Jedro

Toženec je v svojem imenu in za svoj račun sklepal posle in opravljal dela (prevajalska dela), ki sodijo v dejavnost, ki jo dejansko opravlja tožeča stranka (dejavnost prevajanja) in ki so zanjo pomenila konkurenco. Toženčevo ravnanje ima vse znake kršitve konkurenčne prepovedi iz prvega odstavka 37. člena ZDR. Zato je tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine zaradi kršitve konkurenčne prepovedi utemeljen.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 2. točki izreka delno spremeni tako, da se stroški postopka, ki jih je toženec dolžan povrniti tožeči stranki, znižajo z zneska 691,51 EUR na znesek 456,92 EUR. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je tožniku dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 10,50 EUR v roku 8 dni, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da tožeči stranki plača zneske 453,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 10. 2005 dalje do plačila, 586,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 10. 2005 dalje do plačila, 605,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 10. 2005 dalje do plačila, 494,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 10. 2005 dalje do plačila, 411,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 10. 2005 dalje do plačila, 146,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 10. 2005 dalje do plačila, 1.178,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 10. 2005 dalje do plačila in 309,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 10. 2005 dalje do plačila (prvi odstavek 1. točke izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (drugi odstavek 1. točke izreka). Tožencu je naložilo, da tožeči stranki povrne stroške postopka v višini 691,51 EUR v roku 15 dni, po poteku tega tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (2. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del izpodbijane sodbe se toženec pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ocenilo, da je bila tožba vložena pravočasno. Sodišče prve stopnje je pri tem spregledalo izjavo direktorja tožeče stranke A.A., razvidno iz zapisnika v zadevi I Pd 1636/2005, ko je ta ob zaslišanju priče B.B. izjavil, da sta v tajništvo tožeče stranke prispeli dve njegovi elektronski sporočili in da so prvo taktično zadržali, šele drugo pa so nato 6. 10. 2005 posredovali tožencu, da so mu lahko sledili. Navedeno pomeni, da je tožeča stranka za ravnanje toženca izvedela že pred 6. 10. 2005. Navedeno je razvidno tudi iz izpovedbe priče C.C., ki je izpovedala, da je direktor slutil, da je toženec prevod opravil mimo U.. Tožeča stranka je že avgusta 2005 nadzorovala toženčev računalnik. Sodišče prve stopnje bi glede vprašanja pravočasnosti vložitve tožbe moralo ravnati še posebej skrbno, saj iz kratkega roka za vložitev tožbe izhaja očiten namen zakonodajalca, da zaščiti šibkejšo stran, to je delavca. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana, ker je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na domnevno obremenilne listine iz spisa Kpr 145/2007. Kazenski postopek zoper toženca je bil ustavljen zaradi nepravilnosti in nezakonitosti listin in postopka. Izpodbijana sodba je nezakonita tudi zaradi tega, ker je nezakonita izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je bila tožencu podana zaradi istih dejanj, ki se mu očitajo v tem sporu. Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da konkurenca delodajalcu pomeni opravljanje vseh poslov, za katere je delodajalec registriran. Iz prvega odstavka 37. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) izhaja, da sploh ni pomembno, za katere dejavnosti je delodajalec registriran, ampak kaj dejansko opravlja, zato je zaključek sodišča prve stopnje povsem zgrešen. Tožeča stranka dejavnost prevajanja opravlja v zelo ozkem obsegu in sicer samo v obsegu, ki je potreben za opravljanje njene gospodarske dejavnosti, to je zastopanja strank v postopkih pred Uradom D.. Veljavni predpisi tožeče stranke ne dopuščajo, da bi registrirana dejavnost prevajanja v tako ozkem segmentu, zato ji ni preostalo drugega, kot da je registrirala celotno dejavnost prevajanja. Navedeno je razvidno tudi iz dejstva, da je tožeča stranka delavkam E.E., F.F. in G.G. dopuščala, da so med delovnim časom in na delovnem mestu za svoj račun na podlagi avtorskih pogodb kot sodne tolmačinje in tudi mimo tega opravljale prevode, s katerimi se tožeča stranka sicer ni ukvarjala v okviru svoje dejavnosti. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana, ker je sodišče prve stopnje upoštevalo le nekatere izjave prič v zadevi I Pd 1636/2005, pri čemer teh prič ni posebej zaslišalo in s tem tudi tožencu ni dalo možnosti, da se opredeli do njihovih navedb oziroma, da jim postavi nova vprašanja glede konkretnega spora. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo, da višina škode ne more biti enaka višini plačil, ki naj bi jih toženec domnevno prejel. Tožba se po vsebini glasi na izgubljeni dobiček, sodišče prve stopnje pa ni upoštevalo, da dobička ne more predstavljati celoten dohodek in da je potrebno upoštevati tudi stroške. Navedeno pomeni, da je višina škode nedokazana. Sodišče prve stopnje se pri tem zmotno sklicuje na določbo 185. člena ZDR o pavšalni odškodnini, saj morajo zanjo biti izpolnjeni kumulativno predpisani pogoji. Institut pavšalne odškodnine je dovoljeno uporabljati le pri navadni škodi, torej pri ugotavljanju zmanjšanja premoženja, ne pa tudi pri ugotavljanju izgubljenega dobička in nepremoženjske škode. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj se ni spuščalo v obravnavanje morebitnega dobička in na podlagi česa ocenjuje, da bi ugotavljanje dejanske škode povzročilo nesorazmerne stroške. Takšno ugotavljanje bi bilo zelo preprosto, če bi tožeča stranka podala ustrezne trditvene dokaze, česar pa ni storila. Sodišče prve stopnje je kot dokazno listino zmotno upoštevalo bančne izpise. Višina posameznih nakazil namreč ni zadosten dokaz, da je toženec prejel plačila po posameznih spornih pogodbah. Pri tem sodišče prve stopnje celo samo dopušča, da je toženec zneske prejel tudi iz kakšnih drugih virov. Toženec je bil v tistem času na vrhu svojih poklicnih in poslovnih moči, zaradi česar naj ne bi bilo nenavadno, če bi zneske prejel na podlagi kakšnega drugega posla, česar pa sodišče prve stopnje ni preverjalo. Sodišče prve stopnje je stroške postopka previsoko odmerilo, saj je določilo višino nagrade za posamezne naroke in pripravljalne vloge, razen tega ne bi smelo priznati priglašenih stroškov za pregled spisa in poročilo stranki. V tej zadevi gre sicer formalno za spor o plačilu domnevne škode, ki pa se nanaša na spor o obstoju in prenehanju delovnega razmerja, zato bi sodišče prve stopnje moralo uporabiti določbo petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004). Toženec predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe spremeni tako, da zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, podrejeno pa, da ga razveljavi in v tem obsegu zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo navedla, da ugotovitve sodišča prve stopnje v sporu glede zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki se je vodil pod opr. št. I Pd 1279/2007 predstavljajo temelj za ugotavljanje škode, ki je bila zaradi tega povzročena tožeči stranki. Zavajajoče so navedbe toženca v zvezi z zastaranjem zahtevka za povrnitev škode. Razen elektronskega sporočila, ki ga je direktor družbe H. d.o.o. poslal 6. 10. 2005, nobeno starejše sporočilo ali dopis ni bil predmet izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Nihče pri tožeči stranki ni nelegitimno preverjal ali sledil toženčevim dejanjem pred tem datumom. Tožeča stranka pred 6. 10. 2005 nikoli ni opravljala nadzora nad delom toženca. Povod za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi je bil prejem sumljivega elektronskega sporočila dne 6. 10. 2005. Res je, da je bilo govora še o enem sporočilu, vendar je pri tem šlo za sporočilo po faksu dne 6. 10. 2005 od 14.38. uri, ki ga je tajnica iz H. tožencu poslala v U.. Tako je šlo za dve sporočili, obe istega dne in obe sta prišli s strani H. za isti posel. Obe sporočili sta bili tako predmet seznanitve z razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je bila tožencu vročena 23. 11. 2005. Nikoli ni bilo govora o nobenem drugem sporočilu, ki bi bilo starejše, zato so neutemeljeni očitki o zamudi roka za vložitev tožbe. Vse listine in dokazi glede vtoževanega zneska in posameznih zneskov, ki so predmet tega spora, so bili predloženi v tem delovnem sporu, zato ne drži pritožbena navedba o pavšalnem sklicevanju na kazenski postopek pod opr. št. Kpr 145/2007. Neutemeljene so pritožbene navedbe glede obsega, v katerem tožeča stranka opravlja prevode. Tožeča stranka v resnici prevaja za stranke vse, kar zadeva ... v okviru zastopanja strank pred J. in hkrati vsemi tujimi in mednarodnimi uradi in opravlja svetovanje s tega strokovnega področja. V postopku je bilo ugotovljeno, da je toženec prevajal gradivo, ki je bilo nedvomno s področja ... in da ni šlo za dokumente, ki ne bi imeli nobene povezave z registrirano dejavnostjo tožeče stranke, kamor sodi tudi „dejavnost prevajanja in pravnega ter podjetniška svetovanja“. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je toženec za svoj račun prevajal takšno gradivo, ki sodi v dejavnost tožeče stranke. V tem kontekstu je toženec zagotovo konkuriral tožeči stranki oziroma opravljal konkurenčno dejavnost, kar nesporno dokazujejo bančni izpiski toženca. Tožeča stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Toženec uveljavlja, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka podana, ker je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na domnevno obremenilne listine iz spisa Kpr 145/2007. Ni sicer povsem jasno, katero določbo ZPP naj bi sodišče prve stopnje s tem kršilo, saj tožnik tega v pritožbi ni pojasnil. V skladu s 14. členom ZPP je sodišče vezano le na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, pa še to le glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. V kazensko pravni zadevi, na katero se sklicuje pritožba, pa je bil sprejet zgolj sklep o ustavitvi preiskave, ker je pristojna državna tožilka podala izjavo, da odstopa od pregona. Sodišče prve stopnje ni kršilo nobene določbe ZPP s tem, da je kot dokaz v tem sporu prebralo listine iz spisa Kpr 145/2007, ki so navedene v posebni prilogi. Gre za izvedbo dokaza z listinami. Ta dokaz je sodišče prve stopnje izvedlo v skladu z določbami 224. do 228. člena ZPP.

