Jedro

Za uveljavljanje upravičenj po 73. členu ZDen je bistveno, da predlagatelj glede na določbe ZLPP in ZSKZ zaradi njihovega ex lege prenosa na državo že ob uveljavitvi navedenih zakonov ni mogel postati lastnik kmetijskih zemljišč niti zavezanec za njihovo vrnitev.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je kot neutemeljen zavrnilo predlagateljev predlog za določitev odškodnine na podlagi 73. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen).

2. Sodišče druge stopnje je predlagateljevo pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. V obrazložitvi pritrjuje sodišču prve stopnje, da gre za nepremičnine last Republike Slovenije, ki je bila v denacionalizacijskem postopku zavezana za njihovo vrnitev v last upravičencu. Predlagatelj teh nepremičnin kot kmetijskih zemljišč v postopku lastninjenja ni mogel olastniniti, temveč so že na podlagi Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (v nadaljevanju ZLPP) postala last Republike Slovenije. Ker je Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL) uredil lastninjenje zemljišč in stavb, ki niso bila predmet lastninjena po drugih zakonih, predlagatelj ni mogel pridobiti lastninske pravice na teh nepremičninah, in sicer ne glede na vknjižbo v zemljiški knjigi in ne glede na to, ali jih je kasneje vpisal med svoja sredstva. Ker ostali pritožbeni očitki glede na povedano niso pomembni za odločitev, sodišče nanje ni odgovarjalo oziroma jih je zavrnilo kot neutemeljene.

3. Zoper sklep sodišča druge stopnje tožnik vlaga revizijo. V njej uveljavlja kršitve pravil pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Sodišču druge stopnje očita, da se ni opredelilo do ključnih navedb in dokaznih predlogov oziroma da glede ključnih vprašanj ni podalo razumljive in prepričljive pravne razlage. Trdi, da se sodišče ni opredelilo do pritožbenih navedb o vsebini in pomenu določb prvega, drugega, tretjega in petega odstavka 16. člena Zakona o skladu kmetijskih zemljišč (v nadaljevanju ZSKZ) in da ni bil opravljen prenos kmetijskih zemljišč v last Republike Slovenije na obličen način, določen v navedenih določbah ZSKZ in Navodilu o izvedbi prenosa kmetijskih zemljišč od družbenih pravnih oseb, ki niso kmetijske organizacije, v kmetijski zemljiški sklad. Sodišče druge stopnje se ni opredelilo tudi do predlagateljevih pritožbenih navedb v zvezi z dokaznim predlogom nasprotne udeleženke, da se opravi poizvedba, ali se sredstva fizično nahajajo med sredstvi Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu Sklad), in v zvezi z njegovim dokaznim predlogom za vpogled v revizijsko mnenje pooblaščenega finančnega revizorja, iz katerega izhaja, da so bila zemljišča vpisana med njegovimi sredstvi in da jih vodi v registru svojih osnovnih sredstev. Sodišče druge stopnje prav tako ni odgovorilo na pritožbene navedbe o vsebini sodbe Upravnega sodišča I U 1059/2009, v kateri je rečeno, da je za položaj zavezanca v denacionalizacijskem postopku odločilno, ali obstajajo dokazila o ureditvi premoženjskih razmerij (sporazum, pogodba). Opredelilo se ni niti do trditev, da je vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo v njegovo korist postal pravnomočen in bi ga bilo mogoče izpodbijati le v postopkih, urejenih z Zakonom o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK), v zvezi s čimer se sklicuje na odločbi Ustavnega sodišča Up-457/09 in Up-20/10. Ne strinja se z razlago določb ZSKZ o ex lege prenosu kmetijskih zemljišč v last Republike Slovenije. Ker ni bil opravljen prenos po 16. členu ZSKZ, se je na podlagi ZLNDL v zemljiško knjigo vpisal kot lastnik. Navaja, da sodišče ni upoštevalo v odgovoru nasprotnega udeleženca na pritožbo spremenjenega stališča, da v času upravnega postopka na prvi stopnji ni prišlo do prenosa nepremičnin na Sklad, in vztraja, da nepremičnine nikoli niso prešle na Sklad. Ob tem, da jih je pridobil odplačno in da jih je moral v skladu z 51. členom ZDen kot zavezanec iz svojih osnovnih sredstev vrniti upravičencu, so izpolnjeni pogoji za odškodnino po 73. členu ZDen. Sklicuje se na odločbi Ustavnega sodišča Up-457/09 in Up-20/10 in trdi, da je bilo z izpodbijano odločitvijo poseženo v njegov lastniški položaj, ki ga varuje 33. člen Ustave RS (v nadaljevanju URS). Ker sklep o vpisu v zemljiško knjigo, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati samo v postopkih, določenih z ZZK, ni bil razveljavljen, ne drži, da ni izkazal lastništva spornih nepremičnin in s tem položaja zavezanca za vrnitev, zaradi česar sta bila kršena 33. in 158. člen URS.

