Jedro

Zahtevek iz nasprotne tožbe na razvezo pogodbe ni utemeljen, ker tožena stranka: - ni dokazala spremenjenih okoliščin po določilu prvega odstavka 133. člena ZOR; - v zvezi s čezmernim prikrajšanjem ni dokazala subjektivnega elementa ob sklepanju pogodbe in sicer, da ji prava vrednost tedaj ni bila znana (prvi odstavek 139. člena ZOR). Nevednost o pravi vrednosti predmeta pomeni, da stranki na noben način ni mogla biti znana vrednost lokala in opreme, ki se je prodajal. Toženka namreč ne izkazuje, da ne bi bila opravilno sposobna ali da bi ji bil tožnik preprečil, da bi ugotovila realno vrednost lokala in opreme. Drugi interesenti in priča Z. D. so to očitno vedeli in znali.

- Glede oderuštva, ki ima sicer za posledico ničnost pogodbe, toženka ni dokazala, da bi tožnik izkoristil njeno stisko ali težko gmotno stanje, neizkušenost, lahkomiselnost ali odvisnost (prvi odstavek 141. člena ZOR). Toženka je po poklicu trgovka, s tožnikom se je pogajala skupaj s svojim možem in prostovoljno, varščino je dala sama, pogajanje z več interesenti in pisanje pogodbe pa je normalen proces pri sklepanju pogodb, ki ne povzroči ničnosti.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je pod 1. razsodilo o tožbenem zahtevku S. Ž. in N. M. naložilo plačilo tolarske protivrednosti 75.000 nemških mark po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila, z obrestmi od navedenega zneska v nemških markah od 11.10.1991 dalje po obrestni meri, kot so se vloge v nemških markah obrestovale pri Splošni banki Koper. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Pod 2. je odločalo o tožbenih zahtevkih iz nasprotne tožbe in jih je zavrnilo. Zavrnilo je zahtevek na razvezo pogodb z dne 13.9.1990 in 27.10.1990, na vračilo opreme in Gostišča V. v K. ter plačilo odškodnine na eni strani in vrnitev kupnine na drugi strani. Zavrnilo je podrejeni zahtevek na spremembo pogodb, znižanje kupnine na 190.000 nemških mark ter plačilo 15.000 nemških mark v roku 2 let. Zavrnilo je tudi podrejeni zahtevek na ugotovitev, da pogodbeni stranki nista sklenili pogodbe o prodaji gostišča in sta zato dolžni vrniti, kar sta prejeli. Pod 3. je sodišče naložilo toženki povrnitev tožnikovih pravdnih stroškov v znesku 516.313,00 tolarjev.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje in v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje je toženka pravočasno vložila revizijo. V njej uveljavlja vse revizijske razloge. Predlaga spremembo sodb in zavrnitev tožbenega zahtevka ter ugoditev zahtevku iz nasprotne tožbe, podrejeno pa razveljavitev sodb in vrnitev sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni presodilo vseh pravno pomembnih okoliščin, to je kletnega prostora, akontacije na kupnino, nesporazuma okrog valute, "varščine" in drugega. Po toženkinem mnenju je pogodba z dne 13.9. oziroma 27.10.1990 več kot le odstop najema ter prodaja opreme in posla. Kaj naj bi bila, v reviziji sicer ne pove, a pojasnjuje, da je bila njena izvedba tožnikova špekulacija, ker ji tožnik ni nudil dogovorjene pomoči pri obratovanju in je morala toženka zamenjati ključavnice skupne obratovalnice. Sodišču očita, da ni presodilo pomena klavzule "v primeru odstopa kupec izgubi varščino"; da ni ugotovilo, če je tožnik res javno ponujal prodajo lokala; da ni ocenilo izpovedi prič M. in D., katerih vsebino interpretira; da ni ocenilo tožnikove zlorabe toženkine neizkušenosti in stiske, ki ju je zakrivil tožnik s tem, da je govoril o kupcu iz K., da je sprejel 20.000 nemških mark brez slehernega dokumenta in da je sam pripravil zapis pogodbe z dne 13.9.1990; ter da je tožnik s svojo spretnostjo zavedel toženko, da je zamudila enoletni rok za izpodbijanje pogodbe zaradi čezmernega prikrajšanja. Na koncu dodaja, da je uveljavljala tudi stvarno napako zaradi izgube kletnega prostora in če je sodišče druge stopnje menilo, da "v tem pogledu pravni vidik ni povsem razjasnjen," je bilo dolžno, sodbo razveljaviti in vrniti sodišču prve stopnje.