7. Z navedbo, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka podana, ker je sodišče prve stopnje upoštevalo le nekatere izjave prič v zadevi I Pd 1636/2005, pri čemer teh prič ni posebej zaslišalo, s čimer je tožencu onemogočilo, da se opredeli do njihovih izpovedb, pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP oziroma iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 4. člena ZPP. Tudi pri izvedbi dokaza z branjem izpovedb prič, zaslišanih v zadevi I Pd 1279/2007 ni šlo za izvedbo dokaza z zaslišanjem priče, temveč za izvedbo listinskega dokaza. Listine so v tem primeru bili zapisniki o narokih za glavno obravnavo dne 5. 7. 2006, 11. 10. 2006 in 13. 12. 2006 v zadevi, ki se je pred sodiščem prve stopnje vodila pod opr. št. I Pd 1636/2005 in kakršni so v spis vloženi kot priloga C/1. Sodišče prve stopnje zato ni kršilo načela neposrednosti, določenega v prvem odstavku 4. člena ZPP, saj je te listine prebralo na naroku za glavno obravnavo, kakor je to razvidno iz zapisnika z dne 6. 11. 2009. Glede na to, da je šlo za izvedbo dokaza z branjem listin, tožencu ni bila kratena možnost obravnavanja pred sodiščem, ker sodišče prve stopnje v tem individualnem delovnem sporu ni zaslišalo vseh prič, ki so bile zaslišane v individualnem delovnem sporu, ki se je vodil pod opr. št. I Pd 1279/2007. Toženec je imel možnost predlagati, da te priče sodišče prve stopnje zasliši tudi v tem individualnem delovnem sporu.

8. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Ta odločilna dejstva so naslednja: - toženec je na podlagi pogodbe opr. št. 1/05, ki jo je 29. 9. 2005 sklenil z družbo K. d.d., L., iz slovenščine v angleščino prevedel članek o temeljenju kanalizacijskega revizijskega jaška, kar je M.M. potreboval v zvezi s patentiranjem proizvoda v tujini, - za ta prevod je bil s pogodbo določen neto honorar v višini 108.600,00 takratnih SIT (sedaj 453,18 EUR), iz izpisa banke N. o prilivih na toženčev račun pa je razvidno, da je toženec 13. 10. 2005 kot plačilo po pogodbi 1/05 prejel znesek 108.600,00 SIT, - toženec je po štirih pogodbah, ki so bile v času od 16. 8. 2005 do 13. 10. 2005 sklenjene z družbo O. d.o.o. P., prejel avtorski honorar za prevode oziroma sodelovanje pri pripravi tehnične dokumentacije in za vrtični difuzor prejel plačilo v skupni višini 502.700,00 SIT (sedaj 4.485,74 EUR) in sicer dne 25. 8. 2005 znesek 140.500,00 SIT (586,30 EUR), dne 8. 9. 2005 znesek 145.200,00 SIT (605,91 EUR), dne 11. 10. 2005 znesek 118.400,00 SIT (494,07 EUR) in 25. 10. 2008 znesek 98.600,00 SIT (411,55 EUR), kar ustreza zneskom, ki so navedeni v pogodbah z navedeno družbo z dne 16. 8. 2005, 30. 8. 2005, 30. 9. 2005 in 13. 10. 2005, - toženec je za prevod mnenja avstrijskega ... urada 27. 7. 2005 od družbe R. prejel znesek 35.000,00 SIT (sedaj 146,05 EUR), - toženec je 16. 9. 2005 prejel nakazilo 282.500,00 SIT za prevajalsko delo, ki ga je v svojem imenu in brez soglasja delodajalca opravil za družbo S. d.d., Š., pri čemer je tožeča stranka vtoževala znesek 282.462,00 SIT, kolikor je znašal obračun za takšno delo, kakor je bil razviden iz rokopisa toženca, - toženec je na podlagi avtorske pogodbe z družbo S. d.d. Š. za prevod spisa ... dne 18. 10. 2005 prejel znesek 74.200,00 SIT (sedaj 309,63 EUR), - toženec je navedena dela opravil v svojem imenu in za svoj račun in za to delo ni imel soglasja tožeče stranke, - tožeča stranka je registrirana tudi za prevajanje in je to dejavnost tudi dejansko opravljala.

9. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožeči stranki dosodilo zneske, ki so navedeni v izpodbijanem delu prvostopenjske sodbe.

10. V izvedenih dokazih ni nobene opore za trditev toženca, da je tožeča stranka povrnitev škode zahtevala po izteku roka iz 2. odstavka 37. člena ZDR. Ta namreč določa, da delodajalec lahko zahteva povrnitev škode, nastale z delavčevim ravnanjem, v roku treh mesecev od dneva, ko je izvedel za opravljanje dela ali sklenitev posla oziroma v roku treh let od dokončanja dela ali sklenitve posla. Iz kopij zapisnikov glavnih obravnav iz zadeve I Pd 1636/2005 , ki so v tem spisu, ni razvidno, da bi direktor tožene stranke zatrjeval, da so že pred 6. 10. 2005 ugotovili kakšno kršitev konkurenčne prepovedi. Dejansko se vse navedbe o elektronskih sporočilih nanašajo na 6. 10. 2005 in na družbo H. d.o.o., glede katere pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ni dokazano, da bi toženec od te družbe prejel znesek 72.000,00 SIT, zaradi česar je zavrnilo tisti del tožbenega zahtevka, ki se nanaša na škodo, povzročeno s konkurenčnim delovanjem toženca v zvezi z družbo H. d.o.o..

11. Glede dosojenih škod, ki so tožeči stranki nastale zaradi toženčeve kršitve konkurenčne prepovedi, pa v spisu ni ničesar, kar bi kazalo na to, da bi tožeča stranka za tožnikovo opravljanje konkurenčne dejavnosti oziroma za sklenitev poslov zvedela pred 6. 10. 2005. 12. Protispisna je pritožbena navedba, da naj bi tožeča stranka že avgusta 2005 nadzorovala toženčev računalnik. Priča C.C. je izpovedala, da jo je direktor v oktobru 2005 prosil, da pogleda v računalnik toženca, da bi ugotovila, ali je tam prevod patentne prijave za toplotni izmenjevalec, kar je bil sicer projekt, za katerega se je toženec dogovarjal z družbo H. d.o.o..

13. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je toženec z izvršitvijo zgoraj navedenih del za družbe K. d.d., O. d.o.o., P., R., S. d.d., Š., kršil zakonsko prepoved opravljanja konkurenčne dejavnosti, kakor je določena v prvem odstavku 37. člena ZDR. Ta določa, da med trajanjem delovnega razmerja delavec ne sme brez pisnega soglasja delodajalca za svoj ali tuj račun opravljati del ali sklepati poslov, ki sodijo v dejavnost, ki jo je dejansko opravljal delodajalec in pomenijo ali bi lahko pomenili za delodajalca konkurenco. Ali je toženec kršil konkurenčno prepoved, je v tem sporu pomembno ravno zaradi določbe drugega odstavka 37. člena ZDR, na katerega se toženec ves čas sklicuje. Tožeča stranka je povrnitev škode zahtevala znotraj subjektivnega trimesečnega roka iz drugega odstavka 37. člena ZDR, saj je tožbo vložila 5. 1. 2006, iz dokaznega postopka pa izhaja, da je toženčeve kršitve konkurenčne prepovedi začela raziskovati šele 6. 10. 2005. V času do vložitve tožbe pa prav tako ni potekel objektivni triletni rok iz drugega odstavka 37. člena ZDR, saj so se vsi sporni posli dogajali v letu 2005. 14. Da je toženec za zgoraj navedene družbe v resnici opravljal posle, ki sodijo v dejavnost, ki jo je tožeča stranka dejansko opravljala, pa sodišče prve stopnje ne sklepa zgolj na podlagi registracije dejavnosti, temveč tudi na podlagi drugih izvedenih dokazov. Tako je priča C.C., ki je pri tožeči stranki zaposlena na delovnem mestu inozemske korespondentke, prepričljivo izpovedala, da dela, ki jih je toženec v svojem imenu in za svoj račun opravil za družbe K. d.d., O. d.o.o., S. d.d., in za R., sodijo v sfero dela tožeče stranke in da bi jih ta tudi izvedla, če bi se te družbe nanjo obrnile. Tudi priča T.T., ki ni več zaposlena pri tožeči stranki, je potrdila, da se tožeča stranka ukvarja tudi s prevodi za stranke ter da so bile zgoraj naštete družbe stranke U... Navedeno pomeni, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ima tožnikovo ravnanje vse znake kršitve konkurenčne prepovedi iz prvega odstavka 37. člena ZDR. Tako je pravilno ugotovilo, da je toženec v svojem imenu in za svoj račun sklepal posle in opravljal dela, ki sodijo v dejavnost, ki jo dejansko opravlja tožeča stranka in ki so zanjo pomenila konkurenco.

15. Toženec se neutemeljeno sklicuje na neenakopravno obravnavo, ki naj bi bila v tem, da je tožeča stranka delavkam E.E., F.F. in G.G. dopuščala, da med delovnim časom na delovnem mestu za svoj račun na podlagi avtorskih pogodb opravljajo prevode kot sodni tolmači ter druge prevode, s katerimi se tožeča stranka ni ukvarjala v okviru svoje dejavnosti. Za navedene delavke ni bilo ugotovljeno, da bi kršile konkurenčno prepoved, za toženca pa je to bilo ugotovljeno.

16. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da so podani vsi štirje elementi civilnega delikta. Škoda je tožeči stranki nastala s tem, da je storitev prevajanja, ki bi ga sicer lahko opravila tožeča stranka, brez soglasja delodajalca opravil toženec za svoj račun in s tem, da denarja, ki so ga siceršnje stranke delodajalca K. d.d., O. d.o.o., R., S. d.d. nakazale tožencu za delo, ki je sicer spadalo v sfero tožeče stranke, ni prejela ona, ampak toženec. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da škoda znaša toliko, kolikor so znašala nakazila navedenih družb tožencu. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi sodišče prve stopnje pri tem moralo odštevati stroške (pri čemer toženec niti ne pojasni, za kakšne stroške naj bi šlo), saj ne gre za odvzem protipravne premoženjske koristi, temveč za povrnitev škode, ki je nastala tožeči stranki. Vtoževana škoda je po svoji naravi res izgubljeni dobiček v smislu določbe 132. člena OZ, premoženje tožeče stranke je manjše za znesek, nakazanih plačil, saj je te zneske prejel toženec, ker so se družbe K. d.d.,. O. d.o.o., S. d.d., Š. in R. s tožencem dogovorile za storitve prevajanja na področju ..., ravno zaradi tega, ker so bile poslovni partnerji tožeče stranke in je bil toženec pri njej zaposlen. V kolikor toženec meni, da bi bil dohodek tožene stranke iz naslova teh storitev manjši zaradi nekih stroškov, bi on moral dokazovati, da bi tožeči stranki ti stroški nastali in da je zato škoda manjša. Tožeča stranka je dokazala, kakšna je bila realizirana cena za te storitve, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da škoda znaša toliko, kot so navedene družbe tožencu plačale za opravljeno delo.

17. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi povsem po nepotrebnem in zgrešeno sklicuje na določbo 185. člena ZDR, saj odškodnine ni odmerilo v pavšalnem znesku. Sodišče prve stopnje je škodo dosodilo v takšnem znesku, kakršnega je toženec prejel od naročnikov, pri čemer je izrecno ugotovilo, da je bila višina plačil med naročniki in tožencem zagotovo dogovorjena na podlagi znanih meril o ceni prevoda določenega teksta, glede na njegov obseg in zahtevnost. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša tudi z odločitvijo o teku zakonskih zamudnih obresti. Sicer pa toženec razlogom, ki jih je za takšno odločitev navedlo sodišče prve stopnje, niti izrecno ne ugovarja.

