Jedro

Sodišče prve stopnje pri odločanju o predlogu za izdajo začasne odredbe ne izvaja popolnega dokaznega postopka. O predlogu mora odločiti najkasneje v treh dneh, pri tem pa ne presoja, ali je tožeča stranka svoje trditve dokazala, temveč le, ali je izkazala za verjetno, da terjatev obstoji. Če presodi, da tožeča stranka tega ni storila, predlog za izdajo začasne odredbe zavrne in se ne ukvarja s preostalimi pogoji za izdajo začasne odredbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožnice za izdajo začasne odredbe: „Tožena stranka je dolžna tožnici plačevati nadomestilo plače v višini 292,14 EUR neto, od dneva prenehanja delovnega razmerja t.j. od 1. 3. 2012, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 20. v mesecu za pretekli mesec, do pravnomočnosti odločitve sodišča o nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter obračunati in odvesti predpisane davke in dajatve od bruto zneska 368,03 EUR.

Začasna odredba se izvrši tako, da se dovoli izvršba z rubežem dobroimetja tožene stranke (dolžnika), ki ga ima na računu št. ... pri Banki A. d.d. in računu št. ... pri B. Banki Slovenija d.d., do višine izvršljive terjatve in s prenosom zarubljenega dobroimetja na računu tožeče stranke (upnika); št. ... pri Banki A. d.d..

Ugovor zoper začasno odredbo ne zadrži njene izvršitve.“ Zoper takšen sklep se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni in ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe, odločitev o stroških pa pridrži do končne odločitve, podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, odločitev o stroških pa pridrži do dokončne odločitve. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnica v tej fazi postopka za enkrat še ni verjetno izkazala obstoj svoje nedenarne in denarne terjatve. Sodišče ni uporabilo določb Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja, zlasti 238. člena, ki določa, da mora zavarovanec ravnati v skladu s prejeto odločbo od dneva prejema odločbe. Sodišče je tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj odločilnega dejstva, ki predstavlja tožbeni zahtevek vročitve odločitve ZZZS z dne 22. 2. 2012 ni ugotovilo. Tožnica bi dne 25. 2. 2012 morala nastopiti delo s polovičnim delovnim časom, z vročitvijo te odločbe pa je bila tožena stranka seznanjena, da je tožnica od 25. 2. 2012 zmožna za delo s polovičnim delovnim časom. Da je tožena stranka ugotovila razlog za izredno odpoved dne 5. 3. 2012, upoštevaje 238. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja, dokazuje dejstvo, da je sama zoper odločbo z dne 22. 2. 2012 vložila pritožbo, kar pomeni, da se ni strinjala z odločitvijo imenovanega zdravnika. Podana je tudi kršitev 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnem dejstvu.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pravno podlago za izdajo začasne odredbe predstavlja 43. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji), ki v 1. odstavku določa, da lahko med postopkom sodišče tudi po uradni dolžnosti izda začasne odredbe, ki so potrebne, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode. Po 4. odstavku 43. člena ZDSS-1 se začasne odredbe izdajo po določbah zakona, ki ureja zavarovanje, če ni v tem členu določeno drugače. Zavarovanje terjatev je urejeno v določbah Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 40/2004 s sprem.), ki v 272. členu določa pogoje za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve (tožnica uveljavlja ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi) in v 270. členu določa pogoje za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve (tožnica uveljavlja tudi plačilo plače za obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja).

Temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe je, da upnik izkaže za verjetno, da njegova terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Ob tem temeljnem pogoju za izdajo začasne odredbe pa mora upnik verjetno izkazati tudi eno izmed predpostavk navedenih v 2. odstavku 272. člena ZIZ: nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode; oziroma da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog tožnice za izdajo predlagane začasne odredbe zato, ker je ocenilo, da v tej fazi postopka verjetnost tožničine terjatve še ni izkazana in bo sodišče šele na podlagi dokaznega postopka lahko ugotovilo, kdaj je bila odločba ZZZS z dne 20. 3. 2012 toženi stranki tudi vročena, saj je tožnica sama navedla, da ji točen datum vročitve odločbe ni znan. Iz listin, ki jih je predložila tožnica k tožbi in začasni odredbi pa ni mogoče zaključiti, da je tožena stranka zamudila rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 5. 2012 in da tožena stranka postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni izpeljala skladno z določbami Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji).

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da bo šele nadaljnji postopek, v katerem bo svoje argumente lahko predstavila tudi nasprotna stranka pokazal, ali je tožena stranka odpoved pogodbe o zaposlitvi podala v zakonskem roku. Upoštevati je potrebno, da sodišče pri odločitvi o predlogu za izdajo začasne odredbe ne izvaja popolnega dokaznega postopka, temveč mora v skladu z 2. odstavkom 43. člena ZDSS-1, o predlogu odločiti najkasneje v 3 dneh, pri tem pa ne presoja, ali je tožnica svoje trditve dokazala, temveč le ali je izkazala za verjetno, da terjatev obstoji in v kolikor ugotovi, da je ta verjetnost izkazana ugotavlja, ali je podan eden od nadaljnjih pogojev za izdajo začasne odredbe. Navedeno pomeni, da zadošča ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica v tej fazi še ni izkazala verjetnosti obstoja terjatve in se zato sodišču prve stopnje niti ni bilo potrebno opredeljevati do vseh tožbenih navedb, ki zadevajo dejansko stanje.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da ni podan s pritožbo uveljavljen pritožbeni razlog, prav tako ne razlogi, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.