Po določilu 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) je bila revizija vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Uvodoma je treba pojasniti, da pravdni stranki lahko vložita tožbo in nasprotno tožbo. V njih jima sicer res ni treba navajati pravne podlage za svoje zahtevke, toda po določilu 186. člena ZPP morata navesti dejstva, na katera opirata svoje zahtevke in dokaze, s katerimi naj se ta dejstva ugotavljajo. Zato je priporočljivo, da - zlasti pravni strokovnjaki - že v tožbi navedejo vsa tista dejstva, za katera menijo, da vplivajo na uporabo materialnega prava.

Navajanje pomembnih dejstev kasneje je v procesnih predpisih omejeno, po materialnem pravu pa lahko privede do zamude rokov. Navedbe pravdnih strank v tožbi (oziroma v nasprotni tožbi) in v kasnejših vlogah ter pravnih sredstvih morajo biti sestavljene tako, da jasno izrazijo poved. Pavšalne navedbe in očitki v pritožbi niso upoštevni, za revizijo pa velja tudi prepoved uveljavljanja zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 385. člena ZPP) in uveljavljanja novot (razen v izjemnih primerih, ki so navedeni v 387. členu ZPP).

Revizija očita sodišču druge stopnje bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 354. člena ZPP, ker je navedlo, češ da toženka s svojimi navedbami o izgubi kletnega prostora, ki je bistven za poslovanje lokala, uveljavlja stvarno napako. Po njenem bi moralo, če je menilo, da pravna podlaga ni dovolj razjasnjena, razveljaviti izpodbijano sodbo. Toda revizija pozablja, da mora tisti, ki postavi tožbeni zahtevek, že v tožbi navesti dejstva, na katera opira zahtevek in dokaze, s katerimi naj se ta dejstva ugotavljajo (186. člen ZPP). In čeprav obstoječi ZPP v 352. členu dopušča navajanje novih dejstev in dokazov v pritožbi, vendarle zahteva, da mora pritožnik, ko se sklicuje na nova dejstva, navesti dokaze, s katerimi naj bi se ta dejstva dokazala. Ker tega tožena stranka v pritožbi ni storila, očitek drugostopenjskemu sodišču, da ni "razjasnilo tudi tega vidika pravnega položaja spora" ni utemeljen. Kakih drugih bistvenih kršitev postopka revizija izrecno ne navaja in ker revizijsko sodišče tudi ni našlo kršitve postopkovnih določil iz 10. točke 354. člena ZPP, na katero mora po določilu 386. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, revizijski razlog bistvenih kršitev pravdnega postopka ni podan.

Sodišči prve in druge stopnje sta tudi pravilno uporabili materialno pravo. Iz pogodbe z dne 13.9.1990 izhaja, da je tožnik toženki za 270.000,00 nemških mark prodal lokal G..., ki ji ga je izročil. Toženka je sicer izpovedala tudi o dogovorjeni enomesečni pomoči tožnika pri začetnem poslovanju lokala, toda ta ni bila posebej določena, niti glede obsega pomoči, niti glede plačila. Ker sta sodišči ugotovili, da je bila kupnina za lokal in opremo kasneje znižana na 250.000,00 nemških mark in da je toženka plačala 175.000,00 nemških mark, sta pravilno razsodili, da mora po določilu 454. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. list SFRJ, št. 29/78 do 57/89) tudi toženka izpolniti svojo obveznost s tem, da plača preostanek kupnine v tolarski protivrednosti 75.000,00 nemških mark. Zahtevek za plačilo višje glavnice sta zavrnili, tek obresti pa sta pravilno določili od vložitve tožbe dalje. Tedaj je po njuni oceni obveznost že zapadla v plačilo in revizijsko sodišče se strinja, da bi morala biti kupnina, za katero je bilo določeno, da bo plačana v čim krajšem času, plačana skupaj z ostalimi obroki kupnine ob koncu leta 1990, vsekakor pa v več kot letu dni po sklenitvi pogodbe, ko je tožnik vložil tožbo.

