohodke v času gradenj, ki so bili najmanj dvakrat višji od toženčevih. Ta okolnost je sodišču druge stopnje utemeljeno narekovala, da je njen prispevek opredelilo z 2/3 od celote. Pri tem je v zadostni meri upoštevano, da sta pravdni stranki pridobivali skupno premoženje v dolgem obdobju in na različne načine, pa je zato nemogoče vsak posamezen prispevek ene ali druge stranke oziroma prijateljev in sorodnikov natančno ugotoviti in ovrednotiti. Razlaga določbe 59. člena ZZZDR niti ne terja tako natančne opredelitve, saj je sodišču prepuščeno, da določi višino deležev na skupnem premoženju po sicer skrbno zbranih dokazih in potem, ko je dejansko stanje v celoti pojasnjeno, da pa posamezne prispevke zakoncev presoja glede na celoto in ob upoštvanju vseh okoliščin. Ni mogoče sprejeti revizijskih očitkov, da nižji sodišči tako nista ravnali. V tem obsegu je treba presojati tudi v reviziji tožnice poudarjeno trditev o kreditih, ki jih je najemala za gradnjo. Krediti so bili dani obema in zaradi tega tožnica ni pridobila večjega upravičenja stvarno-pravne narave (ne glede na dodatno utemeljitev v izpodbijani sodbi v 2. odstavku njene 6. strani).

Revizijski razlogi, ki jih navajata obe reviziji, torej niso podani. Ker revizijsko sodišče tudi ni našlo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (eventualna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP) je bilo treba obe reviziji zavrniti kot neutemeljeni (393. člen ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah 1. odstavka 154. člena, 1. odstavka 155. člena in 1. odstavka 166. člena ZPP. Stranki nosita vsaka svoje stroške revizije, ker z njima nista uspeli, tožeča stranka pa še stroške odgovora na revizijo tožene stranke, ker z navedbami v njem ni prispevala k odločitvi o reviziji. Določbe ZPP, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).