4. Nasprotni udeleženec v odgovoru na revizijo vztraja, da so kmetijska zemljišča v last države prešla že z uveljavitvijo ZLPP in ZSKZ. Navaja, da je odgovoru na pritožbo navajal, da ni pomembno, ali je prišlo do obličnega prenosa oziroma da učinek ex lege prenosa ni prenehal kljub temu, da ni prišlo do obličnega prenosa.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Iz ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da je bila z odločbo o denacionalizaciji za vrnitev spornih zemljišč v last denacionalizacijskim upravičencem zavezana Republika Slovenija, kot zavezanec za vrnitev v posest pa je bil določen predlagatelj, ki je moral kot zemljiškoknjižni lastnik dovoliti tudi vknjižbo lastninske pravice. Iz ugotovitev nižjih sodišč še izhaja, da sta (bili ob uveljavitvi ZLPP in ZSKZ) obravnavani zemljišči kmetijski in da nista bili vključeni v otvoritveno bilanco ob lastninjenju predlagatelja po ZLPP.

7. Revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen. Sodišči nižje stopnje sta pri presoji utemeljenosti predlagateljevega predloga za določitev odškodnine po določbah 73. člena ZDen pravilno upoštevali, da je zakonodajalec lastninjenje kmetijskih zemljišč in gozdov v družbeni lastnini uredil drugače kot za ostala zemljišča. Z ZLPP, Zakonom o zadrugah (v nadaljevanju ZZad) in ZSKZ je pri preoblikovanju dotedanjih upravičenj na teh zemljiščih zavaroval javno korist tako, da je za lastnika teh zemljišč načeloma določil državo.(1) Po prvem odstavku 5. člena ZLPP (ki pride v poštev za predlagatelja) so z dnem uveljavitve zakona (tj. 5. 12. 1992) postala kmetijska zemljišča in gozdovi last Republike Slovenije oziroma občin. Enako za kmetijska zemljišča, kmetije in gozdove v družbeni lastnini, ki niso postali last Republike Slovenije oziroma občin po ZLPP oziroma po ZZad, določa tudi prvi odstavek 14. člena ZSKZ. Država je torej postala lastnica kmetijskih zemljišč že na podlagi zakona - ex lege. Dejstvo, da predlagatelj ni poskrbel za prenos kmetijskih zemljišč na Sklad (prvi odstavek 16. člena ZSKZ najprej njemu nalaga to dolžnost) niti ni za to poskrbel sam Sklad, ne posega v lastninska upravičenja, ki jih je država pridobila na kmetijskih zemljiščih že z uveljavitvijo zakona (v konkretnem primeru že z ZLPP). Prenos na Sklad oziroma zemljiškoknjižni vpisi v primeru, ko do prenosa lastninske pravice pride že z zakonom, nimajo konstitutivnega učinka.(2) Ob jasnih določbah prvega odstavka 5. člena ZLPP in prvega odstavka 14. člena ZSKZ je neutemeljeno revizijsko zavzemanje za drugačno razlago določb 16. člena ZSKZ.