Tudi vprašanje veljavnosti prodajne pogodbe z dne 13.9.1990 sta sodišči nižjih stopenj pravilno razrešili. Predvsem je treba pojasniti, da bi morala tožena stranka uveljavljati zahtevek na razveljavitev pogodbe v letu dni, odkar je zvedela za razlog izpodbojnosti oz. od sklenitve pogodbe (prvi odstavek 117. člena in drugi odstavek 139. člena ZOR). Sicer pa tudi vsebinsko ni dokazala svojih trditev v zvezi s postavljenimi zahtevki in je že sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe pojasnilo, zakaj je zavrnilo zahtevke iz nasprotne tožbe. Dodatno je skrbno in logično pojasnilo vse razloge še sodišče druge stopnje, ki je odgovorilo na vse možne pritožbene pomisleke. Ker jih revizija večinoma ponavlja, je treba pojasniti, da v kolikor z njimi izpodbija dokazno oceno, revizija ni dovoljena, v kolikor gre za uporabo materialnega prava, pa revizijsko sodišče pritrjuje nižjima sodiščema, da zahtevki tožene stranke nimajo podlage v materialnem pravu.

Zahtevek iz nasprotne tožbe na razvezo pogodbe ni utemeljen, ker tožena stranka: - ni dokazala spremenjenih okoliščin po določilu prvega odstavka 133. člena ZOR; - v zvezi s čezmernim prikrajšanjem ni dokazala subjektivnega elementa ob sklepanju pogodbe in sicer, da ji prava vrednost tedaj ni bila znana (prvi odstavek 139. člena ZOR). Nevednost o pravi vrednosti predmeta pomeni, da stranki na noben način ni mogla biti znana vrednost lokala in opreme, ki se je prodajal. Toženka namreč ne izkazuje, da ne bi bila opravilno sposobna ali da bi ji bil tožnik preprečil, da bi ugotovila realno vrednost lokala in opreme. Drugi interesenti in priča Z. D. so to očitno vedeli in znali.

- Glede oderuštva, ki ima sicer za posledico ničnost pogodbe, toženka ni dokazala, da bi tožnik izkoristil njeno stisko ali težko gmotno stanje, neizkušenost, lahkomiselnost ali odvisnost (prvi odstavek 141. člena ZOR). Toženka je po poklicu trgovka, s tožnikom se je pogajala skupaj s svojim možem in prostovoljno, varščino je dala sama, pogajanje z več interesenti in pisanje pogodbe pa je normalen proces pri sklepanju pogodb, ki ne povzroči ničnosti.

Tudi podrejeni zahtevek iz nasprotne tožbe na znižanje kupnine ni utemeljen: - ker toženka ni dokazala spremenjenih okoliščin in ker ima pravico do znižanja kupnine le nasprotna stranka (133. člen ZOR); - ker toženka ni dokazala obstoja subjektivnega elementa za uveljavljanje nesorazmerja vzajemnih dajatev in ker gre pravica do dopolnitve prave vrednosti le nasprotni stranki (139. člen ZOR), in - ker toženka ni dokazala elementov oderuške pogodbe (141. člen ZOR).

Drugi podrejeni zahtevek iz nasprotne tožbe na ugotovitev, da pravdni stranki nista sklenili pogodbe, logično nasprotuje prvima dvema zahtevkoma in se ne ujema z dejansko podlago iz nasprotne tožbe, ne z dejanskimi ugotovitvami nižjih sodišč, ne z določili ZOR o nastanku obveznosti.