18. Pravilno je tudi stališče, da škoda izvira iz nedopustnega ravnanja toženca. Nedopustnost je v tem, da je toženec kršil konkurenčno prepoved, kakor je določena v prvem odstavku 37. člena ZDR. Podana je tudi vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem. Škoda, ki je v tem, da se premoženje tožeče stranke ni povečalo za zneske, ki so bili plačani tožencu, je posledica toženčeve kršitve konkurenčne prepovedi. Podan je tudi četrti element odškodninskega delikta, saj je podana krivdna odgovornost toženca za nastalo škodo. V skladu s 135. členom Obligacijskega zakonika je krivda podana, kadar oškodovalec škodo povzroči namenoma ali iz malomarnosti. Toženec bi se moral in mogel zavedati, da s kršitvijo konkurenčne prepovedi lahko povzroči škodo tožeči stranki. Ne le, da je konkurenčna dejavnost zakonsko prepovedana s citirano določbo 37. člena ZDR, temveč so bili delavci na to večkrat opozorjeni tudi na zborih delavcev, kakor je prepričljivo izpovedala priča C.C..

19. Pač pa se toženec utemeljeno pritožuje zoper odločitev o stroških postopka. Postopek v tej zadevi se je pričel pred uveljavitvijo Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008), zato je sodišče prve stopnje pri odmeri nagrade pravilno uporabilo določbe Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 67/2003). V skladu z OT se nagrada odmeri za vsak narok za glavno obravnavo in vsako potrebno pripravljalno vlogo. Pritožba pa pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje tožeči stranki neutemeljeno priznalo nagrado za pregled spisa v višini 50 točk in za poročilo stranki prav tako v višini 50 točk, saj je nagrada za ta opravila že zajeta v nagradi za zastopanje oziroma za izdelavo vlog. Glede na vrednost spora 4.485,00 EUR, nagrada za zastopanje na naroku, ki znaša 50 % nagrade za tožbo oziroma odgovor na tožbo, ne more znašati priznanih 200 točk, temveč le 150 točk. Nagrada za obvestilo sodišču z dne 25. 9. 2009 o tem, da se tožeča stranka v skladu z določbo 24. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004, 61/2004) v skladu s tar. št. 39/4 OT odpoveduje obravnavi, znaša kvečjemu 20 točk in ne priznanih 100 točk. Za zadnji narok za glavno obravnavo tožeča stranka ni upravičena do urnine iz prvega odstavka 7. člena OT, saj je narok trajal manj kot pol ure, do urnine pa je odvetnik upravičen za vsake začete druge in nadaljnje pol ure. Celotni utemeljeno priglašeni stroški tožeče stranke tako znašajo 700 točk, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 321,30 EUR, k temu je potrebno dodati še 20 % DDV oziroma 64,26 EUR ter takso za tožbo v višini 71,36 EUR. Celotni utemeljeno priglašeni stroški, ki jih je toženec dolžan povrniti tožeči stranki, tako znašajo 456,92 EUR. Sodišče prve stopnje pa je pravilno odločilo, da je toženec tožeči stranki dolžan povrniti celotne utemeljeno priglašene stroške postopka, saj tožeča stranka ni uspela le s sorazmerno majhnim delom zahtevka.

20. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo v 2. točki izreka spremenilo tako, da je stroške postopka ki jih je toženec dolžan povrniti tožeči stranki, znižalo z zneska 691,51 EUR na znesek 456,92 EUR.

21. V preostalem je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno, saj je ugotovilo, da niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

22. Toženec je s pritožbo izpodbijal tako odločitev o glavni stvari, kakor tudi odločitev o stroških postopka, seštevek obojega znaša 4.776,89 EUR, s pritožbo pa je uspel v toliko, da je dosojene stroške znižal za 234,59 EUR, kar pomeni, da je njegov uspeh v pritožbenem postopku 5 %, zaradi česar je upravičen do povrnitve 5 % utemeljeno priglašenih pritožbenih stroškov. Utemeljeno priglašena nagrada za pritožbo znaša 375 točk, oziroma 172,12 EUR, k temu je potrebno prišteti 20 % DDV oziroma 34,42 EUR in 2 % za materialne stroške oziroma 3,44 EUR. Celotni utemeljeno priglašeni pritožbeni stroški toženca tako znašajo 209,98 EUR, toženec pa je upravičen do povrnitve 5 % tega zneska, kar znese 10,50 EUR.