8. Za uveljavljanje upravičenj po 73. členu ZDen je bistveno, da predlagatelj glede na navedene določbe ZLPP in ZSKZ zaradi njihovega ex lege prenosa na državo že ob uveljavitvi navedenih zakonov ni mogel postati lastnik kmetijskih zemljišč niti zavezanec za njihovo vrnitev. Zato ni pomembno, ali je morda predlagatelj to premoženje knjižil med svojimi sredstvi (obe sodišči sta sicer ugotovili, da sporno premoženje ni bilo vključeno v otvoritveno bilanco ob začetku lastninjenja). Tudi dejstvo, da se je predlagatelj kljub navedenemu na podlagi ZLNDL uspel v zemljiško knjigo vpisati kot njihov lastnik, mu ne daje upravičenj po 73. členu ZDen. Tudi ta vpis namreč nima konstitutivnega značaja, saj je tudi do lastninjenja na podlagi ZLNDL prišlo že z zakonom, vendar le, če so bili izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji(3). Ker pa ZLNDL ureja lastninjenje zemljišč in stavb v družbeni lastnini, ki niso bila predmet lastninjenja že po drugih zakonih (prvi odstavek 1. člena ZLNDL), v primeru kmetijskih zemljišč, ki so se lastninila po ZLPP, pogoji za lastninjenje po ZLNDL niso mogli biti izpolnjeni. Predlagatelj se zato v tem postopku ne more učinkovito sklicevati na lastninsko pravico, vpisano v zemljiški knjigi.

9. Glede na navedeno se revizija tudi neutemeljeno sklicuje na odločbi Ustavnega sodišča Up-457/09 z dne 28. 9. 2011 in Up-20/10 z dne 2. 3. 2012, saj ne gre za primerljivo situacijo. V zadevah, ki jih je obravnavalo Ustavno sodišče, je bilo o lastninski pravici denacionalizacijskih upravičencev odločeno z odločbo o denacionalizaciji, ki ima oblikovalen (konstitutiven) učinek, in je zato njene učinke mogoče izničiti le s pravnimi sredstvi, ki so na voljo v denacionalizacijskem postopku. Predlagateljev vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo na podlagi ZLNDL pa ni imel takega oblikovalnega učinka, saj bi (kot že rečeno) lastninsko pravico na tej podlagi pridobil že na podlagi zakona, vendar le če bi bili zato izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji. Ti pa glede na že navedeno v konkretnem primeru niso mogli biti izpolnjeni.

10. Podana niti ni zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišče mora odgovoriti na vse tiste strankine navedbe, ki so za odločitev pomembne, ni pa nujno, da je odgovor nanje vselej izrecen. V nekaterih primerih lahko tudi iz drugih navedb v obrazložitvi izhaja, da se je sodišče seznanilo z argumenti stranke in da jih je obravnavalo.(4) S stališčem, da je sporno premoženje že ob uveljavitvi ZLPP ex lege postalo last države, zaradi česar predlagatelj po ZLNDL ni mogel pridobiti lastninske pravice na spornih nepremičninah, je sodišče druge stopnje posredno odgovorilo tudi na vse pritožbene očitke, s katerimi se je predlagatelj zavzemal za drugačno razlago določb ZLPP in ZSKZ (vključno s 16. členom ZSKZ) ter mu zato ni bilo treba izrecno odgovoriti na vse s tem povezane pritožbene navedbe.

11. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Sodbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 265/2014 z dne 18. 12. 2014 in II Ips 194/2013 z dne 15. 12. 2014. Op. št. (2): Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS III Ips 106/2000 z dne 15. 3. 2001. Op. št. (3): O ex lege učinku lastninjenja po ZLDNL prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 179/2010 z dne 28. 1. 2013. Op. št. (4): Sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 102/2014 z dne 4. 9. 2014 in v njej citirani odločba Ustavnega sodišča Up-373/97 z dne 22. 2. 2001 in sklep Up-429/01 z dne 24. 6. 2003.