Jedro

Pritožbene trditve, da predstavlja premoženje, ki je kot zapuščina ugotovljeno v izpodbijanem sklepu kot skupno premoženje pritožnika in pokojne zapustnice vsakega do 1/2 ter da v zapuščino torej lahko sodi le polovico tega premoženja, pomenijo pritožbeno novoto, ki pa jo glede na določila 337. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 163. členom Zakona o dedovanju ni mogoče v tej fazi postopka upoštevati.

Stranke, ki so sodelovale v zapuščinskem postopku, lahko tudi po pravnomočnosti sklepa o dedovanju zahtevajo ugotovitev lastninske pravice na temelju skupnega pridobivanja ter pravnomočni sklep o dedovanju ali volilu veže stranke samo glede odločbe o pravici do dedovanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da v zapuščino sodi 9/10 nepremičnin parc. št. 736/2, 737/2 in 737/8, vse vl. št. 310 k.o. Č. in osebni račun pri SKB št. 03131-1000118342 ter je proglasilo na podlagi zakonitega dedovanja za dediče zapustničinega moža F. V. in zapustničinega sina O. K., vsakega do 1/2 premoženja.

Zoper navedeni sklep je dedič F. V. po svojem pooblaščencu vložil pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov ter predlagal, da višje sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep v celoti razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje. V zapuščino nikakor ne sodi vseh 9/10 nepremičnin, ki ležijo na parc. št. 736/2, 737/2 in 737/8, vpisanih v vl. št. 310 k.o. Č., saj so bile omenjene nepremičnine pridobljene v času trajanja zakonske zveze med pokojno M. V. in prvim dedičem F. V.. V skladu z določbo 2. odstavka 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih je premoženje, ki ga pridobita zakonca v času trajanja zakonske zveze njuna skupna last. Oba zakonca, tako pokojna zapustnica kot pritožnik sta vlagala v omenjeno nepremičnino v tej smeri, da je mogoče govoriti o novi stvari, na podlagi tega pa o skupni lastnini na omenjeni nepremičnini. Stanje v zemljiški knjigi se torej ne ujema z dejanskim stanjem. Ob upoštevanju zakonske domneve iz 1. odstavka 59. člena ZZZDR bi moralo naslovno sodišče 1/2 od 9/10 nepremičnin, ki so predmet zapuščinskega postopka, izločiti iz zapuščine. Isto velja za denarna sredstva, ki se nahajajo na zapustničinem osebnem računu. Navedeno dejstvo predstavlja osebni dohodek, ki se po sodni praksi tudi šteje za skupno premoženje zakoncev. Glede na to je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in na podlagi tega sprejelo nepravilen sklep o dedovanju. Prvi dedič je bil z izdajo sklepa o dedovanju oškodovan ter je zato potrebno sklep o dedovanju razveljaviti ter izdati nov sklep.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je izpodbijani sklep o dedovanju izdalo potem, ko je opravilo zapuščinsko obravnavo v skladu z 205. in 207. členom Zakona o dedovanju, na katerega sta bila oba dediča vabljena z vabilom na pravne posledice, opredeljene v teh zakonskih določbah. Oba dediča sta se naroka tudi udeležila ter na naroku tudi ni bil sporen obseg zapustničinega premoženja, ki je zajeto v izpodbijanem sklepu. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje tudi pravilno izdalo sklep o dedovanju na podlagi podatkov, s katerimi je razpolagalo do izdaje tega sklepa. Pritožbene trditve, da predstavlja premoženje, ki je kot zapuščina ugotovljeno v izpodbijanem sklepu kot skupno premoženje pritožnika in pokojne zapustnice vsakega do 1/2 ter da v zapuščino torej lahko sodi le polovico tega premoženja, pomenijo pritožbeno novoto, ki pa jo glede na določila 337. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 163. členom Zakona o dedovanju ni mogoče v tej fazi postopka upoštevati. Pritožnik tudi ni navedel nobenih opravičljivih razlogov, zakaj navedene trditve ni postavil že pred sodiščem prve stopnje. Sicer pa lahko stranke, ki so sodelovale v zapuščinskem postopku, tudi po pravnomočnosti sklepa o dedovanju zahtevajo ugotovitev lastninske pravice na temelju skupnega pridobivanja ter pravnomočni sklep o dedovanju ali volilu veže stranke samo glede odločbe o pravici do dedovanja. Da je temu tako, se da razbrati tudi iz 213. člena Zakona o dedovanju, ki določa v 5. postopku, da če zapuščinsko sodišče opravi zapuščinsko obravnavo, moralo pa bi napotiti stranke na pravdo (stranko se napoti na pravdo, če v postopku pred sodiščem prve stopnje izpodbija obseg ugotovljenega premoženja zapustnice in so ta dejstva sporna, primerjaj 210. člen ZD), pravnomočnost odločbe zapuščinskega sodišča ni ovira, da se v zadevanem zahtevku ne bi mogla sprožiti pravda.

Ker pritožbeni razlogi torej niso podani, je višje sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 163. členom Zakona o dedovanju).